sobota, 21. december 2013

Ples na časovnem traku

 
Kdaj si zamenjal podplate,
da so skočili iz pletenih copatk
v superge z vihravimi vezalkami
v ritmu najstniških melodij
odrezave tonalitete.
Sva zamenjala vlogi
pri postavljanju vprašanj,
le da odgovori včasih molčijo,
ko po prstih plezajo v babičino skrinjo
časovnega traku,
po katerem se še vedno vračaš,
v sobotnih jutrih,
z otroškim zadahom,
ki seda v luknjico pod vratom.
 



 
To pesem sem napisala v par minutkah, ko sem opazovala njegove bose noge, pri skakanju po dnevni sobi sredi zime ( pravzaprav je danes PRVI zimski dan ). Moja mama vedno, ko ga vidi, zgroženo pravi, da bo zbolel. Ker se to ne realizira, svoje razmišljanje nadgradi z revmo. Sama sem že obupala nad prepričevanjem, naj pusti na nogah vsaj nogavice, ko pride domov, saj so vse besede kot bob ob steno.
In včeraj so se mi njegova bosa stopala zdela ogromna. Kdaj mu je noga tako zrasla?? Pa ne samo noga, ampak tudi okončine, trup, pa tudi jezik :)
Ko je bil še dojenček, sem se spraševala, kdaj bo shodil, kdaj bo spregovoril, kdaj se bo sam oblekel ... zdaj pa bi rada včasih kar zavrtela čas nazaj, da bi ga dvignila v naročje, mu kaj novega povedala, pokazala, ali ga preprosto objela in stisnila k sebi. Še vedno mi kdaj zleze v naročje ali tudi v najino posteljo čez vikend, toda zdaj bi rada ta čas tudi podaljšala.
Ja, to sem jaz. Včasih bi čas kar porinila naprej, spet drugič ga vlečem, da bi se upočasnil, premalokrat pa uživam in živim v tem trenutku. Premalokrat se zavedam, koliko je pomemben ZDAJ!
 
Tokrat bom zaključila z mislijo iz nekega filma, ki sem ga gledala že doooolgo tega. Na žalost naslova ne vem.
 
"Ko smo majhni komaj čakamo, da odrastemo. In ko enkrat to dosežemo, samo še iščemo zavore. Toda zavor ni. Zakaj ne bi torej uživali v vožnji?"
 
 

sobota, 07. december 2013

Na drugi strani steklene stene

 
Na moji strani
imajo oblaki ostre robove,
sončni žarki se obrnejo v drugo smer,
še preden pridejo do mene.
Na moji strani
so objemi ujeti v prisilni jopič,
besede votle,
odmevajo od tišine in kričanja,
zabijajo se v kožo kot zrna sodre.
 
Danes sem le kupček odtujenosti,
prekrit s krpanko otroških travm.
Sem na tleh s klofutami
in samotnostjo otroške postelje
brez večernih pravljic in bolhe za lahko noč.
Neonske luči na stropu drobno utripajo
Vonj po razkužilu,
v ozadju blues in ritem korakov v odhajanju.
V steklenički za infuzijo napačna tekočina.
 
Žal mi je.
V mojem avtobusu še ni kladivc
za razbijanje stekla v sili.
 


 
 
Danes sem se prebila do konca knjige - avtobiografije - Carla Gustava Junga Spomini, sanje, misli. Res prebila, saj sem posamezne odlomke morala prebrati večkrat, pomagala sem si tudi s slovarjem tujk in googlom. Lahko bi bila  napisana ali prevedena bolj enostavno, vendar  mislim, da strokovnjakom s tega področja, to je psihiatrije, psihologije, filozofije, ne dela težav:)
Že od otroštva je bil nekaj posebnega. Ko se je opisoval kot otroka me je spomnil na avtista, z vsemi svojimi posebnostmi in neprilagodljivostjo. Doživljal je vizije, intenzivno je sanjal in bil res v čisto svojem svetu  raziskovanja podzavesti. Že on je trdil, da "otrokova psiha ni tabula rasa, ampak že opremljena z vsemi specifičnimi človeškimi instinkti, tako tudi z apriornimi temelji višjih funkcij".
Ob branju sem se spomnila sebe kot otroka, kako intenzivno sem jaz sanjala, saj se nekaterih sanj še vedno spominjam. Pogosto me je tlačila mora, bala sem se  vsega nadnaravnega,  razglabljala sem o smrti, iskala smisle v dogodkih, a doma nisem imela sogovornika, ki bi me prav razumel.  Spomnim se, kako intenzivno sem vse doživljala tudi kasneje v otroštvu in kako pogosto me je bilo strah, nisem pa imela nikogar, ki bi mi pri premagovanju strahu pomagal.
Mogoče je bil g. Jung res tudi nekoliko nor, toda kateri posameznik, ki se tako intenzivno ukvarja le z enim področjem, to ni?  Njegova razmišljanja in razlage zavesti, podzavesti, duše,  njene svetle ter temne plati, pa so sprožila to, da so se nekateri moji strahovi preprosto razblinili. Kot da sem končno začela uporabljati prave leče za opazovanje - stvari so se razjasnile.
 
V zadnjem poglavju te knjige je C .G. Jung napisal:
 
"Pomembno je, da imamo skrivnost in slutnjo nečesa neznanega. To izpolnjuje življenje z nečim neosebnim, numinoznim. Kdor tega ni izkusil, je zamudil nekaj pomembnega. Človek mora čutiti, da živi v svetu, ki je v določenem pogledu poln skrivnosti, da se v njem dogajajo in da v njem lahko izkušamo stvari, ki ostajajo nerazložljive, in ne le take, ki se dogajajo po pričakovanju. Nepričakovano in nezaslišano spadata v ta svet. Le tedaj je življenje celota."


sobota, 23. november 2013

Prijateljica ... najboljša!

 
Pikapolonice preobračajo kozolce
na travniku bosopetih nog.
Spuščajo hihitajoče milne mehurčke
v katerih so ujete
note najlepših akordov
medenega abonmaja
mojega življenja.
 


