četrtek, 25. februar 2021

Spraševanja

 Ko hodim med cvetjem,

koliko je mojih semen,

ki legajo v pore 

že stkane preproge?

Ko zbiram med zankami,

in nasnujem nov vzorec,

katere barve so tiste,

ki so jih zmešali 

moji neizkušeni prsti?

Ko naberem njihove objeme

jih spravim v rokavice,

kolikšen je delež moje toplote,

ki jo dajem naprej?

In ko utrgam poganjke

in sestavim svoj šopek

v doma narejeni vazi,

ali lahko rečem,

da je to cvetje moje?



Imam srečo: sem na dopustu in pred mano je en lep pomladni sončni dan. Imam srečo: živim na podeželju, ob reki, kjer je veliko možnosti za sprehode v naravi. Imam srečo: ker je med tednom in dopoldne na teh poteh ni gneče. Lahko si jih prisvojim.  
Koliko stvari imamo, ki so res naše, saj smo zanje plačali večjo ali manjšo vsoto? Če imamo možnosti, če izkoristimo priložnosti, če imamo službo ... potem imamo lahko obleke, veliko oblek, vsako sezono nove. Imamo čevlje, veliko čevljev, za vsak letni čas. Imamo kolesa, rolerje, rolke, skiroje, motorje, avtomobile, stanovanja, hiše ... v hišah igrače, pohištvo, knjige, računalnike, televizijo ... v škatlah predmete, od katerih se res še ne moremo ločiti, ker nas spominjajo na lepe stvari, dogodke ali ljudi, v kleti veliko robe, ki jo bomo mogoče enkrat še rabili ... Če imamo vsaj nekaj od tega, v bistvu spadamo med premožnejše prebivalce na svetu. Med bogate! 
Kaj pa je v resnici res moje? Kaj od vsega kar imam, čuvam, hranim, negujem ... res šteje? 
Vedno bolj ugotavljam, kako so materialne stvari malo pomembne. Res je, potrebujemo oblačila, hrano, streho nad glavo. Toda, ko nas enkrat ne bo več na tem svetu, bomo vsi enaki, z več ali manj prostora pod zemljo ali nekje nad njo.
Še manj je moja narava. Moja v tem smislu, da si prilaščam poti, drevesa, košček plaže, morja, reke, vode ... da stvari preoblikujem le v svojo korist, dobiček. V bistvi nam vse to da Zemlja brezplačno v najem.  Naša edina dolžnost naj bi bila, da stvari ohranimo v čimboljšem stanju za vse tiste, ki pridejo za nami. 
V nedeljo sem na enem od teh sprehodov nabrala zvončke. Danes so bili že oveneli. Lepšali so mi dom dva dni. Vsi tisti, mimo katerih sem v nedeljo šla in jih nisem natrgala, so še vedno tam, enako lepi. 
Po današnjem sprehodu sem napisala pesem ( ne to, tale je iz MOJE prve pesniške zbirke :). Zdaj se vprašam, koliko teh besed, besednih zvez, ki sem jih uporabila, je bilo že uporabljenih? Je potem ta pesem res moja? 
Danes sem na sprehodu srečala enega samega sprehajalca - starejšo gospo. V roki je nosila vrečko in pobirala smeti! Vstavila sem se in ji izrekla priznanje. In gospa se mi je zahvalila, ker sem jo pohvalila.
Nisem ji dala nič otipljivega, le opazila sem dobro delo, ki ga je opravljala in mislim, da sva se obe razšli za spoznanje bogatejši.  Mogoče bom zdaj tudi sama, ko bom šla hodit v naravo, vzela s seboj vrečko in pobrala kakšno smet, čeprav ne bo moja ...

Daniel Quinn, Izmael:
"Svetu ni treba pripadati človeku, potrebuje pa, da človek pripada njemu.
Bitja, ki se obnašajo, kot da pripadajo svetu, sledijo zakonu ohranjanja miru, in ker mu sledijo, dajejo bitjem okoli sebe možnost, da se razvijejo in segajo proti tistemu, kar lahko postanejo. Bitja okoli avstralopitka si niso predstavljala, da svet pripada njim, zato so mu pustila živeti in se razvijati. Kakšno zvezo ima to s civilizacijo? Ali biti civiliziran pomeni, da moraš uničiti svet?"


sobota, 02. januar 2021

Danes

 Danes sem trava,

ki se oblači v sončno glazuro,

in sem regratova roža,

ki v razpoki pločnika

opazuje poletje na sprehodu.

