Tišina

Drega

na različne konce lobanjskega zemljevida.

Pušča podplutbe, dela vrtine,

čaka na vrelce.

Ječi,

vztrajno skače skozi poglede,

vzbuja pozornost,

da bi dosegla prekinitev.

Kriči in tolče,

da bi preglasila

plazenje dezerterjev v bojnih jarkih.

Je srbečica,

bolj kot nastavljaš trdo kožo,

močnejša je.

Je megla,

ki skriva bistvo obrisov,

ledena toča,

ki uniči imetje.

Včasih pa le sede,

na kresničkast tobogan sončne preje,

nežno masira polža v ušesu,

da našpiči rožičke,

dovoli pokukati sebi iz lupine,

s svojo mehko bit premaže vse

in je le

tišina.

Tišina ... že nekaj časa je ne slišim več, tiste prave, saj mi v ušesih, še posebno v desnem, vedno šumi, občasno piska :). Svojo tišino bi lažje opisala kot odsotnost zvokov iz okolice.

Ko sem bila majhna in sem se zbujala ponoči, tišine nisem marala. Prisluškovala sem, kdaj bo končno spet kak avto pripeljal po cesti in prekinil tišino, saj če ne, bi lahko slišala kaj nadnaravnega. Še celo tatovo smrčanje, ki se je slišalo skozi steno, je bilo dobrodošlo. Takrat sem namreč oboževala grozljivke in noč s tišino je bil idealen čas za podoživljanje :) Pogosto me je motila tišina med mamo in tatom, sploh če je bila posledica prepira, motila me je tišina, ki je bila namenjena meni, zaradi neodobravanja mojih dejanj. V tistem času sem tudi redko sama bila tiho. Na govorilnih urah v osnovni in celo v srednji šoli, je mama pogosto slišala, da med poukom klepetam. 

Zdaj pa je pogosto vse tako glasno: 

• jok najmlajših v vrtcu - neverjetno, kako glasen in vztrajen je lahko in včasih ne pomaga ne tolažba, ne pestovanje, ne pregovarjanje. Tako glasen je, da še sodelavke, ki je zraven mene ne slišim.
• igra in klepetanje nekoliko starejših otrok - stojijo drug poleg drugega in ko govorijo, jim včasih kar žile na vratu izstopijo, pa se sploh ne prepirajo. Ko so nekoč prišli merit hrup v igralnici so rekli, naj najprej rečemo otrokom, naj bodo tiho :)
• radio ali televizija doma - če poslušam sama je vse bolj potihem
• napa nad štedilnikom, ko kuham - kako blagodejno je, ko jo ugasnem
•  ...

Včasih me je motilo, ker moj dragi ni ravno gostobeseden, zdaj sem za to njegovo lastnost hvaležna :) Molk med dvema, ki sta si blizu, je lahko zelo ljubezniv.
Ja, še vedno rada klepetam, toda zdaj ljubim tudi tišino.

Elizabeth Gilbert, Pečat stvarjenja:
"Rad bi preživel vse svoje dni, kolikor mi jih je ostalo, na kraju, ki bi bil tako tih - moje delo pa bi teklo tako počasi -, da bi lahko sam sebe zaslišal živeti."

Vbodi

Na različne dele telesne karte

zabada svoje zastavice.

Eno za drugo

ali več hkrati.

Ko ti zdrsne na spolzkih tleh naivnosti

ali mokrih stopnicah v termah.

Ko  zarežeš mimo

na kuhinjski deski

ali ko drugi pri streljanju ne zgreši.

Rojeva modrikaste osamelce,

globje ali plitvejše rane

z rdečimi izviri,

ki se skorjasto sušijo

- scefrane boksarske vreče dušnega podzemlja.

Je vračajoča hudobna kraljica

z glavničkom,

s pasom

in z rdečim jabolkom.

Reši te kemijska enačba,

ki se ob soteskanju spušča

do želodčnega tolmuna.

Ali prostor med rokama,

pihanje,

mehkoba obliža.

Ali le embrionalni položaj.

In čakaš,

da te puščavski pesek presiplje

iz zgornjega v spodnji prostor

galerije ranjenega tkiva.

In potem oddide.

Včasih le za vogal ...

Te dni sem se veliko ukvarjala z bolečino, pravzaprav me je ona imela v rokah ali če sem bolj natančna v nogah :). Pridružila sem se PGD Medno, kjer smo se začeli pripravljati na zimsko ligo v hitrostnem spenjanju voda (nekaj takega). Prvo srečanje smo imeli v torek, nato pa sem se pridružila kondicijskemu treningu. "Mala malca zame, ki sem v formi", sem si mislila. Izkazalo pa se je, da je bil  VEEEELIK zalogaj. Delale so čisto druge mišice kot na kolesu, pri teku in telovadbi doma. In rezultat? Tak "musklfiber", da sem se komaj premikala 3 dni in se hudo bala stopnic oz hoje navzgor in še bolj navzdol. Vzela sem celo nekaj aspirinov ampak bolečina je ostajala. Tolažilo me je le dejstvo, da bo prej ali slej minila in danes res lahko spet hodim po stopnicah, ne da bi stiskala zobe. Ob tem sem se spominjala, kdaj in kaj me je še  tako zelo bolelo. Huda fizična bolečina so bila še obtolčena rebra - eno zlomljeno in občasne migrene. V spominu nimam zobobola in "ušesobola" za katera pravijo, da sta tudi grozna.

Potem pa so tu še tiste druge bolečine, za katere analgetiki res niso primerni, prej kakšna pomirjevala ali poživila. Ko sploh ne moreš pokazati, kje natančno te boli, saj razočaranja, prevare, osamljenosti, strahovi ipd. nimajo določenega žarišča, ampak se premikajo od glave, do želodca, črevesja, desnih in levih prekatov ... Katere so hujše, katere prej minejo? Katere pustijo večje rane, večje brazgotine?

Če jih dobimo kot otroci jih moramo sami ponovno odpreti, očistiti in potem so sledi manjše. Treba jih je! Delati se, da nas ni nič ranilo, da smo jih že zdavnaj pozabili, brazgotin ne manjša, ampak ravno nasprotno. Enkrat je potrebno dvigniti obliž. Več časa kot je prilepljen, bolj boli, ko ga odtrgamo. Enako velja za kasnejše izkušnje. Saj ni treba pozabiti, dovolj je, da odpustiš ...

Jan - Philipp Sendeker, Prisluhni srcu:

"Obstajajo rane, ki jih čas ne zaceli, jih pa toliko zmanjša, da lahko človek z njimi živi."

M. L. Stedman, Luč sredi morja:

"Odpustiti je treba le enkrat. Če hočeš zameriti, pa moraš to početi ves dan, vsak dan. Moraš se spominjati vseh slabih stvari. 

Vedno imamo izbiro. Vsi jo imamo."