 
Prejšnjo soboto sem bila v Mirnu, pri Marjani. Bonsajisti so imeli delavnico, jaz pa sem se odločila, da preživim ta čas pri svoji najboljši prijateljici. Še iz vrtca. V OŠ je bila v A, jaz pa v B razredu. Jaz sem živela v "centru" Kanala, ona na "Kwrpi" in do nje sem morala po stopnicah, ki sva jih neštetokrat šteli, ampak zdaj ne vem, koliko jih je. Obredli sva vse skale in kamne ob Soči, raziskovali gozd nad Kanalom, strugo hudournika. Ker doma niso imeli TV sva pri nas gledali nešteto filmov, nadaljevanjk. V Novo Gorico sva štopali v vsakem vremenu, pa naj je bil dan ali noč. V srednjo šolo je hodila v Tolmin, jaz v Idrijo. V študenstkih časih sva nekaj časa celo živeli v isti sobi ( jaz sem se pri njej švercala :), kasneje v istem bloku, v Rožni dolini blok št. 4. Zdaj živi v Mirnu, jaz v Mednem. Ne kličeva se prav pogosto, toda tisti pogovori so zeloooo dolgi in kot da sva se ločili šele včeraj. Vse ji lahko povem, brez strahu, da mi bo zamerila, da bo užaljena, da bo obsojala. Vedno me poskuša razumeti, čeprav me vedno ne, toda se trudi.
V soboto sva preživeli skupaj skoraj 6 ur, polnih, bogatih, klepetavih. Pomagala sem ji pri kuhanju, zato, da sem ji bila bližje in sva res izkoristili vsak trenutek. Obujali sva spomine, premlevali sedanjost in vse je bilo tako ... prav! Občutila sem tisto pravo otroško radost! Nekoč mi je napisala: "Kot biser v školjki, skrit na dnu morja - nevidno, toda najdragocenejše in večno - PRIJATELJSTVO. Ni pomembno, da naju loči toliko km. Zaradi mene bi lahko živela na drugem koncu sveta, še vedno bi bila  moja NAJBOLJŠA prijateljica. Takih zame ne delajo več ...
 
William Paul Young, Koliba:
"Prijatelje lahko poljubiš v slovo in odideš daleč stran, toda hkrati jih boš popeljal s sabo v svojem srcu, mislih, drobovju, ker ne samo, da živiš v svetu, temveč tudi svet živi v tebi."
 
 



torek, 22. oktober 2013

Medeno satje

Iz obora izpuščena čreda mravljincev
pod mejo lasišča
na lovu za novimi sinapsami.
Ne potrebuješ razsvetljave
nebesnih teles,
le tvoj obraz na vratu,
iz katerega sije.
Ujel si medeno satje Nje,
ki muzajoč opreza izza krošnje
drevesa z mnogoterimi letnicami.
 
 


 
Nedeljo smo preživeli v Udinah. Vsi trije :) Vsi trije smo se udeležili mednarodne razstave bonsajev Jesensko listje. Pravzaprav smo se je udeležili štirje, pozabila sem na glavnega junaka in to je Tomažev bonsaj ( na sliki ), ki je bil razglašen za najlepše drevo po izboru gledalcev. Bil je lep dan, kar je v bistvu vedno, če so poleg bonsajisti.
Rada pogledam drevesa, jih primerjam med sabo. Imam se za popolnega amaterja, čeprav imam nekaj teoretičnega znanja: kaj je bonsaj, od kje je prišel, kaj predstavlja krošnja, kako se ga zaliva :) Tokrat pa sem si zaželela vodenega ogleda in Tomaž me je z veseljem popeljal od drevesa do drevesa. Po natančni predstavitvi sem ugotovila, da je, ne samo po prvem vtisu, ampak tudi po višjih kriterijih, najboljši njegov. Na zaključku razstave se je pokazalo, da je bilo istega mnenja tudi večina obiskovalcev.
In kaj sva z Jakobom počela 10 ur na prireditvi, kjer se je vse vrtelo le okrog bonsajev, posod za bonsaje, orodju, delavnici oblikovanja? No, najprej sem si ogledala drevesa, prizorišče, pozdravila nekaj znancev bonsajistov iz Italije in Avstrije, poklepetala z bonsajisti iz Slovenije, spila kavo, opazovala, brala, opazovala, kaj napisala, opazovala, klepetala z Jakobom :) In uživala v posebni energiji, ki je prisotna povsod tam, kjer se ustvarja, kjer je umetnost, kajti bonsajizem je umetnost. Dvigne nivo energije, da se naježiš, kot se pri poslušanju glasbe, branju poezije, še posebno sonetov, branju dobre knjige (ali stripa bi rekel Jakob), opazovanju dobre slike ali fotografije, opazovanju narave. Vse ima namreč isti imenovalec, le začutiti je treba in delati, ko začutiš.
 
Fynn: Gospod Bog, tukaj Ana:
"Vsi igramo isti akord, vendar se zdi, da tega ne vemo. Ti imenuješ svoj akord C-dur, medtem ko jaz iste note imenujem septakord a-mola. Jaz se imenujem kristjan in kako se imenuješ ti? Mislim, da se Gospod Bog precej dobro spozna na glasbo, saj pozna vsa imena akordov. Morda mu je vseeno, kako jih imenuješ, samo da jih igraš."


petek, 18. oktober 2013

Mesec padajočega listja in grablje brez zob

Grizem v votle žile,
pobiram posušene peclje,
jih natikam na notno črtovje
najpametnejšega telefona,
kjer se je izgubil zapis
mačjega predenja.

Si si ogledal partituro?
Si se je ustrašil kot konj v diru
pred polomljenim mostom?
S seboj si vzel basovski ključ.
Na dirigentskem podstavku sem sama,
brez stojala,
utrip mi vrača le današnji dan,
ki se drži ob strani.


Ta september je bil naporen. Zelo. Že sam začetek šolskega leta je bil dovolj, svoje pa so dodali še določeni ljudje, ki so prišli na idejo - vsaj jaz sem dobila tak občutek, pa še nekaj sodelavcev - da vzgojiteljice premalo delamo, da s popoldanskim delom nikakor ne zapolnimo kvoto 8-ih ur, da sama priprava igralnice zjutraj, brskanje po knjižnicah, razvijanje in urejanje fotografij, priprava na vzgojno delo, priprava na roditeljski sestanek, govorilne ure nikakor ni dovolj. Sama prihajam v vrtec vedno pol ure prej, torej sem vsak dan v vrtcu najmanj 7 ur, za pripravo na vzgojno delo mi ostane 1ura. To je dovolj, več kot dovolj, ko gre le za dnevno pripravo. toda ... Enkrat na teden moramo biti v vrtcu 8 ur, za pripravo na roditeljski sestanek sem porabila 3 ure in potem še izvedba, za letni delovni načrt več kot tri ure, pa še aktivi, posveti, pedagoški zbor, izdelava letnega načrta enote in manj kot v enem mesecu sem imela 12 ur viška, ki se mi ne štejejo nikamor. Preprosto sem jih podarila. Nekatere sodelavke so jih podarile še več.  Moja dva sta ugotovila, da sem v vrtcu toliko časa, kot bi bila ravnateljica in ne vzgojiteljica. In odzivi? Nič zadovoljstva, nič pohval -  pa ne mislim na starše! - ampak še dodatne kritike in občutek nezadovoljstva. In TO me je zadelo!
Zdaj se že dobro poznam in vem, da  na stres, ki traja ali se ponavlja odreagiram z anksioznostjo, toda takih občutkov nisem imela tako dolgo, da me je spet sesulo. STRAH!  Pred čem? Pred boleznijo, pred smrtjo. Res, ni bilo tako hudo, spala sem normalno, jedla sem normalno, le dneve sem preživljala slabo. Vrtelo se mi je, no malo se mi še vedno, slabo mi je bilo - ali pa je bila le viroza? In film se je začel vrteti nazaj.  Kot majhen otrok sem bila veliko v bolnici, pri treh, petih letih, pa v prvem in tretjem razredu. Takrat ni bilo staršev zraven, le obiski 3x na teden in medicinska sestra, ki me je triletnico, zvečer, ko sem se prebudila iz narkoze po operaciji mandeljnov, s klofuto poslala nazaj v sobo, ker sem jo z jokom zmotila. Moram te strahove predelati? Mogoče. Mislim da moram zamenjati vedenjske in miselne  vzorce in začeti verjeti, da ni vsaka fizična težava, bolezen tako ogrožujoča, kot jo dojemam sama. Ja, pomaga pogovor, toda spremembe so le v mojih rokah!
September je mimo, pol oktobra tudi. Preživela sem tri krasne dneve na kmetiji z otroki in krasnimi sodelavci, obiskali smo lutkovno predstavo Škrat Kuzma dobi nagrado, ob kateri sem se nasmejala, obiskali smo predsedniško palačo, se udeležili krosa ljubljanskih vrtcev, začeli s projektom Emona skozi otroške oči in danes uspešno izpeljali požarno vajo s prijaznimi gasilci iz Nadgorice in Tomačevega. Ja, še vedno imam rada svojo službo, sodelavce in še vedno se učim živeti.
 
