torek, 02. maj 2017

Iz istega koščka blaga ...

Ko grem hodit
med cvetje mehke in trde vezave,
koliko je mojih semen,
ki legajo v pore že stkane preproge?
Ko izbiram med zankami
in nasnujem nov vzorec,
katere barve so tiste,
ki so jih zmešali le moji neizkušeni prsti?
Ko naberem vse objeme
in jih spravim med volnene rokavice 
vdihov in izdihov,
kolikšen je delež moje toplote,
ki jo dajem naprej?
Ko utrgam poganjke,
sestavim  svoj šopek v doma narejeni vazi,
ali lahko rečem,
da je to cvetje le moje?



slike so s fb strani Parka Pečno

Med temi prazniki sem bila tudi doma, v Kanalu. Preden grem, si pogosto rečem, da moram spet iti pogledat v Park Pečno, saj sem vsakič, ko gledam slike na facebooku navdušena. Tokrat so me za ogled prepričali Jakob, ter sestrična in njen partner. Upala sem tudi, da bom videla  muca, ki sta tam doma. Pa smo šli. Ob urejenosti gozda, obogatenega z glinenimi figuricami Kluba keramikov iz Kanala, sem ponovno ostala brez besed. Gozd na površini petih hektarjev je v zasebni lasti pobudnika Parka Pečno Primoža Kožuha. Zakaj sem povdarila v zasebni lasti? Zato, ker za ogled parka, preživljanje časa v parku, kjer se sliši le ptićje petje, vodo, drevesa, kjer imaš na voljo klopce, da se vsedeš, knjige, ki jih lahko bereš, priložnostne razstave, ki si jih lahko ogledaš, NE POBIRA NIKAKRŠNE VSTOPNINE! Gozd je uredil, z gozdom živi (verjetno ob pomoči tudi drugih ljudi) in vso to lepoto, življenje deli z drugimi. Na razpolago je vsakemu, ki si hoče to ogledati in vse kar pričakuje je, da imamo obiskovalci spoštljiv odnos do vsega, kar tam vidimo. Gozd in poti so namenjene celo gorskim kolesarjem! Waw! Jaz osebno ne poznam človeka, ki bi v Sloveniji ravnal podobno. Zato sem ob sprehodu skozi park začutila močno spoštovanje do tega človeka, upanje, da se bo svet le začel vrteti v pravo smer, da vse le ni tako temačno. Hlepenje po materialni lastnini, po imeti vedno več le zase, nas na dolgi rok ne bo osrečilo. V bistvu smo vsi na tej naši zemlji le na obisku in kot sem prebrala v knjigi Robina Sharma Svetnik, deskar in direktorica: "Vsi ljudje na svetu smo povezani, vsi smo iz istega koščka blaga." 

Lev Nikolajevič Tolstoj:
"Predstavljaj si, da je smisel življenja samo sreča, po bo življenje postalo nekaj krutega in nesmiselnega. Sprejeti moraš to, kar ti govorijo človeške modrosti, tvoj razum in srce: smisel življenja je služiti sili, ki te je poslala na svet. Potem bo življenje postalo eno samo veselje."

Spoštovani Primož Kožuh, HVALA!


sreda, 08. marec 2017

Hotel brez zvezd(e)

Čepi v kotu,
na pajčevini vaših dejanj,
prilepljena k ostankom krilc.
Mimo jezikov odlepljenjih tapet
pajčje noge nosijo
zadušene krike ljubimcev.
Votel odmev vaših drobtin, 
ki padajo skozi raztrgane žepe,
dajejo intonacijo slani čipki, 
ki na licu poje blues.
Na oglasni deski preddverja
zaprašeni oglasi počitnic
ponujajo brezplačne nasmehe otrokom, 
ki se v Vidkovih srajčkah pode
med praznimi plačilnimi kuvertami.

Recepcija.
In tam na desni in levi
zamašeno stranišče 
napihnjenih besed iz vaših vampov, 
ki zliva smrad
na zelenico pred vhodom, 
kjer venijo krizanteme.



