V duetu

Greva v duetu

lepit tapete v spalnico.

Mimobežni dotiki

spet dvigajo kocine

in ne veš več,

ali je nebo tisto,

ki se je priklonilo nižje.

Greva v duetu

štet kapljice v kopalnico.

Drsijo po telesu,

vabijo te s sabo

in ne veš več,

ali je žeja tista,

ki jih je posrkala s kože.

Greva v duetu

hopsat korake,

preganjat praznino med rebri.

Saj ne veš več,

ali je res potrebno,

da balerina v glasbeni skrinjici,

vedno pleše le solo.

Pogosto se zgodi, (tako vsaj pravijo), da gradnja doma prinese odtujitev med dvema, prepire, kako in kaj bo narejeno in odsotnost zaradi iskanja vedno novih virov prihodka. Midva res ne zidava od temeljev, vendar je potrebno znova in znova kaj obnoviti. (Kako že rečejo: "Nova hiša ni nikoli do konca narejena, stara hiša ni nikoli do konca popravljena":). V letu in pol, kolikor smo v novem domu, pa pri nama vse nekako bolje teče. Tomaž je res veliko odsoten, vendar so ure, ki jih preživimo skupaj polne. Meni pa dober pogovor odtehta tudi več ur odsotnosti. Včasih me tudi prepriča, da se mu pridružim pri delu z bonsaji, sicer samo opazujem in kakšno rečem, toda občutek je dober. Nekaj njegovih kolegov bonsajistov mi je izreklo priznanje, ker mu nič ne težim, zaradi predanosti tem malim drevesom. Sama pa odvrnem: "Kdo sem jaz, da bi mu branila početi nekaj, kar je mogoče njegovo poslanstvo? Nimam te pravice."

Imava skupna veselja in imava vsak svoje veselje. Nekatere dolžnosti si pač razlagava tudi različno, toda pomembno je, da iščeš kompromis in pot, ki je dobra za vse. Toda do teh spoznanj mora človek priti sam. S kritiziranjem in preprečevanjem nečesa, kar samo nam ni všeč, pa ni prava pot.

V knjigi Richarda Bacha, Polet v globine, sem našla veliko lepih misli na to temo, naj napišem le eno:

"Po mojem mnenju smo tu zato, da izražamo ljubezen. Miljon različnih preizkusov, da jo pokažemo, še miljon, ko nam ne uspe. In nikjer ni več preizkusov, sleherno minuto slehernega dne, kot v dolgoletnem intimnem vsakodnevnem življenju z drugo dušo."

Jakobova lestev

Glej me tam zgoraj.

Na razgledni ploščadi mlečne ceste

vlivam odlitke odtisov

svojih bosih nog

v hopsajočem koraku.

Glej me tam spodaj.

V blatni kleti kolibe

lovim semena svetlobe,

ki jo požira troglavi pes.

Za nohti sledi posušene pene

s sten Hadovega kraljestva.

In že me lovi 

lepljiva pajčevina globokih vdihov,

ki zbira moje odločitve.

Ve,

da spadam nekam vmes,

toda stalno plete Jakobovo lestev

za možnost izbire navzgor.

Za veliko noč sem bila po doooolgem času v cerkvi v Kanalu, pri maši. Zanimalo me je, kako se bom počutila in kakšna bo pridiga. Bilo mi je všeč. Župnik je govoril o večnem iskanju poti iz teme, kar sploh ni omejeno le na cerkev in vero. 

Tudi sama iščem. Včasih niti ne vem kaj, le vrtam vase in tudi v druge in to jim sploh ni vedno všeč. Sem svetloba in sem tema. Včasih dobra, včasih zlobna. Zlobna z besedami in največkrat do tistih, ki jih imam najbolj rada. Vem, da bom človeka prizadela in kot da bi hotela, da bi mu bilo hudo, ker je tudi meni hudo zaradi njega (kar je moj problem in z zlobo le vračam žogico). In takrat jeza sploh ni primarno čustvo. V povezavi z Jakobom, je tu na prvem mestu strah. Strah, kaj bo z njim,kako mu bo šlo v šoli, s prijatelji,  kaj se dogaja v njemu. V povezavi z odraslimi pa je žalost zaradi nerazumevanja in nemoč, ker ne morem imeti nadzora nad drugimi. Ja, v teoriji je sprejemanje zelooo enostavno.