Marlo Morgan, Imenovali so jo dvoje src:
"Mi nismo naključne žrtve slabega zdravja, saj je fizično telo edino sredstvo, po katerem se višja raven zavesti sporazumeva z osebno zavestjo. Upočasnitev telesnega delovanja nam omogoča, da se razgledamo in razčlenimo resnično pomembne rane, ki jih moramo zaceliti: ranjena razmerja, luknje, ki zijajo v našem sistemu prepričanj, prirasle tumorje strahu, spodkopano vero v stvarnika, otrdela čustva neodpuščanja in drugo."

sreda, 25. september 2013

Samo tekla sem

Prah se z razvlečenimi rokami
drži za pete,
zakriva spačene vprašaje,
ki se z zarjavelo kljukico,
obešajo na vrv za perilo.
Moje telo je prerešetano
od pogledov kiklopov,
ki gledajo za mano.
Iz lukenj mezijo besede,
neizgovorjene,
zapakirane v kuverti,
s pravimi naslovi
za pretekli čas.

Sklenem krog.
Vprašaji so se posušili,
kiklopi še stojijo v preži.
Zanimivo,
ko jih gledam v zadnjo plat,
so čisto drugačni.


Rada tečem. Včasih me kdo vpraša zakaj, ali bi rada shujšala. Ne, ne tečem zaradi tega. Všeč mi je namreč, da sem v formi, da nisem zadihana, ko pritečem na vrh precej strmih stopnic v vrtcu, da se brez težav podim za otroki na igrišču, da se premikam lahkotno.Če redno tečem in telovadim, me nič ne boli, telo funkcionira dobro. 
Največkrat tečem, ko sem preprosto v redu. Toda tečem tudi, ko sem tečna, ko sem žalostna ( takrat je najtežje ), ko imam glavo polno pink ponk žogic, ki se odbijajo na vse strani, ko imam glavo polno vprašajev ... Na začetku sem kot marioneta, okorna, trda, s tekom pa se stvari sestavijo, otresem se vrvic, zaflajštram žulje in letim. Edino takrat sem si všeč prešvicana.

Vladislav Bajec, Knjiga o bambusu:
"Smisel ponovnega osredotočenja ni to, da problem izgine. Od njega je treba oditi daleč, vendar se je treba tudi vrniti. S tem se naredi cel krog in se spet pride na isto mesto, vendar z drugim videnjem istega predmeta."

sobota, 14. september 2013

Preprosto


Črke na listu
brez drobnega tiska.
Razprta pljuča -
škure na oknu brez šipe,
ki z odsevom ovira
pogled v notranjost.
Zadnja izbrana deklica,
ki je nihče noče v ekipo.
Le črta na ogledalu.
Ne pelje nikamor,
ni zavita.
Samo je.

 
                                    
 

Velikokrat sem slišala, kako sem občutljiva, da hitro jokam. Pa naivna. Da preveč zaupam v ljudi in njihovo pošteno igro. Tolikokrat sem slišala, da me je začelo motiti, da si nisem želela biti taka, občutljiva, naivna. Občutek sem imela, da sem na napačnem kraju ob napačnem času, da sploh ne pašem v ta svet. V OŠ nisem imela najboljših ocen v višjih razredih. Bila sem zlata sredina (ali pa le sredina). Preveč podatkov me je zmedlo, nisem znala razbrati bistva. Takrat so rekli, da nisem najbolj bistra, zdaj bi rekli, da imam učne težave :)  Nisem bila dobra v ekipnih športih. Štorasta ali s slabšo koordinacijo?
Zdaj vem, da se je marsikdo motil. Mogoče se res nisem znala učiti in naučiti, vendar sem ob življenskih problemih vedno znala najti praktične rešitve, popraviti stvari, igrače Jakobu, zamenjati zračnico na kolesu, zamenjati pante na vratih omaric. Mogoče sem res preobčutljiva, toda intenzivno doživljam tudi pozitivna čustva. Mogoče so me ljudje res velikokrat razočarali, toda zdaj sem se obkrožila s tistimi, ki jim lahko zaupam. Pri ostalih pa ... ne slepim se več. Prizemljila sem sebe in njih. Še vedno ne blestim v ekipnih športih, toda tečem. In tudi letos grem na 10-ko Ljubljanskega maratona. Zase. Ker uživam, ko se premikam :)

Paulo Coelho, Alef:
"Ljubila bom tudi, če bom neljubljena,
in dajala, čeprav ne bom imela ničesar,
in z veseljem opravljala svoje delo,
ko bodo na poti same prepreke,
in ponudila svojo roko,
čeprav bom povsem sama in zavržena,
in osušila solze, čeprav bom jokala,
in verjela, čeprav mi ne bo verjel nihče."


ponedeljek, 26. avgust 2013

Bralec


V meni bije tisoč src
in vedno znova in znova
hlastam za novimi vdihi.
Teža platnic in listov
se spreminja v alkimijo
ki lega med posamezne utripe,
med gube sivih celic,
jih bogati, polni
z novimi vsebinami,
najboljšo govejo juho.
Srkam jo počasi,
prebavljam še počasneje
in na njenih vročih hlapih
se dvigujem
čez tisoče pokrajin,
čez tisoče življenj,
zjočem na tisoče solza,
dokler ne pridem
do konca
in z novo zajemalko
ne začnem znova
in znova
in znova ...