Redkokdaj se peljem v mesto z avtom, kar sem že omenila, a pogosto naletim na veliko gnečo. Zdaj se že prej psihično pripravim, da se ne razburjam. Ljudje rinejo skozi rumeno ali celo rdečo v že zabasano križišče in naredijo še dodaten zastoj. Namerno zapeljejo naprej, čeprav vidijo, da se bodo vstavili sredi križišča. 
Pripeljem se na parkirišče in vidim, kako nekateri parkirajo čez dve parkrni mesti, pa sploh nimajo tako velik avto, le veliko so zanj plačali. 
Na vlaku je veliko sedežev zasedenih s torbicami in plašči  urejenih gospa v srednjih letih in ne nahrbtnikih "mularije", kot bi si kdo mislil. In čeprav se vagon polni z vedno novimi potniki, svojih stvari ne umaknejo. Ko vprašaš, če je prosto, se jim pogosto na obrazu vidi nejevolja.
Ko gledam poročila se veliko stvari vrti  okoli denarja  in seksa. Vse za zadovoljitev svojih potreb na račun drugih, tudi šibkejših. Tisti, ki bi morali delati za dobro vseh ljudi, se nanje požvižgajo. Žalosti me to, da sploh ne vidijo ali pomislijo na druge, samo grabijo stvari zase. Daj človeku v roke denar ali oblast in videl boš, kakšen je.
Dvomim, da bodo zdaj kaj krajše čakalne vrste v zdravstvu. Ravno tako dvomim, da bodo zdravniki, ki so se zdaj zaradi svoje neprijaznosti izgovarjali na preobremenjenost kaj spremenili. Če delaš stvari s srcem, se to vidi in čuti. Ne rečem, da imaš kdaj slab dan, toda ti slabi dnevi, naj bi bili izjema in ne pravilo. 
Včasih se počutim prav neumno, ker pred svojimi dejanji pomislim tudi na to, kaj bo to pomenilo za druge. Kot da nisem več s tega sveta. Sem se pa odločila, da se bom ljudem, ki me presenetijo s prijaznostjo in empatijo zahvalila za to, jim dala vedeti, da je bilo to opaženo in predvsem, naj s tem ne prenehajo. 
Berem Ano Karenino in ugotavljam, da je že takrat Tolstoj vedel, kako stvari stojijo. Ali pa se vse od takrat ni spremenilo nič. Vsaj ne na bolje ... Dober politik, nadrejeni, voditelj, je tisti, ki ga pri svojih odločitvah vodi dobro ljudi, ki so ga izvolili in ne predstava o tem, koliko bo le on imel od tega. Empatija se izgublja, kot da ne bi vedeli, da 2m pod zemljo denarja in drugih dobrin sploh ne bodo rabili. Enaki bodo najsiromašnejšemu brezdomcu, le energija, ki bo ostala za njimi bo drugačna ...

Lev Nikolajevič Tolstoj, Ana Karenina:
"... ravnodušnost do javne blaginje ... Po mojem ne more biti trajna nobena dejavnost, če ne temelji na osebni koristi."



nedelja, 19. februar 2017

Včerajšnje stopinjje

Včerajšnje stopinje 
so spotaknile korak
in mah je nemočno stegoval roke,
da bi prestregel
trganje lobanjskih šivov.
Padla si do korenin.
Trtica je pognala v rep,
ki te je potegnil na najnižjo vejo.
Objemalni refleks se je
reinkarniral,
da si lahko zgrabila tolaženje,
ki je do sedaj prevečkrat zavilo na obvoznico.
Potegnila si se na vrh.
Zdaj imaš priložnost,
da se razgledaš,
utrgaš jabolko,
okusiš sok,
ki se ti cedi po bradi
in z njim nahraniš goliče v gnezdu.