Sem mravlja, 

ki dela družbo čebeli,

in pes, ki je ujel žogo.

Sem veter,

ki je prvič nosil mladega vrabca,

sem oblak,

po katerem stopa sonce.

Danes sem senca,

ki hladi potepuha,

sem zven kovanca,

ki pristane v klobuku uličnega pevca.

Danes sem frekvenca otroškega smeha

in večerni sij, ki stopa za parom v hišo.

Sem odprta knjiga na nočni omarici.

Sem najlepša beseda Visoke pesmi,

ki na rokah nočnega goslača

pada na zemljo,

kjer raste trava.



Sin me je pred kratkim vprašal, če bi živela v velikem mestu, velemestu. Moj odgovor je bil NE. Zakaj ne? Ker se v gneči ne počutim dobro. Motijo me hrup, hitenje, velika količina unformacij, ki jih ne potrebujem, potrošništvo, izmikajoči pogledi, Ko se iz mesta vrnem domov, na deželo, občutim olajšanje. Šele takrat dobim občutek, da sem del nečesa večjega, dobrega, čeprav smo vsi, res VSI v bistvu eno. Mislim, da so naša dejanja povezana, naše misli povezane, vse je ena energija. Veliko bolj kot mislimo smo povezani z naravo: drevesi, rekami, kamni, oblaki, predvsem s soncem, ki se ga največkrat zavedamo predvsem takrat, ko ga dlje časa ni. Mislim, da občutimo in izražamo premalo hvaležnosti za stvari, ki se nam zdijo samoumevne. 
Večkrat grem na sprehod k Savi. Tik ob strugi je steza, na kateri sem, do prvega vala epidemije, v osmih letih srečala mogoče 8 ljudi. Tam je tudi manjši gozd, kjer so predvsem listavci. V vseh letnih časih se sliši veliko ptičjega petja, razen pozimi, ko si oder prisvojijo vrane. Pred kratkim sem ta gozdiček imela priložnost videti s ptičje perspektive. Presenetila, pravzaprav kar navdušila me je pestrost barv razgaljenih dreves - njihovo lubje je bilo tako različno, belo, svetlo rjavo, oranžno, sivo ... In jaz sem mislila, da je narava pozimi pusta! 
Včasih grem hodit po poljski cesti naprej od hiš, proti Brodu. Tudi tam srečujem vedno več ljudi. In vedno več je ljudi, ki ne dvignejo pogleda s ceste, ne pozdravijo, kaj šele, da bi se nasmehnili. Mogoče bi kdo rekel, da je kriva korona in strah, toda to sem opažala že prej. In s čim lahko okužiš drugega človeka, če se mu nasmehneš, ko ga srečaš, če mu rečeš dober dan?
Nasprooti naše hiše je včasih tudi bil gozdiček, pravzaprav nekoliko širši pas dreves, ki je ločil zgornja polja od travnika spodaj. Zdaj ga ni več. Lastnik ge je v dveh letih popolnoma posekal. Ko smo ga sosedje vprašali zakaj, je rekel, da mu dela škodo pri obdelovanju polja, da mu delajo škodo živali, ki so se v njem občasno zadrževale - srne, zajci, kakšna lisica. Dodal je še, da če so nam drevesa tako zelo všeč, naj jih posadimo pred hišo. In to je dejal kmet, ki naj bi živel z naravo, jo bolj čutil, ji bil bolj hvaležen, saj je odvisen od nje. 
V časopisu sem tudi prebrala, kakšna gneča je bila v Planici, Tamarju med temi prazniki. Ljudje so se sankali po skakalnici in s tem razrili doskočišče, ki ga uporabljajo športniki. Ljudje, ki so šli v naravo, so hodili po progi za smučarske tekače, čeprav so imeli cesto zraven. Po opozorilih pa so se še  razburjali. Podobno je tudi na BMX progi za Bežigradom, ko jo uporabljajo za tek, vožnjo z motorji, avtomobilčki na daljinsko vodenje in tudi za sankanje. Pomemben je njihov trenutni užitek, le njihovo trenutno dobro počutje. 
Pred časom sem šla s kolesom v Pirnče. Ko sem se vračala čez brv, sem na koncu zavila na stezo, manjši klanček, kjer je hodil starejši par. Ustavila sem se in šla nekoliko nazaj, da sem jima naredila prostor. Čeprav je pot za pešce, se mi je gospod opravičil, saj sem morala s kolesa. Opravičil se je kolesaju, ki itak s svojim gorskim kolesom škoduje naravi, uničuje podrast! Odvrnila sem mu, da je pot pravzaprav namenjena pešcem in če smo ljudje razumni, je dovolj prostora za vse. Gospod se je celo ustavil in odvrnil, da imam prav. Zaželeli smo si lep dan in šli naprej. 
A vendar smo vsi eno ... Premalokrat se zavedam svoje čemernosti, egoizma in kako s tem vplivam na okolico, energijo, ki jo oddajam. Mogoče je to, da se umaknem sploh ni rešitev. Mogoče bi bilo bolje, da bolj ozavestim, kaj počnem, rečem, mislim. Ko smo nesrečni, nismo prijazni, ne do sebe, ne do drugih, ne do narave. A vsi smo eno ... 
Naslednjič, ko bom šla v mesto, se ne bom več umikala gneči in čemernim obrazom. V množici ljudi se bom raje osredotočila na nasmejane obraze, objeta telesa, počasnost. Med hrupom bom poskusila izluščiti smeh, prijazne pogovore, prijazne besede, mogoče petje. Ko bom čakala v vrsti že pred trgovino, ne bom gledala v telefon, kar že itak zelo redko počnem, temveč bom pogledala, kakšne barve drevesa so pa tam, koliko ptic je na vejah. V trgovini se bom še naprej pod masko nasmehnila prodajalki, človeku za mano, pred mano. Prispevala bom hrano za tiste, ki živijo v pomanjkanju. Še naprej bom hvaležna za vsako drevo, ki je v moji okolici doma in za tista, ki jih imamo doma, na dvorišču. Hvaležna bom za predenje mačke, za gnezda na magnoliji. Hvaležna za skupna prebujanja, drobne pozornosti najbližjih, za sodelavce, otroke, za vsakodnevni smeh, ki ga v bistvu ni malo, za sms-e tistih, ki so daleč. Ne morem spremeniti vsega, lahko pa spremenim svoj odziv na stvari, ki mi niso preveč všeč. Lahko postanem sonce, lahko postanem roža, lahko postanem žoga, mravlja, ptica ... Lahko postanem "Danes sem" pesem v svoji pesniški zbirki 😊. Vsak dan lahko izberem.