Med temi počitnicami sem prebrala 5 knjig. Vse so mi bile všeč. Za vse sem komaj čakala, da jih vzamem v roke in berem, berem ... Zadnja je bila  knjiga Margaret Mazzantini Novorojen, zgodba o vojni v Sarajevu, ljubezni, usodi, bolestnemu hrepenenju po materinstvu. Ko sem jo odložila sem čutila vibracije po vsem telesu, metuljčke v trebuhu. Počutila sem se kot kalup, ki ga napolniš z vsebino. Dobro vsebino.
Tako name delujejo knjige. Obisk knjižnice je čas samo zame. In moja največja želja je, da bi nekoč imela doma poseben knjižni kotiček - ali bolje kar VELIK KOT - naponjen s knjigami, tistimi posebnimi zame, ki so mi dale več kot le zgodbo. Takšna so moja nebesa ...

Susan Delattre, Susan O¨Halloran: Ženska, ki je našla svoj glas:
"Zgodbe nas kličejo na raven, na katero smo pripravljeni stopiti, in puščajo odprta vrata, če si bomo kdaj zaželeli, da bi vstopili na drugo."

sobota, 17. avgust 2013

Adijo



Spustila sem jih ven -
zdaj lahko grejo.
Vsa ukrivljena usta
z zavitimi besedami.
Vse so le dim,
ki se obeša na trepalnice,
njihov odsev -
konveksna  ogledala.
Kavo vedno pretirano sladkajo,
njena grenkoba udari v žličko ponoči.

To jutro sama pletem
kito iz sončeve preje,
le moji so nihljaji v viseči mreži
in le ena skodelica kave na mizi.



Velikokrat sedim pred hišo, v viseči mreži, občudujem bonsaje, poslušam ... nič določenega in uživam v tem, da sem sama. Sama.
Včasih pa sem bila zelo težko sama. Bežala sem v množice, po telefonskem imeniku iskala številke ljudi, ki bi jih lahko poklicala za družbo. Največkrat se je zgodilo, da ravno takrat, ko sem si najbolj želela nekoga, nisem dobila nikogar :) niti tistih, ki mi niso bili blizu. Zdaj tistih nimam več v imeniku. Lansko šolsko leto sem namreč delala z enkratno ekipo osmih ljudi -  podobna energija, medsebojno poslušanje, razumevanje, ustvarjanje. V službi sem neverjetno uživala in prišla do spoznanja, da se z nekaterimi ljudmi, iz privatnega življenja, ne želim več družiti. In kaj je bilo odločilno? Iskrenost. Ne maram ljudi, ki prikrivajo stvari, ki vidijo le svojo plat medalje in jo predstavljajo kot edino pravilno. Ne maram ljudi, ki so preračunljivi, ki lažejo, ki so površinski. Včasih sem jih obsojala, danes grem preprosto stran. Mogoče je sebično, toda škoda je moje energije za odnos, ki ni enakovreden.
Zanimivo je, da sem od takrat veliko srečnejša in manj sama. Spoznavam nove ljudi, ki so topli, prijazni. Mogoče se srečamo le enkrat, le nekajkrat, a sledi ostanejo. To mi daje upanje in krepi optimizem. 

Margaret Mazzantini, Novorojen:
"Bila je ena tistih dobrodejnih ljudi, ki ti naključno pridejo na pot in bi jih najraje objel, ker se ti znajo nasmehniti iz globine svojega človeškega spoznanja in ti v trenutku odtehtajo drugo polovico človeštva, ljudi, ki se zapirajo v svoje temno brezno in kradejo moč."

nedelja, 11. avgust 2013

Brezplačna tržnica


A jo vidiš, luno, 
kako vleče na ušesa,
lovi šepetke.
Obešajo se na trepalnice
ulične svetilke,
ki špega skozi okno.
In zdaj, glej,
njena usta do ušes,
ko je čez Mlečno cesto
obesila transparent:
ZVEZDE BREZPLAČNO,
tudi zate.

 
Včeraj sem prebrala knjigo, življenjsko zgodbo Li Cunxina Zadnji Maov plesalec. Zelo lepo napisana, tekoče berljiva in zadane te ... Za tiste trenutke, ko misliš, kako zelo težko ti je, ko misliš, da se ti godijo ali so se ti zgodile velike krivice. S tem ne mislim, da se nam krivice ne morejo zgoditi, da nam ne more biti težko. Res je, lahko nam je tudi še huje. Toda kar hočem povedati je to, da je ta otrok, ki je pri enajstih! letih šel od doma, ker ga je komunistična oblast izbrala, da bo plesal za ga. Mao, vztrajal, se pobiral, lizal rane in uspel. Ko ga je župnik pred poroko vprašal, če veruje v Boga, je najprej odgovoril, da je edina vera, ki jo je imel, bila vera v komunizem. Toda potem se je zamislil, kolikokrat je pošiljal želje v nebo, kolikokrat je v mislih prosil "nekoga" za pomoč in to ni bil predsednik Mao, je odgovoril: "Ja, verjamem v Boga."
Uh, sem jokala na koncu, od ganjenosti, od sreče. Spoznala sem, da je potrebno imeti v življenu pravi pristop, da se ti na koncu vse lepo poklopi.
Ko gledam nazaj na svojo pot ugotavljam, koliko sem se JAZ spremenila! Zdaj, pri 44 -ih letih znam uživati, znam videti in biti hvaležna. Kaj je bilo odločilno? Na prvem mestu predvsem to, da sem ugotovila, da sem JAZ tista, ki lahko pri SEBI kaj spreminjam. Izgovarjanje na slabe izkušnje v preteklosti so me samo "bremzale". Oh, koliko zamer sem kuhala! Koga pa sem s tem najbolj prizadela? Sebe. Težko je odpustiti, toda če si pripravljen, če si to želiš, se sčasoma  zgodi ... Ko nam je težko lahko namreč izberemo strah ali zaupanje, vztrajamo in gremo naprej ...

Kot je Li v svoji knjigi zapisal:
"Dve izbiri imaš. To si predstavljaj kot igro s kartami: lahko preprosto odnehaš in ne sodeluješ več ali pa igraš naprej in vidiš, kaj se bo zgodilo. Čaka te mnogo zmag, pa tudi preprek, toda če odnehaš zdaj, ne boš nikoli okusil zmage."

petek, 09. avgust 2013

Premik


Krakajoče vibriranje glasilk,
ki so pozabile zveneti,
ko so z mrežo za metulje
mahale po zraku za sekundami praznine.
Zarjaveli tečaji vrat, 
mimo katerih se mukoma rinejo
osamelci besed.

Na drugi strani ona,
muzajoča, nasmejana
na veličastni gugalnici.
Noče povleči za kljuko,
odpreti.
Ne.
Jaz sama moram do nje.