Ko sem bila stara tri leta sem bila prvič v bolnici. Odstranili  naj bi mi mandeljne. Spomnim se tudi svoje starejše sestre, ki je bila v sobi z mano, ona je bila že operirana. Spomnim se, neonskih luči nad sabo, ko so me peljali v operacijsko. Kot v filmu. In potem sem se spet zbudila v bolniški sobi. Spomnim se, da  sestre v sobi ni bilo več. Med tem časom je šla domov.  Edine osebe, ki mi je takrat predstavljala neko varnost, čeprav je od mene starejša le 15 mesecev, nisem našla. Spomnim se, kako sem jo iskala s pogledom, kako zelo me je bilo strah. Vstala sem iz postelje, šla na hodnik, ki se mi je zdel neverjetno velik, širok in jokala. In potem je od nekje prišla medicinska sestra, me nadrla, mi prisolila zaušnico in poslala nazaj v sobo, kjer ni bilo nikogar, ki bi rekel, da bo vse v redu, me potolažil. Bi se lahko reklo, da sem doživela travmo? Do tretjega razreda sem bila potem v bolnici še 3x. V prvem razredu 14 dni, v tretjem 10 dni. Takrat ni bilo staršev zraven, bili so le obiski 3x na teden. Bi se lahko reklo, da so me ti dnevi v bolnici, tisti občutki osamljenosti in nemoči tako zaznamovali, da mi še danes kdaj spodmaknejo tla pod nogami?
Ne vem. Vem pa, da je v meni še vedno kdaj prisoten strah pred boleznijo in posledično pred osameljenostjo, da v tistih trenutkih občutim, kot da ni nič odvisno od mene, da sama nimam nikakršne moči, da bi si pomagala. Verjetno sem tudi prevečkrat slišala, kako sem občutljiva, šibka, premalokrat pa tisto čudežno besedo, ki jo jaz govorim otrokom:"ZMOREŠ!" Mislim, da tudi ni naključje, da se mi to pogosto zgodi, ko sem res sama doma, pa ne en dan, temveč kakšen teden, dva ali še več. Slabe izkušnje, boleči spomni so se vsidrali v celice in kot da ni dovolj, da se tega zavedam, da vem od kje je vse, potrebno jih je pozdraviti. 
Pogovarjala sem se s sodelavko, ji omenila svojo težavo in ona mi je predlagala knjigo oz. priročnik Zdravilni kodeks. Šla sem v knjižnico - vsi izvodi sposojeni. Šla v eno knjigarno - razprodana in potem sem jo le našla v drugi knjigarni, jo kupila, prebrala, razmišljala in se odločila, da preizkusim kar avtor (Američan pač) razlaga in priporoča. Bistvo tehnike je, da se zaceli negativni celični spomin. 
Mi pomaga? Dejstvo je, da so podobne težave pri meni v preteklosti še vedno  izzvenele same od sebe. Dejstvo je tudi, da sem bila že prepričana, da sem vse predelala, pa so se strahovi vrnili. Zdaj pa prvič čutim, ne samo vem, da to ni potrebno. Mogoče le imam izbiro, predvsem pa moč, da potolažim tistega otroka, ki je v bolnici takrat tolikokrat bil sam in začenjam zaupati. Sebi, Življenju. Bogu. Mislim, da je navsezadnje vse eno in isto :)

Marlo Morgan, Imenovali so jo dvoje src:
"Strah je čustvo živalskega kraljestva. V njem igra pomembno vlogo, saj je potrebno za preživetje. Če bi se ljudje zavedali božje enosti in bi vedeli, da vesolje ni naključen dogodek, temveč razvijajoči se načrt, se ne bi mogli bati. Ali imaš vero ali strah, obojega ne moreš imeti."

nedelja, 29. januar 2017

Tandem

Samo še en krog
mora preteči dan 
v tandemu z nočjo
in njegova stran postelje
ne bo več hlastala v prazno.
Saj zmorem sama stopati
vštric urinih kazalcev,
toda dan gre lahko višje,
če ga za roke
drživa oba.