Po zapiskih Mary Carrol Nelson: ONSTRAN STRAHU, nauki dona Miguela Ruiza o svobodi in radosti:
"Vsako človeško bitje je mogoče primerjati s celico v mišici. Ljudje smo podobni izmenljivim celicam. Če sem jaz vi in ste vi jaz, nimam nobenega razloga, da bi vam želel slabo. Če ste vi jaz, zakaj bi želeli slabo meni? Če sem jaz moj planet, zakaj ga moram uničevati? Zakaj ga ne poskušam razumeti? Zakaj ne poskušam razumeti vas?"


nedelja, 13. december 2020

VABILO

Vabilo


 Greš z mano
hodit po tleh neba?
Bova šla čisto po svoje,
kot priložnost.
Mimo kavarn,
kjer se odvijajo koncerti mrmranja
s pritrkavanjem skodelic kave.
Mimo cerkva,
kjer zvoniki prebadajo
robove oblakov.
Danes ne potrebujeva bogoslužja,
da bi se povezala z vestjo.
Pojdiva po ulicah,
kjer popoldan poplavlja
in dežniki tekmujejo med seboj.
Mimo vseh besed,
ki beže od glasov,
prihajajoč za njimi.
In kar naprej,
na nikogaršnji travnik,
z roko v roki,
da preženeva praznino med prsti.