Za ustvarjanje potrebujem prazno glavo! Še med  tem pisanjem sem odgovarjala na vprašanja glede ploščic v kopalnici, šla v Merkur, naredila zajtrk otroku - čeprav bi si ga lahko sam :) Potem se mi ustvarjalna nitka pretrga, da o kakšnem obisku pesniške muze niti ne govorim. Na trenutke se mi utrne kakšna misel, včasih mi jo uspe celo napisati, da jo enkrat v prihodnosti mogoče celo vključim v novo pesem.
V takih dneh čutim napetost, celo razočaranje, ker izgubim stik sama s sabo. Težko se osredotočim, misli mi kar begajo, se dvigajo, spuščajo ...
Vem, da je težava v meni. Velikokrat se ne odločim za dejavnosti, ki bi mi pomagale, ampak igram igrico na računalnik (igram le  Zuma Delux), nadziram facebook, gledam TV. Tu pa res lahko nekaj spremenim in to vsak trenutek. Če se le odločim ...

Elizabeth Gilbert: Jej, moli, ljubi:
"Če počistiš ves ta prostor v glavi, boš tam imela vakuum, odprt prostor - vrata. In ugani, kaj naredi vesolje z vrati? Pohitelo bo noter - Bog bo pohitel noter - in te napolnil z več ljubezni, kot si kdaj sanjala.

ponedeljek, 29. julij 2013

Vzorec na zidu


Z zavezanimi očmi
se misli prerivajo
v dolgi koloni.
Rade bi dosegle
izgovorjene besede
z ostrimi robovi.
Zaman.

Vztrajaj!
Ostani moje ogledalo
in me ti nauči
ujeti odsev svetlobe zvezd
nočnega neba.
Naj pustim pri miru
tvoje zajčke na steni,
saj že zdaj rišejo
prekrasen vzorec
tudi na mojem zidu življenja.




Včeraj smo preživeli lep dan. Bili smo pri izviru Kamniške bistrice, prijetno hladne s sedmimi stopinjami (približno:). Jakob je brodil po vodi in našel celo mivko, katero je jemal v roke, jo oblikoval ...
Zvečer je bil zelo zadovoljen in je na vprašanje za kaj je hvaležen v minulem dnevu, odgovoril: "Za občutek mivke na roki." Ostala sem brez besed. Ponovno me je presenetil z razmišljanjem in hvaležnostjo za drobne stvari.
Zdaj so počitnice. Ni hitenja, ni večjih obveznosti, vse je bolj sproščeno, predvsem jaz. Imam veliko potrpljenja in v Jakobu vidim veliko dobrih stvari, ki mi med šolo preprosto uidejo. V tistem času so moje besede  prevečkrat nepremišljene in pregrobe. Velikokrat mi je zvečer, ko gremo spat žal. Predvsem za način, kako kaj povem. Tudi opravičim se. Kljub vsemu pa se ne boji  povedati, kako on vidi mene, svoje mnenje, če rečem ali naredim kaj narobe. Tako je bilo tudi prejšnji teden.
Iz trgovine za male živali sva nesla stvari za morskega prašička in muco - on je nesel vrečo z žagovino. Na poti do avta jo je premetaval  po rokah in ni vedel, kako bi jo dobro prijel. Rekla sem: "Tako dolgo jo boš prekladal, da ti bo padla na tla in se bo še žagovina raztresla." Po kratkem premoru mirno in nič užaljeno odvrne: "Glej, vidiš samo to, kako nerodno nesem, ne pa, da sem sam izbral največji in najtežji izdelek:"
Kolikorat vidim le negativno? Pa ne samo pri njemu, tudi pri drugih stvareh in ljudeh? Včasih mislim, da se dobro zavedam, kaj in kako razmišljam in rečem, tokrat pa mi je dokazal, da to ni res. Še vedno so luknje v zavedanju in največkrat so napolnjene z "nesnago". 

V knjigi Če bi me videla je Cecelia Aherin napisala:
"Otroci so tisti, ki natanko vedo, kaj se dogaja na svetu. Veš, vidijo več kot odrasli, verjamejo v več, so pošteni in ti vedno, vedno povedo, kaj si mislijo o tebi."

sobota, 27. julij 2013

Nenavadna enačba


Sem bila postavljena
ali sem sama skočila
v zračni vrtinec dežele Oz.
Premetava me centrifugalna sila,
meče v navidezne stene,
kjer se lomi sivina.
Spremljam enačbe Špicparkeljca
in spreminjam njih rezultate,
da bi našla čudežni fižolček,
ki bi me dvignil do zlate goske.
In ta ...
Ta bi me prinesla nazaj,
pod napušč domače strehe,
saj ima tam gnezdo,
kjer vali zlata jajca.




Šla sem v knjižnico, zagrabila knjigo Princ poezije in jo brala in brala in brala in navdušeno vrnila z besedami: "Imate še kašno knjigo te avtorice?" Knjižničarka pogleda v računalnik in reče: "Seveda. Vi ste prebrali tretji del trilogije Magdalenine linije."
Na, kaj zdaj? Nič. Če sem tretji del prebrala kot bi bil samostojen, bom pa še prva dva. Rezervila sem ju in dobila najprej ... drugi del. Tudi ta je za mano. Čaka me še prvi del. 
Knjigi sta me prevzeli. Veliko je zgodovinskih podatkov o Medičejcih (tretji del), Toskanski grofici Matildi (drugi del). Veliko je govora o cerkvi, krščanstvu, Jezusu, Mariji Magdaleni, Bogu ... O Ljubezni, sorodnih dušah - dvojčicah, usodi ... stvareh, ki me zelo zanimajo, o katerih se veliko sprašujem in včasih dobim tudi odgovor.
Take knjige me napolnijo z energijo in zaupanjem v življenje, zaupanjem vase. Začutim, da so odgovori zelo blizu, v meni, če znam prisluhniti in videti.

Kathleen McGowan je v tretji knjigi Princ poezije zapisala:
"Pridejo trenutki, ko se moramo preprosto predati moči nečesa večjega od naše omejene človečnosti."

sreda, 24. julij 2013

Danes sem ...


Danes sem trava,
ki se oblači v sončno glazuro
in sem regratova roža,
ki v razpoki pločnika
opazuje poletje na sprehodu.
Sem mravlja, 
ki dela družbo čebeli
in pes,
ki je ujel žogo v letu.
Sem veter,
ki je prvič nosil mladega vrabca,
sem oblak,
po katerem stopa sonce.
Danes sem senca,
ki pada na klošarja, 
sem zven kovanca,
ki pristane v klobuku uličnega pevca.
Danes sem frekvenca otročkega smeha
in večerni mrak,
ki stopa za parom v hišo.
Sem odprta knjiga
na nočni omarici.
Sem najlepša beseda Visoke pesmi,
ki na rokah melodije nočnega goslača
pada na zemljo,
kjer zraste trava.




 Bilo je poletje. Bile so počitnice. Bila je nedelja. Bila sem Jaz.


Vroče popoldne, ko je po kosilu vse pospravljeno (meni pomembna stvar), ko sedim v senci, pijem kavo in berem dobro knjigo. Dvignem pogled in vse linije so ostre, barve tako izrazite in pod rebri se kotali vriskanje. Ko se zaveš minevanja in se ga ne ustrašiš. Ko se zaveš kroženja, enosti in se čutiš v vsaki stvari in vsako stvar čutiš v sebi. Ko se vse zdi tako, kot mora biti, ko se vse zdi preprosto popolno.
Ha, pa sploh nisem bila na dopustu. Bila sem DOMA.