Vse je OK s športom, službo, rokometom. Toda če je to svetovno prvenstvo rokometa in traja tri tedne in ga moram SAMA gledati doma, medtem, ko Tomaž tam dela, mi ni več tako zelo OK. Še lani, ko je šel marca za tri tedne s Petrom v Afriko, mi ni bilo  težko. Tokrat pa je bilo. Ne vem, mogoče je bila kriva zima, mogoče ti mrzli dnevi, kratki dnevi, bolezni vsenaokrog ... ta občutek osamljenosti mi je bil najhujši.  Res, Jakob je že velik fant, toda kljub vsemu še vedno otrok. In jaz še vedno nagnjena k preveliki zaskrbljenosti, strahu, kar sem pred njim skrivala, ker sem mama in to ni stvar s katero bi obremenila otroka To sem ugotovila ta zadnji teden. Zadnji, ko bi po moji logiki moralo biti  najlažje, saj se je njegova odsotnost le iztekala. 
Manjkali so mi vsakodnevni pogovori, izmenjave mnenj, občutek, da je nekdo ob meni, če se karkoli, kjerkoli kaj zalomi. In s tem sem ugotovila, da moram še veliko delati na samozavesti, samozaupanju. Če otrokom v vrtcu kaj ne gre, jim rečem, naj uporabijo čudežno besedo ZMOREM! Zakaj jo pri sebi uporabljam premalo?
Ampak, minilo je. Rokometaši so dobili bron in jutri bo že doma. In jaz? Vedno, ko mi je težko, se vprašam, zakaj je to dobro, kaj se moram naučiti, kako naj se rešim teh ponavljajočih miselnih vzorcev, ki me bremzajo. Tokrat mi je pomagala knjiga Zdravilni kodeks. Stvari je treba pozdraviti. Naši možgani so tako zanimivi. Za eno slabo izkušnjo potrebujejo najmanj pet pozitivnih, da se slaba pozdravi. Stvari se ne zgodijo čez noč, vse potrebuje čas in delo na sebi. Čudežne tabletke ni. Sama sem ponovno ugotovila, da mi nihče ne more dati tistega, kar ni v meni. Varnost, ki ti jo da nekdo drug, ko si že odrasel,  je le navidezna. Jaz sem tista, ki je odgovorna zase, le jaz ... 
Ampak biti v tandemu je vseeno lažje. In zato sem zelooo vesela, da grem samo še enkrat sama spat v najino posteljo :)

Richard Bach, Polet v globine:
"Ko se sprijaznimo s položajem, s katerim se nam ne bi bilo potrebno sprijazniti, tega ne storimo zato, ker bi bili neumni. Sprijaznimo se zato, ker želimo nauk, ki nam ga lahko preda samo ta položaj."


petek, 13. januar 2017

Veliki mali ljudje

Zjutraj tiskajo gravure v moj dan,
veliki objemi malih dlani,
brezmadežna ogledala
radovednih pogledov,
v katerih se odsevi šele začenjajo.

Okorne besede njihovih partitur 
se spotikajo ob različne nianse glasov.
Zemljevide njihovih pomenov
razumem brez navigacije in Googla.

Zvečer ležem spat.
Na drugi frekvenci odkrivam
velike sledi malih dejanj.