Pa jo imam. Svojo prvo pesniško zbirko. Dve leti je trajalo, od prvega pogovora z Glorjano, mojo urednico. Poslala sem ji nekaj pesmi in njen odgovor me je zelo razveselil:

 "Kar sem prejela od vas (temu jaz pravim pesniški material), je najboljše, kar sem prejela v resnično dolgem času in dobim ogromno poezije."

In potem se je začelo delo, garanje. Njene vožnje do Domžal, kjer sva se največkrat dobili, do Medna, kjer sem doma. Pogovori, popravki, iskanje ustreznejših besed, besednih zvez ... Ko sem opravila vse svoje delo, upoštevala njene nasvete, ko sva izbrali tiste, ki so se nama zdele najbolj prave, je bilo potrebno postaviti vrstni red in nazadnje še naslov: Prvi korak. 

Poiskala sem lektorico, Aleksandro Kocmut, ki je tudi pisateljica in pesnica. Poiskala sem oblikovalko. Po nasvetu še ene pesnice Saške Strnad sem se obrnila na Tatjano in njen studio Vangaro. In glej: doma je kar čez Savo, na Verju pri Medvodah, kjer tudi dela. Skoraj soseda. Dobili sva se na kavi, da sva se spoznali, da me je ona spoznala in tako lažje pripravila naslovnico in ostale strani. Poslala mi je tri predloge. Na prvem so bile ženske noge/koraki, na drugem je bila mačka - ugotovila je, da jih imam zelo rada, tretji predlog je bila skodelica kave, ki jo obožujem. In ravno slednji me je najbolj pritegnil. Mogoče  za to, ker je v zbirki tudi pesem Pridi na kavo, mama sem se odločila zanj.  Čeprav je kava pogosto prvi korak: zjutraj v nov dan, v srečanja s prijatelji, v nova poznanstva, v spravo ... mi naslov kar naenkrat ni bil več všeč. Te utemeljitve mi niso bile dovolj. Spremenila sem ga v Srkanja. Po izmenjavi mnenj z Glorjano pa je nastalo Vsrkavanje. Ko sem gledala napisan nov naslov, so vame  kar skočile črke sredi besede vsrKAVAnje. In to je odločilo. Naključje? Mogoče 😊.

Sledilo je iskanje tiskarne. Tatjana je pošiljala povpraševanja, jaz sem pregledovala ponudbe. Odločila sem se za tiskarno, kjer dela njen kolega. Mislila sem, da bo dobro, da jo pozna, da se bo bolj potrudil. Bilo pa je ravno obratno. Ne vem točno, kaj je bil vzrok, da se je prvi tisk ponesrečil in je naslovnica imela napako. Sam je trdil, da je kriva oblikovalka, da mu je pač poslala tak dokument. Pozabil pa je omeniti, da ga je po telefonu prosila, naj jo opozori, če bo potrebno kaj spremeniti, popraviti.  Mogoče si je mislil, da je itak le ena pesniška zbirka izdana v samozaložbi in bo avtorica hitro zadovoljna. Kdo pa še bere poezijo? Naredili sva reklamacijo. Toda kdo bo kril stroške? Najprej sem se vstrašila, da bom jaz. Po premisleku pa sem ugotovila, da sem pri vsem tem še najmanj odgovorna. Ne spoznam se na oblikovanje, zato sem najela nekoga. Ne spoznam se na tiskanje in tudi za to sem najela nekoga. Oba sem plačala za njuno delo in če je prišlo do nesporazuma, do napake med njima, naj onadva prevzameta odgovornost! In tako je potem tudi bilo.

Drug tisk je bil ok in po doooolgem času sem knjigo imela v rokah. Svojega drugega otroka 💕.