Zelo rada hodim v knjižnice in knjigarne. Včasih se zgodi, da me knjiga preprosto pokliče. Tako me je tudi knjiga Na kavi z Maksom. Ne hodim v cerkev, ker ne verjamem v institucijo, vendar so v tej drobni knjižici zgodbe, tesno povezane z Bogom in Svetim pismom in zelo so mi všeč. Ja, verjamem v Boga in vidim ga kot nekoga, ki navija zame. V vsakem primeru! In to nedeljo sem to tudi občutila. Bila sem srečna.

Maks Lucado je v tej knjigi zapisal:
"Večni trenutki. Gotovo si jih že izkusil. Vsi smo jih.

  • Skupaj s svojim vnukom se na poletni večer gugaš na verandi.
  • Njen obraz v soju sveče.
  • Svojo dlan položiš v moževo, ko se skupaj sprehodita skozi listje in dihata svež jesenski zrak.
  • Poslušaš molitev šestletnega otroka, ko se zahvali za vse, od zlate ribice do babice.

Takšni trenutki so nujni, ker nas opominjajo, da je vse v redu. Kralj še vedno sedi na prestolu in življenje je še vedno vredno, da ga živimo. Večni trenutki nas opominjajo, da je ljubezen še vedno največje bogastvo in da se nam prihodnosti ni treba bati.
Ko boš naslednjič v svojem življenju doživljal trenutek, ki lahko postane večen, se mu prepusti."

sobota, 20. julij 2013

Vlak se ni ustavil


Sonce je potegilo k sebi
svoje tople roke,
ločilo dih od tvojega predenja.
Pajčolan sreče je zaman 
ustavljal kolesje vlaka:
belina je zamrznila v zraku
in črne lise so ji sledile.
Mehkoba kožuha
je objela moj spomin
ter pivnala solze.
Zadnji mijav se je vsedel
na rdeči oblak
in izginil za obzorjem.

Pod orehom sem naredila prehod zate
in kupćek zemlje te spreminja v prah.
Pod rebra sem obesila medaljon - 
vanj sem ujela vse tvoje darove.




 

Naše Tačke ni več. Mineva četri teden, kar sem jo, slučajno, našla na železniških tirih. Na zadnji šolski dan, ko sva popoldne z Jakobom že odhajala na morje. Kako to povedat otroku? Bili so nasveti, da naj rečem, da je pač ni, da se je izgubila, da je šla drugam ... Potem pa sem se odločila, da povem. Star je 11 let in pol in mislim, da je dovolj star, da se sreča tudi s tem. 
Bilo je hudo. Zelo je jokal, kričal celo udaril je sam sebe, ker je mislil, da je on kriv, da se je to zgodilo - zvečer jo je slučajno on spustil ven. Bilo je hudo tudi meni. Zelo. Borila sem se s praznino, ki je nastala z njeno smrtjo, borila sem se z veliko žalostjo svojega otroka. Ja, borila, ker je tudi mene vse skupaj tako zelo bolelo.
Šla sva jo iskat, prinesla domov, jo pokopala pod orehom. Jakob je rekel, da mu bo lažje. Ustregla sem mu, ker je bilo tako lažje tudi meni.
Še dobro, da sva šla potem na morje. V drugem okolju lažje prebolevaš, čeprav te ob vrnitvi vse spet čaka. Z Jakobom sva se pogovarjala o čustvih. Rekla sem mu, da je normalno, da je tudi jezen nanjo, ker je umrla in priznal je, da je bil jezen, ker mu je pokvarila zadnji šolski dan. Ja, čustva niso vedno racionalna. Pomaga rutina in včasih je dovolj, da se premikaš in le greš. Naprej.

In potem ...
Na pomoč je priskočilo samo Življenje. Zvečer je na vrt prišla muca, cela črna, plašna, brezdomna. Po prvem obroku hrane je postala bolj zaupljiva in ostala je. "Veš, lažje mi je, ker je zdaj ona pri nas," je rekel Jakob. Priznam, lažje je tudi meni.            

Yann Martel je v knjigi Pijevo življenje zapisal:
"Smrt življenju ni venomer za petami zaradi biološke nuje, temveč iz zavisti. Življenje je tako čudovito, da se je vanj zaljubila. Ljubosumna in posestniška je. Pograbi vse kar more. Ampak življenje se zlahka izvije iz primeža večne pozabe. Žrtvuje le lupino, ki pa je nepomembna, tako da žalost mine, kot preide senca oblaka."







nedelja, 12. maj 2013

Kava ostarele gospodične


Čas je vpregel dan
in ob spremljavi vetra
rezal grafike v tvoj obraz.
Polknice rahlo nagnjene,
kot sramežljive veke
ostarele gospodične.
Gospa Flora z bližnjega hriba,
ti ob večerih šepeče zgodbe,
ti mi jih - stoletne -
obnavljaš.
Njihov zven je kot vonj kave,
ki se po prstih vzpenja
po lesenih škripajočih stopnicah,
pod krmežljave rjuhe.
Jaz, tvoja stalna gostja,
jih počasi pijem,
še rahlo negotova,
ko mi čez ušesa dihajo besede none:
"Vzemi, kar ti je ponujeno!"




Včeraj sem pretekla 12,5 km. Tek trojk z ljudmi, ki sem jih prvič videla, brala sem jih že večkrat na portalu Pesem.si :) Včeraj sem držala v roki knjigo, v kateri so objavljene tri moje pesmi - moja prva tiskana objava. Ja, včeraj je bil dober dan.
Pravzaprav se dobri dnevi kar vrstijo, odkar smo kupili to našo hiško, našo ostarelo gospodično. In v čem so tako dobri? V mojem počutju, v mojih dejanjih, v mojem ustvarjanju. Končno doma. Končno jaz.
Hiška je majhna, je stara, potrebna obnavljanja in na začetku sem bila osupla nad svojim snobizmom, ker me je bilo na trenutke sram njenega izgleda. Toda njena energija! To je čisto posebna zgodba, ki me je prevzela, me oblikovala in zdaj sem samo še hvaležna. Vem, da nam bo uspelo, kljub recesiji, da ji bomo narisali nov portret z osveženimi barvami in novim okvirjem.

Paulo Coelho, Ob reki Piedri sem sedela in jokala:
"Kadar se bojujemo za svoje sanje, nam stvarstvo vselej priskoči na pomoč, pa naj se zde sanje še tako neumne. Zakaj naše sanje so in le mi vemo, koliko nas stane, da jih sanjamo."  

ponedeljek, 06. maj 2013

Pridi na kavo, mama

Tako posebno.
Bova sedli pred mojo hišo,
zmehčali tišino.
Boš videla,
populila sem plevel,
na vrtu so rože,
tudi zelenjava.
Pridi,
bova okušali glazuro sonca,
stran od hladne sence,
ki je je vedno manj.
Okna so čista,
pogled ven in noter spet jasen.
In moja kava,
njen vonj,
zdrsne ti čez dušo,
razume in oprosti.