Letos bo 24 let, kar delam v vrtcu. 24 let kar opravljam enak poklic. Spomnim se, kako sem šla s prvo generacijo "mojih" otrok - Mravljinčkov - na letovanje na morje. Zvečer smo se  večino zadrževali v skupnih prostorih,  sprehajali so se tudi od sobe do sobe, se igrali z vrstniki iz drugih skupin. Takrat sem že po korakih prepoznala, kdaj gredo po hodniku, stopnicah, moji otroci. Kako zelo sem jih imela rada! Starejša sodelavka mi je rekla, da se bo to zagotovo spremenilo z leti, da navdušenje, ljubezen  splahni. Želela sem, da  ne bi. 
Ko sem se vrnila po porodniški, je bilo obdobje, ko sem se spraševala, če nisem mogoče zgrešila poklic. Takrat sem izgubila stik z njimi, s sabo, z Bogom. Bila sem tako zelo utrujena od dela, ki je bilo enako doma in v službi. 24 ur tolaženja, prepričevanja, hranjenja, previjanja, vzgajanja. Na trenutke sem mislila, da ne bom zdržala. Bilo je hudo zame, za Jakoba in za otroke v vrtcu. Takrat sem porabila največ energije za službo, in  najverjetneje naredila največ napak. Sem pač le človek. 
Potem je Jakob zrasel, šel v šolo in način dela oz. vzgoje doma in v vrtcu se je začel razlikovati. Ponovno sem zadihala, dobila energijo, ideje, ponovno sem jih lahko videla in začutila.
Nove otroke sem dobila v jaslih, pri 11 mesecih in malo več, ter jih pripeljala do šole. Z njimi sem bila pet let, se veselila uspehov, se trudila za pomoč staršem in njim samim pri raznih razvojnih ali vedenjskih težavah. Za vsako skupino mi je bilo hudo, ko so odšli, vendar sem se veselila tudi vsake nove, ki sem jo dobila septembra. 24 let "igranja" z njimi. Najprej 14 dojenčkov, nazadnje 24 predšolskih. 
Je naporno? Ja je! Predvsem, ko so glasni, razigrani, ko ne slišijo navodil, ko moraš 19-im triletnikom namazati palačinke za zajtrk, namazati maslo z medom na kruh, vmes še komu obrisati ritko, poskrbeti, da se potem umijejo, poskrbeti, da so pozimi ustrezno oblečeni z vsemi kapami, rokavicami, šali, z zavezanimi čevlji in nato ponoviti vajo v obratnem vrstnem redu, ko se vrnemo na kosilo. In popoldne, ko je pomočnica sama z njimi, ko se zbudijo, ko je treba pospraviti ležalnike, jim dati malico in pospraviti po malici. 19 triletnikov ki niso nikoli tiho in nikoli pri miru :) Si predstavljate? To je le fizično delo. Potem je tu še vzgojni program in nežnost in tolaženje in  reševanje konfliktov in ... itak pa se z njimi le igramo. 
Je delo lepo? JA, JE! JE ČUDOVITO! Ko te zjutraj otroci z navdušenjem pozdravijo, objamejo, ko parlamentirajo s tabo, kaj je to maraton ( a ne Vesna), Ko vidiš, da premaga strah pred višino in samostojno skoči, ko vidiš, da razume kaj je to krog, kvadrat, ko prepozna barve, ko zna šteti, ko prepeva, likovno ustvarja in prvič nariše glavonožca, ko je prvič cel dan brez plenčke, se sam obleče, pa čeprav je zadrga na hlačah zadaj, ko se sam obuje, pospravi za sabo Ko reče, da te je pogrešal. In ko starš  na govorilni uri zaključi z: "Veseli smo, da vaju imamo. Kaj bi brez vaju? Najboljš sta!" je vse tako kot mora biti. Ne samo s pomočnico, skupaj s starši sestavljamo tim in delamo za "naše "otroke. Vsi smo na isti strani. 
Včasih me je motilo, ker veliko ljudi misli, kako lahko in enostavno je to delo. In predvsem kako dobre so plače in koliko dopusta oz. počitnic imamo (nekateri namreč mislijo, da smo vse počitnice doma). Včasih sem jih še prepričevala, zdaj pa samo rečem: ne sodi nobenega dela, dokler ga ne poskusiš! In čisto dovolj je, pravzaprav več kot dovolj, da naše delo cenijo starši!
Sodelavka se je motila. Vsaj do sedaj lahko rečem tako. Ljubezen do dela, navdušenje nad otroki še ni splahnelo in upam, da tudi ne bo!