Nekaj sem jih že podarila, nekaj sem jih že oddala v zameno za prostovoljne prispevke. Cene nisem postavila, morala bi odpreti s.p. za izdajo računov. Zaenkrat naj ostane tako, da vidim, kako se bodo stvari odvijale. Na žalost zaradi tega nesrečnega virusa ne morem imeti javne predstavitve, vendar vseeno razmišljam, kako bi jo poslal v širni svet. Presenečena sem, koliko ljudi, za kakšno dobro ceno so pripravljeni podpreti moje ustvarjanje! Dobila sem dodatno voljo za naprej in že razmišljam, kako, s kom in kdaj bi ustvarila drugo pesniško zbirko. Materiala imam dovolj. Zdaj še bolj vem, da se ne smem zadovoljiti s približkom. Čeprav je napaka majhna in bi kdo rekel, da je tudi tako v redu, ni v redu, ker ni tako, kot sem si zamislila in hotela jaz. In  tudi plačala za to. In čeprav je oseba dobra in prijazna in se mi na trenutke celo zasmili, se ne bom zaradi tega jaz počutila krive in prevzemala odgovornosti za nekaj, kar ni moja krivda. 

Naj bo pesem Vabilo, ki je tudi prva v zbirki, vabilo vsem vam, da me berete in spremljate še naprej 💖🕮.

Paulo Coelho, Ob reki Piedri sem sedela in jokala:

"Kadar se bojujemo za svoje sanje, nam stvarstvo vselej priskoči na pomoč, pa naj se zde sanje še tako neumne. Zakaj naše sanje so in le mi vemo, koliko nas stane, da jih sanjamo."

ponedeljek, 20. januar 2020

PODBLUTBE


Ni dovolj mehke krpe,
s katero se obriše trdoto besed 
vržene v megli.
Ne vidi se grede za njo,
v katero padajo z nizko valuto,
poganjajo kot bršljan,
se zažirajo,
krvavijo navznoter.

Beseda oprosti 
ima dolg zamah.
Podplutbe ostajajo,
kot senca,
ki se loči od ptice,
ki poleti v nebo.



Zaradi besed, ki sem jih že pred časom prebrala na svojem blogu, ko je nekdo upal, da bom napisala še kaj. Zaradi besed v knjigi Cecelije Ahern, Skok v ljubezen: "... da me bolj privlači zamisel o pisanju, kot pisanje samo," sem se odločila, da spet kaj zapišem. In mogoče pri tem tudi vztrajam. Dalj časa.
Besede. Rada imam besede. Zelo. Tiste napisane, če so v pravi kombinaciji. Izgovorjene, če dvignejo energijo, pobožajo, prijetno vznemirijo, tolažijo, spravijo v smeh, razjasnijo stvari ...
Ko sem bila majhna, sem zelo pogosto slišala, kako občutljiva sem. Še vedno ne vem, ali so to govorili, ker sem res bila, ali sem zaradi tistih besed postala. Vem pa, kako nikoli nisem mogla skriti prizadetosti, zaradi besed, ki so bile izgovorjene ravno s tem namenom. No, mogoče niso bile izgovorjene za to, ampak so bili ljudje le iskreni, kot so sami rekli. Ko so videli, da so se mi zasolzile oči, sem spet poslušala, zakaj sem tako občutljiva.
Zdaj, ko sem v zrelih letih, ne jokam več tako hitro, še vedno pa zaboli, zelo zaboli. Pa ne toliko zaradi tega, kar mi nekdo reče, temveč zaradi načina. In potem spet uporabi besede: "Saj sem bil le iskren/a!" Včasih ne prizadenejo mene, ampak ljudi zraven mene. Vprašujem se, ali je iskrenost res to, da nekomu poveš resnico tako, da ga ponižaš, raniš? Ne, to zame ni iskrenost, to je namerno ponižanje nekoga, ki nam ni všeč ali nam njegova dejanja niso všeč. Resnico, kritiko se da povedati tudi drugače.  
Že od nekdaj sem preveč razmišljala, kako naj nekomu povem kaj neprijetnega, da ga ne bom prizadela. Katere besede naj uporabim? Vse to se da, kadar nisem  čustveno vpletena, v afektu, jezna, prestrašena ... Takrat znam tudi sama usekati z besedami, prizadeti tiste, ki so mi najbljižji. Moj oprosti kasneje zveni tako ... prazno.
Potem pa sem naletela na knjigo Štirje dogovori. V njej avtor Don Miguel Ruiz govori o toltrških modrostih:
  1. BODI BREZGRAJEN V BESEDAH,
  2. NIČESAR NE JEMLJI OSEBNO,
  3. NIČESAR NE DOMNEVAJ,
  4. VSELEJ DAJ VSE OD SEBE.
Všeč mi je bil občutek, da lahko nekaj spremenim pri sebi,  ne širim negativne energije. Trudim se, da o ljudeh ne govorim slabo. Ne uspe vedno, a se trudim in skušam ozavestiti. Na FB ne kritiziram objav, ki mi niso všeč, le preskočim jih. No to sem delala že prej.  Težje mi gre, da  sebe ne kritiziram preveč. Počasi gre na bolje. Ko mi kdo reče, naredi kaj slabega, žaljivega se trudim, da ne jemljem osebno. Njegove besede in dejanja kažejo na to, kakšen je on in ne kakšna sem jaz. Pa še to: če opazim, da nekdo naredi nekaj dobrega,  pohvalim. Včasih  je to težje :). 