Kako dober je občutek, ko se tega zavem in mi uspe iti čez in preprosto ostati tiho. Takrat vem, da sem na dobri poti. Ne vem še natančno, kam vodi, vem pa, da je dobra :)

V Knjigi Elizabeth Gilbert, Jej, moli, ljubi piše:

"Zatiranje ali zanikanje slabih misli povzročata zamotane igre pretvarjanja, da se slabe misli in občutki ne pojavljajo. Namesto tega si priznaš slabe misli, razumeš, od kod prihajajo in zakaj so prispele, in jih potem - z veliko odpuščanja in trdnosti - odsloviš. Vse to zahteva vajo in napor. Je nenehna budnost."

Error

Nekoč je živela mala deklica,

z bingljajočimi nogami je,

ob veliki, prazni mizi,

čakala na večerjo,

ki je, znova in znova,

padala na tla.

Zlezla je odraslemu človeku v naročje.

V drobne dlani je lovila pijanske solze,

jih sušila z mrmranjem

in prepihom med rebri.

Pod odejo je prisluškovala

ritmu korakov vračanja

in grela premražena stopala

od stanja pred oknom v temi,

ob šepetanju molitve Sveti angel.

Nekaj je narobe s to sliko.

Odrasla žena hodi po prazni strugi,

prekrita z lastno senco

in v prazne dlani ne zmore loviti

otroških solz.

Prihodnji teden me čaka tretji del seminarja CAP programa - kako prepoznati in preprečevati zlorabe otrok. Tu gre za več vrst zlorab: psihično, fizično, spolno, s strani odraslih in s strani vrstnikov.

Vem, moje in sestrino otroštvo ni bilo preveč fajn, če povem na kratko (tam kjer je alkoholizem to nikakor ne more biti), toda to, kar preživljajo nekateri otroci, ti požene mravljince po telesu. Dogaja se v naši bližini! Mogoče za sosednjimi vrati, sosednji hiši, sosednji ulici, vasi, mestu ... Delam v vrtcu, pa se v dvajsetih letih dela s tem nisem še srečala, dogaja pa se vsakemu četrtemu otroku! (Vsak četrti otrok se s tem sreča vsaj 1x). Res nisem opazila, ali sem si zatisnila oči?  Na leto obravnavajo okrog 240 primerov! Koliko otrok svoje stiske ne pove nikomur! Velikokrat - ne pa vedno - so tisti, ki povzročajo zlorabe, tudi sami bili nekoč zlorabljeni. Ali se zavedajo, kaj počnejo SVOJIM otrokom?  ZAČARAN KROG! Vprašujem se, ali se takim ljudem lahko pomaga, da bi se zavedali svojih dejanj? Sama mislim, da zapor preprosto ni dovolj.

Za preprečevanje in ukrepanje potrebuješ veliko poguma, moči in občudujem ljudi, ki se s tem tako intenzivno ukvarjajo.

Za nazaj stvari ne morem popraviti, sama se tudi nimam za zelo pogumno, pripravim in naučim pa lahko otroke, da se bodo bolj zavedali pravic po varnosti, moči, svobodi, da se bodo v stiski zavedali, da so tu tudi ljudje, ki jim verjamejo in so jim pripravljeni pomagati. Mogoče sem to tudi jaz.

Steve Lynch:

"Bog naj reši otroke, ki so ujeti v igri, živijo v strahu in skrivajo bolečino. Brezuspešno vpijejo na pomoč, ko jih mučijo zlodeji, kipijo od gneva, nato pa ravnajo enako kot oni."