Robin Sharma, Skrivna pisma meniha, ki je prodal svojega ferarija:
"Da bi živel kar najbolje, kar najbolje opravljaj svoje delo. Nobeno delo ni nepomembno. Pri vsakem opravilu lahko izrazimo svoje osebne talente, ustvarjamo svojo umetnost in udejanjamo genialnost, s katero smo obdarjeni. Delati moramo tako, kot je Picasso slikal: predano, strastno, energično in z odločnostjo. Tako naša dejavnost ne bo le vir navdiha za druge, temveč bo vplivala tudi na življenje okoli nas. Ena od največjih skrivnosti odličnega življenja je, da svojemu delu damo pomen in da dosežemo takšno stopnjo dovršenosti, da nas ne morejo nehati gledati."



sreda, 28. december 2016

Brezčasje

Brez potnega lista in mimo carin,
ljubezen se sidra v podkožje.
S seboj tihotapi dijaški spomin,
prijazno in tiho orožje.

Za nama ostajajo nove sledi,
na portretu najine sreče.
Zemljevidu riševa nove poti,
za reko, ki venomer teče.




Leto 1985 je bilo drugo leto, ko sem med tednom živela v Dijaškem domu Nikolaj Pirnat v Idriji. 26. decembra zvečer sem se s cimrami odpravila v mesto, kjer smo srečali fante, ki so tudi živeli v dijaškem domu. Dobro smo se razumeli z njimi in med njimi je bil tudi Tomaž. Potepanje se je kar zavleklo. Prehodili smo celo Idrijo. Spomnim se, da se je precej shladilo in ker me je zazeblo v roke, sem jih grela v Tomaževem žepu ... in tako je še danes :) 31 let! 
Kako zelo mlada sva bila takrat in jaz sem tako zelo resno jemala najino zvezo. Preveč resno. Takrat. To vidim zdaj. V tistem času sem preveč gledala filme, preveč verjela romantiki in bila prepričana, da mora zveza vsebovati samo dobre in "metuljčkaste" stvari. Normalno, da sem bila zarad tega večkrat razočarana, saj se mi je zdelo, da nesoglasja, neenakosti ne sodijo zraven. Zanimajo naju morajo iste stvari, želeti si morava iste stvari, všeč nama morajo biti iste stvari ... kako nerealno! Še zdaleč naju ne zanimajo le iste stvari, tudi želiva si ne istih stvari in tudi všeč nama niso iste stvari. Jaz bi bila na knjižnem sejmu, v knjigarni celo popoldne, on bi bil celo popoldne na razstavi bonsajev (kaj celo pooldne, cel dan). Jaz grem rada kam na obisk (čeprav sem zadnje čase še najraje doma), on med drevesa, velika in mala. Jaz obožujem solate, on sadje (najin otrok nič od tega). Vendar to ni pomembno. Pomembno je (vsaj meni), da spoštuje stvari, ki jih imam rada jaz, spoštuje ljudi, ki meni veliko pomenijo, mi pusti svobodo, da ostajam jaz. Kakšna je ljubezen, če drugemu preprečujemo, da dela tisto, ob katerem neizmerno uživa in je mogoče to njegovo poslanstvo. Priznam, bilo je obdobje, veliko let nazaj, ko njegove ljubezni do bonsajev nisem razumela, toda ... kdo sem jaz, da bi mu preprečevala početi nekaj, kar je mogoče njegovo poslanstvo? Imela sem dve možnosti: ali to sprejmem ali grem. In sem ostala. 
Bili so vzponi in padci v najinem odnosu, tako kot v vsakem. Bili so trenutki, ko bi, ravno zaradi razlik, včasih kar odšla. Spomnim se, kako sem v enem takem obdobju, doooolgo nazaj sanjala. V sanjah mi je govorila kolegica in govorila je zase: "Jaz vem, da moj mož ni ravno to, kar si v tem življenju želim, je pa to, kar potrebujem." In res je, da ni vse kar si želimo tudi tisto, kar potrebujemo ali je dobro za nas. 
Ko gledam nazaj, mi ni žal niti za eno izkušnjo z njim, pa četudi ni bila najbolj prijetna. Ravno zaradi tega sem to, kar sem. In on je to, kar je, najin odnos je to, kar je. (Nekje sem prebrala: "Obžalovati pomeni ne videti oz. izkoristiti priložnosti!"). Ob njem se počutim  dobro, spoštujem ga, imam ga rada.  In bolj kot se osredotočam na dobre stvari pri njem, več imam tudi sama od tega (čeprav hormoni včasih naredijo celo štalo :). Ostajajo stvari, ki naju povezujejo: narava, kolo, branje, piškoti, filmi, glasba in tista prijetna, globoka tišina, ko ne potrebuješ nobenih besed ...