Ja, besede imajo veliko moč, pustijo sledi, še posebno, če jih slišimo pogosto, če jih poslušamo, ko smo majhni. To bi se morali bolj zavedati tudi v vrtcih in v šolah.

Charles Martin, Gora med nama:
"Palice in kamni lahko bolijo, toda če res želiš nekoga prizadeti, uporabi besede."

P.S. Opravičujem se za slovnične napake, predolgo že nisem pisala :) 






nedelja, 01. april 2018

Spraševanja

UDEJANJENA

Je to reka?
Ali so to kamni, 
ki stokajo od užitka, 
ko jih liže s svojim vlažnim jezikom
vedno znova in znova?

Je to reka?
Ali je to breg, 
ki joka,
ko s svojimi hladnimi rokami
grebe po njegovi koži?

Je to reka?
Ali so to veje,
ki jih je odtrgala od korenin
in so se zataknile,
ne da bi prišle do cilja?

Je to reka ali sem jaz?

Razredčena od dneva
se na njeni obali gostim.
Podobna ustekleničenemu zarodku,
ki je pobegnil
iz kozarca s formaldehidom,
hlastam za obliko.



Zelo rada grem k Savi. Na srečo potrbujem le nekaj minut in sem na njenem bregu, na slabo izhojeni poti, kjer sem v vseh letih srečala le nekaj ljudi. Pot gre včasih tik ob vodi, včasih se nekoliko umakne med drevesa. A vedno jo slišim, reko. Ko jo poslušam  - ali so to mogoče kamni, veje, breg, ki jo omejuje -  glasovi celega dneva v meni počasi potihnejo. K reki grem iskat tišino v sebi, umirja me pogled na njen tok. Umirja mi misli.
Včasih je treba umiriti misli - jaz jih moram - saj neprestano nekaj premlevam, se sprašujem zakaj (sem tako čutila, odreagirala, obsojala - sebe in druge), iščem nove možnosti, načine za naprej, da ne bi s svojimi besedami, dejanji prizadela druge. predvsem svojega otroka.  Razmišljam, kako in kaj bi bilo dobro narediti, da bi mu dala vedeti, da je vredu, da bi na svet gledal bolj optimistično, da ne bi iz majhnih težav naredil velike. da bi spoznal, da je vsak trenutek priložnost, da naredi drugače, reši težavo. Kaj bi JAZ morala narediti, da bi ON spoznal, naredil ...
Ampak ... Vse se začne z mano! Ne v odnosu do njega ali do drugih ljudi, ki so okrog mene, ampak v odnosu do sebe. Kaj lahko JAZ naredim, da bom JAZ gledala na svet in težave bolj optimistično? Da bom JAZ začela reševati težave in ne zgolj razmišljati o njih, da bom JAZ začela skrbeti zase, da bom JAZ spoznala, da sem JAZ ok, z vsemi napakami, kajti vedno odreagiram tako, kot v tistem trenutku najbolje znam. Kako JAZ lahko spremenim miselne in vedenjske vzorce in najdem mir. KAJ JAZ LAHKO NAREDIM ZASE! Vsak ima svojo pot, ki jo mora prehoditi, z vsemi dobrimi in slabimi izkušnjami. Ne morem, ne smem jih nikomur odvzeti, največ kar lahko naredim je, da sem tam, ko me potrebujejo.
Vedno se trudim, da bi v neprijetnih stvareh našla nekaj koristnega. In vedno za neprijetnimi stvarmi pridejo prijetne, še posebno, če se iz njih nekaj naučim, spremenim miselne in vedenjske vzorce, ki ne koristijo. Ljudje in stvari  pridejo v moje življenje takrat, ko jih potrebujem.
Zato imam rada reko. Njeno pripovedovanje me  umirja, vedno gre naprej in vedno pride do cilja ...

