Klik!

Ne bi smel biti moja senca,

ne moje sonce.

Moral bi stati sam zase,

s koraki v svojo smer.

Brez besed,

ki padajo na dušo,

najti in uživati svoj mir,

hoditi in iskati svojo sled.

Tako pa vodim,

ker mislim,

da voditi moram,

puščati v tebi svojo sled,

ki je brezpredmetna in odvečna,

kot na stenah hladilnika je led.

In porabiš preveč te energije,

da se očistiš

in se najdeš spet,

da lahko postaneš svoje sonce

in zasiješ na svoj otroški svet.

Naredilo mi je klik v glavi.

Pogosto sem obsojala Tomaža, da mi premalo ali pa nič ne pomaga glede Jakoba, šole, njegovih težavah s koncentracijo in osredotočenostjo. Ima razpršeno pozornost, Jakob namreč. Vse ga zmoti, za določene stvari potrebuje več časa, predvsem pri matematiki. Ocene  ima lepe, le od pouka bi lahko več odnesel, pravi učiteljica.

Toda...če bi mi pomagal, ne bi ugotovila, da imam JAZ težave s potrpežljivostjo, vztrajnostjo. Tako pa sem ugotavljala, da hočem pri sebi nekaj spremeniti. Motila me je moja vzkiplivost, jeza, ki sta bili v bistvu posledici strahu in občutka krivde, da jaz sama še dodatno povzročam njegovo vznemirjenost in da se bodo težave v višjih razredih šele pokazale.In ko sprejmem jezo in strah, ki je za njo, se mi ni treba več boriti, lahko mu le še pomagam In potem ostaneta le še zadovoljstvo in ljubezen in njegove besede:" Hvala mami! Tako rad te imam!"

Jaz pa pravim: "Hvala Tomaž! Hvala Jakob! Tudi zaradi vaju sem postala boljša!"