Paulo Coelho, 11 minut:
"Vsi znamo ljubiti, s tem darom smo se že rodili. nekateri to počnejo povsem naravno, a večina se mora tega ponovno naučiti, spomniti se moramo, kako se ljubi. Vsi, prav vsi, pa moramo na grmadi zažgati nekaj svojih preteklih čustev, ponovno doživeti nekaj radosti in bolečine, padce in vzpone, dokler nam ne uspe zaznati tiste nitke, ki raste iz vsakega človeka. In tedaj se telesa naučijo govoriti jezik duše."

nedelja, 11. december 2016

Bilo je dovolj

Sapa se je upirala 
plimovanju mraza
in dan še ni oblekel pižame.
Osamljena  ptica 
je priletela na kozolec,
vlekoč na krilih 
nočno črtovje sončeve preje
in spreminjala nižaje v višave.
Ni postavila klobuka za drobiž,
sama pesem je dovolj.


Včeraj sem šla s sodelavci na izlet. Obiskali smo dvorec Štatenberg. Uživala sem v zelo dobri družbi, hrani, naravi. Priznam, tudi zeblo me je, ampak to pozabiš. Prišla sem domov, preživela lep večer z Jakobom, Tomaž je delal. Veselila sem se še enega prostega dne - nedelje. Danes dopoldne pa veselja ni bilo nikjer.  Manjkalo mi je enrgije, volje. Imela bi še en prosti dan! Uspelo mi je skuhati dobro kosilo, s skupnimi močmi smo pospravili, Tomaž je šel delat, jaz pa sem občepela na kavču,  iskala v sebi kotičke z energijo in čakala, da bi me nekaj zvabilo v gibanje. Nisem se počutila dobro, tudi po kratkem dremežu ne. Zunaj je še vedno sijalo sonce in odločila sem se, da grem ven. Hodit. K vodi. K Savi. Med drevesa. Jakob se je odločil, da gre z mano in sva šla. Hodila sva eno uro, šla  do tacenske proge, skakala sva po kamnih in pazila, da ne bi pristala v vodi,  se izogibala prevelikemu blatu, poslušala koncert vran na desnem bregu Save in glasen aplavz vran na levem bregu :). Za konec sprehoda pa zopet krasno platno nebesnega slikarja. Doma sem si privoščila kavo, Jakob kakav in šla sva vsak po svojih opravilih z nasmehom na obrazu. Samo še voščilnice moram narediti in lahko bom rekla: "Bil je lep dan."
Ponovno sem na svoji koži občutila, kako gibanje pomaga duši. Bil je samo sprehod, a kri je hitreje prinesla kisik v možgane in sive celice so zaplesale. Takrat, ko sem najbolj brezvoljna, depresivna se vedno prav prisilim, da se spravim v gibanje. Priznam, včasih je res težko, ampak  gibanje me postavi v sedanajost.  Ne bom razmišljala o tednu, ki me čaka, saj bo naporen, pripravljamo namreč predstavo in bazar za starše. Uživala bom še v tem večeru, ponedeljek se začne šele jutri!

Josten Gaarder, V ogledalu v uganki:
"Morda bi morala nebesa od časa do časa v največjih časnikih objaviti oglas: "VAŽNO SPOROČILO VSEM PREBIVALCEM SVETA!  To niso zgolj govorice: SVET JE TUKAJ IN ZDAJ!"