Ta vikend sem bila doma. Po enem mesecu. Oba starša sta bila bolana, nič hujšega, le viroza. Stara sta 74 in 72 let. A vendar začenjam videti neko nebogljenost, ki je pogosto vidna pri nekaterih starejših ljudeh. Še sta dokaj vitalna. Mama je naročena na Salomonov oglasnik, zelo rada rešuje sudokuje. Rada se pogovarjam z njo. Razlagam ji, kako se počutim v službi, kako vidim odnose med sodelavci in mano, o otrocih. Kaj me skrbi pri Jakobu, kaj me jezi in neverjetno se mi zdi, kako ga razume. Bolj kot je mene, ko sem bila toliko stara :) Mislim, da je to pogosto med starimi starši in vnuki. Povedala sem ji tudi, kako sem videla svoje otroštvo (in sestrino), kaj me je prizadelo, kaj JE BILO narobe. Brez očitanja, brez jeze zgolj razlaga mojega videnja. O ja, bilo je obdobje, ko sem bila zelo jezna nanju, za vse napake, ki sta jih naredila nehote, v veri, da delata najbolje za naju. Ne, da nista hotela, nista znala drugače. In zdaj to ve tudi ona in za marsikaj ji je žal.

Zdaj je vse za mano. Populila sem plevel, senca ostaja zadaj. Razumem in imam ju zelo rada. Pogosto si želim, da bi bila bližje, ne pa skoraj dve uri vožnje daleč,  da bi res lahko samo dvignila slušalko in rekla: "Pridi na kavo, mama."

Susanna Tamaro, Pojdi, kamor te vodi srce:
"Delati napake je človeško, toda zapustiti svet, ne da bi jih razjasnil, izniči ves smisel tvojega življenja. Nič, kar se nam zgodi, ni samo sebi namen, nič ni poljubno; vsako srečanje, vsak še tako bežen dogodek skriva v sebi pomen in samega sebe lahko razumeš šele tedaj, ko si te pomene voljan sprejeti, sposoben v vsakem trenutku spremeniti smer, odvreči staro kožo kakor kuščarji, ko se zamenja letni čas."

četrtek, 02. maj 2013

Prebujanje


Na tla je stopila najprej z desno nogo,
škripanje vzmeti je skočilo pod strop.
Svoj nos vraževerje moli pod preprogo,
pod rebri praznina, v njej čuden topot.

Nešteto je vragov skakalo čez jarke,
so angeli zlivali smolo čez zid.
Noč je pobirala njih le ostanke,
zdaj kelih je prazen, do konca izpit.

Jutro naslanja čelo na okno,
na šipi poljublja slane sledi.
Hrbet nastavlja soncu v masažo,
glazura skrivnosti se v zraku vrti.






Po dolgem času mi je uspelo napisati rimano pesem. Ponosna sem nanjo, pravzaprav nase, saj mislim, da mi je dobro uspela. Ena od urednic pesniškega portala Pesem.si jo je pohvalila in označila kot podčrtanko (podčrtanke so po mnenju urednikov boljše pesmi): " Pesem, ki govori o prebujanju po neki težki noči, kaj bo prinesel dan pa nihče ne ve."
Koliko neprespanih noči je za mano?! No, zadnje čase jih pravzaprav ni več, saj sem ugotovila, da noč sploh ni primeren čas za reševanje težav. Vse, kar ti tuhtanje prinese je neprespanost naslednji dan. V obdobju, ko sem imela napade panike, tesnobe, pa se je ponoči včasih res odvijal pravi boj v meni. In vse sem preživela :) V takih trenutkih sem se pogosto spraševala, kaj mi hoče življenje s tem povedati, kaj delam narobe, kaj lahko spremenim? In vedno sem nekje v sebi slišala odgovor: "Poskrbi za svoje potrebe, želje. Imej se rada tako, da postaviš kdaj sebe na prvo mesto." Priznam, ne postavljam vedno sebe na prvo mesto, kajti mislim, da če imaš otroka, je to včasih res nemogoče. Sem se pa naučila še nekaj: biti iskrena s sabo in prepoznavati svoje prave občutke. Ne bojim se jih več, predvsem pa se ne bojim več jeze. Moram jo izraziti, ni pa potrebno, da jo izrazim s kričanjem, užaljenostjo, ampak preprosto povem, kaj me jezi. Pri tem se trudim govoriti v prvi osebi, uprabljam JAZ sporočila: "Jezi me ..., počutim se tako pa tako ... občutek imam, kot da ..., hudo mi je zaradi tega ... Pogovor tudi želim vedno pripeljati do konca, se ne obrnem in kar odkorakam in ne kar odložim slušalke. Pri tem pa je včasih tudi težko poslušati sogovornika, pravzaprav ga res slišati, saj je lahko v stiski tudi on. Ja, komunikacija je veščina, ki se jo moramo preprosto naučiti in za to sta vedno potrebna vsaj dva :)
Ko se zdaj kdaj zjutraj zbudim in imam pred seboj problem, ki ga moram rešiti tekom dneva, si pomagam z besedo: ZMOREM! Včasih prosim še Življenje (ali Boga, ali stvarstvo, ali vesolje ...) za pomoč in vodstvo, pa je vse lažje. In glazura skrivnosti se vrti naprej.

V knjigi Susanne Tamaro Pojdi kamor te vodi srce piše:
"Že iz preprostega razloga, ker imamo telo, smo nujno tudi tema. Smo kot žabe, dvoživke, en del nas živi spodaj, drugi pa sili kvišku. Živeti pomeni, da se tega zavedaš in se boriš za svetlobo, da je ne bo premagala tema. Človekovo srce je kot zemlja: polovico ga obseva sonce, druga polovica pa je v temi. Niti svetniki nimajo svetlobe po celem."

ponedeljek, 22. april 2013

V duetu


Greva v duetu
lepit tapete v spalnico.
Mimobežni dotiki
spet dvigajo kocine
in ne veš več,
ali je nebo tisto,
ki se je priklonilo nižje.

Greva v duetu
štet kapljice v kopalnico.
Drsijo po telesu,
vabijo te s sabo
in ne veš več,
ali je žeja tista,
ki jih je posrkala s kože.

Greva v duetu
hopsat korake,
preganjat praznino med rebri.
Saj ne veš več,
ali je res potrebno,
da balerina v glasbeni skrinjici,
vedno pleše le solo.