Thomas Bernhard, MRAZ:
"Zmeraj sem si za petami. Lahko si predstavljate, kako je, če odpreš samega sebe kot kakšno knjigo in notri najdeš same tiskarske napake, drugo za drugo, na vsaki strani kar mrgoli tiskarskih napak! Ampak vse je kljub stoterim, tisočerim tiskarskim napakam mojstrovina."

torek, 02. maj 2017

Iz istega koščka blaga ...

Ko grem hodit
med cvetje mehke in trde vezave,
koliko je mojih semen,
ki legajo v pore že stkane preproge?
Ko izbiram med zankami
in nasnujem nov vzorec,
katere barve so tiste,
ki so jih zmešali le moji neizkušeni prsti?
Ko naberem vse objeme
in jih spravim med volnene rokavice 
vdihov in izdihov,
kolikšen je delež moje toplote,
ki jo dajem naprej?
Ko utrgam poganjke,
sestavim  svoj šopek v doma narejeni vazi,
ali lahko rečem,
da je to cvetje le moje?



slike so s fb strani Parka Pečno

Med temi prazniki sem bila tudi doma, v Kanalu. Preden grem, si pogosto rečem, da moram spet iti pogledat v Park Pečno, saj sem vsakič, ko gledam slike na facebooku navdušena. Tokrat so me za ogled prepričali Jakob, ter sestrična in njen partner. Upala sem tudi, da bom videla  muca, ki sta tam doma. Pa smo šli. Ob urejenosti gozda, obogatenega z glinenimi figuricami Kluba keramikov iz Kanala, sem ponovno ostala brez besed. Gozd na površini petih hektarjev je v zasebni lasti pobudnika Parka Pečno Primoža Kožuha. Zakaj sem povdarila v zasebni lasti? Zato, ker za ogled parka, preživljanje časa v parku, kjer se sliši le ptićje petje, vodo, drevesa, kjer imaš na voljo klopce, da se vsedeš, knjige, ki jih lahko bereš, priložnostne razstave, ki si jih lahko ogledaš, NE POBIRA NIKAKRŠNE VSTOPNINE! Gozd je uredil, z gozdom živi (verjetno ob pomoči tudi drugih ljudi) in vso to lepoto, življenje deli z drugimi. Na razpolago je vsakemu, ki si hoče to ogledati in vse kar pričakuje je, da imamo obiskovalci spoštljiv odnos do vsega, kar tam vidimo. Gozd in poti so namenjene celo gorskim kolesarjem! Waw! Jaz osebno ne poznam človeka, ki bi v Sloveniji ravnal podobno. Zato sem ob sprehodu skozi park začutila močno spoštovanje do tega človeka, upanje, da se bo svet le začel vrteti v pravo smer, da vse le ni tako temačno. Hlepenje po materialni lastnini, po imeti vedno več le zase, nas na dolgi rok ne bo osrečilo. V bistvu smo vsi na tej naši zemlji le na obisku in kot sem prebrala v knjigi Robina Sharma Svetnik, deskar in direktorica: "Vsi ljudje na svetu smo povezani, vsi smo iz istega koščka blaga." 

Lev Nikolajevič Tolstoj:
"Predstavljaj si, da je smisel življenja samo sreča, po bo življenje postalo nekaj krutega in nesmiselnega. Sprejeti moraš to, kar ti govorijo človeške modrosti, tvoj razum in srce: smisel življenja je služiti sili, ki te je poslala na svet. Potem bo življenje postalo eno samo veselje."

