Lezi k meni
in mi pravljico povej,
tako,
s srečnim koncem.
Šepetaj mi na uho
sladke besede,
dokler se noč
ne poljubi s soncem.
Božaj me,
kot boža veter
nebesno modrino.
Podajva si kozarce
in okušajva,
kako se mošt spreminja v vino.
Končno doma!
Peta selitev ( tri podnajemniška stanovanja, lastniško enosobno stanovanje) v manjšo, starejšo hišo, hišo z dušo, je za nami. Stresno! Zelo stresno! Še vedno me bolijo ramena, ker mislim, da moram prav vsa bremena, vidna in nevidna, prenašati sama. Pa ni tako. Občutek imam, da se začenja nekaj posebnega.
Pravijo, da se pri takšnih prelomnicah v življenju pogosto skregaš s partnerjem. Midva s Tomažem se nisva. Povezujejo naju, še vedno, čeprav se "intimno" poznava že 26 let, podobne želje in zadnje čase vedno več razumevanja. Sestavljanka se sestavlja, čeprav sem vmes bila blizu obupa in se spraševala o smislu vztrajanja v odnosu. In potem najdeš razloge, ki so pomembni in utemljeni. Mogoče res le zame, toda zakaj bi sploh morali biti tudi za druge?
Richard Bach je v Poletu v globine zapisal:
"Po mojem mnenju smo tu zato, da izražamo ljubezen, miljon različnih preizkusov, da jo pokažemo, še miljon, ko nam ne uspe, še miljon, ko nam uspe. In nikjer ni več preizkusov, sleherno minuto slehernega dne, kot v dolgoletnem intimnem vsakodnevnem življenju z drugo dušo.
Pravi zakon ne pomeni planiti preko mostu skozi riž in trakove. Pomeni, da po skupnem življenju odkriješ, da sta skupaj zgradila most, s svojimi lastnimi rokami."
In ta hiška je najin most, ki ga še vedno gradiva in .... če bi bila živa, sem prepričana, da bi se smehljala. Kot bi čakala le na nas.