Pogosto se zgodi, (tako vsaj pravijo), da gradnja doma prinese odtujitev med dvema, prepire, kako in kaj bo narejeno in odsotnost zaradi iskanja vedno novih virov prihodka. Midva res ne zidava od temeljev, vendar je potrebno znova in znova kaj obnoviti. (Kako že rečejo: "Nova hiša ni nikoli do konca narejena, stara hiša ni nikoli do konca popravljena":). V letu in pol, kolikor smo v novem domu, pa pri nama vse nekako bolje teče. Tomaž je res veliko odsoten, vendar so ure, ki jih preživimo skupaj polne. Meni pa dober pogovor odtehta tudi več ur odsotnosti. Včasih me tudi prepriča, da se mu pridružim pri delu z bonsaji, sicer samo opazujem in kakšno rečem, toda občutek je dober. Nekaj njegovih kolegov bonsajistov mi je izreklo priznanje, ker mu nič ne težim, zaradi predanosti tem malim drevesom. Sama pa odvrnem: "Kdo sem jaz, da bi mu branila početi nekaj, kar je mogoče njegovo poslanstvo? Nimam te pravice."
Imava skupna veselja in imava vsak svoje veselje. Nekatere dolžnosti si pač razlagava tudi različno, toda pomembno je, da iščeš kompromis in pot, ki je dobra za vse. Toda do teh spoznanj mora človek priti sam. S kritiziranjem in preprečevanjem nečesa, kar samo nam ni všeč, pa ni prava pot.

V knjigi Richarda Bacha, Polet v globine, sem našla veliko lepih misli na to temo, naj napišem le eno:
"Po mojem mnenju smo tu zato, da izražamo ljubezen. Miljon različnih preizkusov, da jo pokažemo, še miljon, ko nam ne uspe. In nikjer ni več preizkusov, sleherno minuto slehernega dne, kot v dolgoletnem intimnem vsakodnevnem življenju z drugo dušo."

sreda, 17. april 2013

Jakobova lestev


Glej me tam zgoraj.
Na razgledni ploščadi mlečne ceste
vlivam odlitke odtisov
svojih bosih nog
v hopsajočem koraku.

Glej me tam spodaj.
V blatni kleti kolibe
lovim semena svetlobe,
ki jo požira troglavi pes.
Za nohti sledi posušene pene
s sten Hadovega kraljestva.

In že me lovi 
lepljiva pajčevina globokih vdihov,
ki zbira moje odločitve.
Ve,
da spadam nekam vmes,
toda stalno plete Jakobovo lestev
za možnost izbire navzgor.




Za veliko noč sem bila po doooolgem času v cerkvi v Kanalu, pri maši. Zanimalo me je, kako se bom počutila in kakšna bo pridiga. Bilo mi je všeč. Župnik je govoril o večnem iskanju poti iz teme, kar sploh ni omejeno le na cerkev in vero. 
Tudi sama iščem. Včasih niti ne vem kaj, le vrtam vase in tudi v druge in to jim sploh ni vedno všeč. Sem svetloba in sem tema. Včasih dobra, včasih zlobna. Zlobna z besedami in največkrat do tistih, ki jih imam najbolj rada. Vem, da bom človeka prizadela in kot da bi hotela, da bi mu bilo hudo, ker je tudi meni hudo zaradi njega (kar je moj problem in z zlobo le vračam žogico). In takrat jeza sploh ni primarno čustvo. V povezavi z Jakobom, je tu na prvem mestu strah. Strah, kaj bo z njim,kako mu bo šlo v šoli, s prijatelji,  kaj se dogaja v njemu. V povezavi z odraslimi pa je žalost zaradi nerazumevanja in nemoč, ker ne morem imeti nadzora nad drugimi. Ja, v teoriji je sprejemanje zelooo enostavno.
Kako dober je občutek, ko se tega zavem in mi uspe iti čez in preprosto ostati tiho. Takrat vem, da sem na dobri poti. Ne vem še natančno, kam vodi, vem pa, da je dobra :)

V Knjigi Elizabeth Gilbert, Jej, moli, ljubi piše:
"Zatiranje ali zanikanje slabih misli povzročata zamotane igre pretvarjanja, da se slabe misli in občutki ne pojavljajo. Namesto tega si priznaš slabe misli, razumeš, od kod prihajajo in zakaj so prispele, in jih potem - z veliko odpuščanja in trdnosti - odsloviš. Vse to zahteva vajo in napor. Je nenehna budnost."

sobota, 06. april 2013

Error

Nekoč je živela mala deklica,
z bingljajočimi nogami je,
ob veliki, prazni mizi,
čakala na večerjo,
ki je, znova in znova,
padala na tla.
Zlezla je odraslemu človeku v naročje.
V drobne dlani je lovila pijanske solze,
jih sušila z mrmranjem
in prepihom med rebri.
Pod odejo je prisluškovala
ritmu korakov vračanja
in grela premražena stopala
od stanja pred oknom v temi,
ob šepetanju molitve Sveti angel.

Nekaj je narobe s to sliko.

Odrasla žena hodi po prazni strugi,
prekrita z lastno senco
in v prazne dlani ne zmore loviti
otroških solz.





Prihodnji teden me čaka tretji del seminarja CAP programa - kako prepoznati in preprečevati zlorabe otrok. Tu gre za več vrst zlorab: psihično, fizično, spolno, s strani odraslih in s strani vrstnikov.
Vem, moje in sestrino otroštvo ni bilo preveč fajn, če povem na kratko (tam kjer je alkoholizem to nikakor ne more biti), toda to, kar preživljajo nekateri otroci, ti požene mravljince po telesu. Dogaja se v naši bližini! Mogoče za sosednjimi vrati, sosednji hiši, sosednji ulici, vasi, mestu ... Delam v vrtcu, pa se v dvajsetih letih dela s tem nisem še srečala, dogaja pa se vsakemu četrtemu otroku! (Vsak četrti otrok se s tem sreča vsaj 1x). Res nisem opazila, ali sem si zatisnila oči?  Na leto obravnavajo okrog 240 primerov! Koliko otrok svoje stiske ne pove nikomur! Velikokrat - ne pa vedno - so tisti, ki povzročajo zlorabe, tudi sami bili nekoč zlorabljeni. Ali se zavedajo, kaj počnejo SVOJIM otrokom?  ZAČARAN KROG! Vprašujem se, ali se takim ljudem lahko pomaga, da bi se zavedali svojih dejanj? Sama mislim, da zapor preprosto ni dovolj.

Za preprečevanje in ukrepanje potrebuješ veliko poguma, moči in občudujem ljudi, ki se s tem tako intenzivno ukvarjajo.

Za nazaj stvari ne morem popraviti, sama se tudi nimam za zelo pogumno, pripravim in naučim pa lahko otroke, da se bodo bolj zavedali pravic po varnosti, moči, svobodi, da se bodo v stiski zavedali, da so tu tudi ljudje, ki jim verjamejo in so jim pripravljeni pomagati. Mogoče sem to tudi jaz.

Steve Lynch:
"Bog naj reši otroke, ki so ujeti v igri, živijo v strahu in skrivajo bolečino. Brezuspešno vpijejo na pomoč, ko jih mučijo zlodeji, kipijo od gneva, nato pa ravnajo enako kot oni."