Spoštovani Primož Kožuh, HVALA!


sreda, 08. marec 2017

Hotel brez zvezd(e)

Čepi v kotu,
na pajčevini vaših dejanj,
prilepljena k ostankom krilc.
Mimo jezikov odlepljenjih tapet
pajčje noge nosijo
zadušene krike ljubimcev.
Votel odmev vaših drobtin, 
ki padajo skozi raztrgane žepe,
dajejo intonacijo slani čipki, 
ki na licu poje blues.
Na oglasni deski preddverja
zaprašeni oglasi počitnic
ponujajo brezplačne nasmehe otrokom, 
ki se v Vidkovih srajčkah pode
med praznimi plačilnimi kuvertami.

Recepcija.
In tam na desni in levi
zamašeno stranišče 
napihnjenih besed iz vaših vampov, 
ki zliva smrad
na zelenico pred vhodom, 
kjer venijo krizanteme.



Redkokdaj se peljem v mesto z avtom, kar sem že omenila, a pogosto naletim na veliko gnečo. Zdaj se že prej psihično pripravim, da se ne razburjam. Ljudje rinejo skozi rumeno ali celo rdečo v že zabasano križišče in naredijo še dodaten zastoj. Namerno zapeljejo naprej, čeprav vidijo, da se bodo vstavili sredi križišča. 
Pripeljem se na parkirišče in vidim, kako nekateri parkirajo čez dve parkrni mesti, pa sploh nimajo tako velik avto, le veliko so zanj plačali. 
Na vlaku je veliko sedežev zasedenih s torbicami in plašči  urejenih gospa v srednjih letih in ne nahrbtnikih "mularije", kot bi si kdo mislil. In čeprav se vagon polni z vedno novimi potniki, svojih stvari ne umaknejo. Ko vprašaš, če je prosto, se jim pogosto na obrazu vidi nejevolja.
Ko gledam poročila se veliko stvari vrti  okoli denarja  in seksa. Vse za zadovoljitev svojih potreb na račun drugih, tudi šibkejših. Tisti, ki bi morali delati za dobro vseh ljudi, se nanje požvižgajo. Žalosti me to, da sploh ne vidijo ali pomislijo na druge, samo grabijo stvari zase. Daj človeku v roke denar ali oblast in videl boš, kakšen je.
Dvomim, da bodo zdaj kaj krajše čakalne vrste v zdravstvu. Ravno tako dvomim, da bodo zdravniki, ki so se zdaj zaradi svoje neprijaznosti izgovarjali na preobremenjenost kaj spremenili. Če delaš stvari s srcem, se to vidi in čuti. Ne rečem, da imaš kdaj slab dan, toda ti slabi dnevi, naj bi bili izjema in ne pravilo. 
Včasih se počutim prav neumno, ker pred svojimi dejanji pomislim tudi na to, kaj bo to pomenilo za druge. Kot da nisem več s tega sveta. Sem se pa odločila, da se bom ljudem, ki me presenetijo s prijaznostjo in empatijo zahvalila za to, jim dala vedeti, da je bilo to opaženo in predvsem, naj s tem ne prenehajo. 
Berem Ano Karenino in ugotavljam, da je že takrat Tolstoj vedel, kako stvari stojijo. Ali pa se vse od takrat ni spremenilo nič. Vsaj ne na bolje ... Dober politik, nadrejeni, voditelj, je tisti, ki ga pri svojih odločitvah vodi dobro ljudi, ki so ga izvolili in ne predstava o tem, koliko bo le on imel od tega. Empatija se izgublja, kot da ne bi vedeli, da 2m pod zemljo denarja in drugih dobrin sploh ne bodo rabili. Enaki bodo najsiromašnejšemu brezdomcu, le energija, ki bo ostala za njimi bo drugačna ...

Lev Nikolajevič Tolstoj, Ana Karenina:
"... ravnodušnost do javne blaginje ... Po mojem ne more biti trajna nobena dejavnost, če ne temelji na osebni koristi."