Videti ...

Razširi pljuča zemlja,
zadihaj mladoletni zrak,
pošlji ga v mešičke semenom,
naj zajokajo v prvem joku,
naj iztegnejo roke
proti očetu soncu,
sprejmejo goste panjskih končnic,
pošljejo pozdrave
mlinskim kamnom,
solnim kristalom
in ogrejejo glasilke
za spremljavo žabji svatbi
oddaljene mlake.

Zdaj lahko rečem, da živim na deželi. V naravi. Okrog našega doma so polja ( kar včasih tudi voham ), reka, gozd, gora ( čeprav je le Šmarna :) Ko hodim do železniške postaje, poslušam jutranje zvoke, ko se vračam, opazujem koliko je zraslo žito, kje vse je regrat, ki ga bom lahko nabrala tudi za našega pujsa (morskega, obožuje ga ). V tem času vse rase, spremembe so očitne.

Kot je napisal Paulo Coelho v Alkimistu :

"Ljudem se zdijo vsi dnevi enaki takrat, kadar ne opažajo več lepih stvari, ki jim z vsakim sončnim vzhodom prihajajo naproti!"

P.S. Blagoslovljene praznike!

Zabaviščni park

Zavrtala se je v vse pore
in izpodrinila
blažen okus turške kave.
Misli so se vrtele
v hitrih posnetkih,
padale na zenice,
ki niso ujele
nobene prave sekvence.
Glasovi so se upočasnili
v nizkih tonih
in sonce si je nadelo
sončna očala.
Hormoni so se odpravili
v zabaviščni park
in se zabavali
na ta hudem vlakcu smrti.

Tak dan je bil danes. Prišla sem domov neverjetno utrujena in telo se je premikalo v drugi prestavi. Misli so itak delovale po svoje. A vendar je bila duša lahka ... Komunikacija je stekla, korak je postal  lažji in odšla sem na vrt pet solati pesmi in prekopat še zadnjo krpo zemlje mojega vrtička.

Kot je zapisal Richar Bach v knjigi Polet v globine:
"Častiti moramo svoje zmaje, jih vzpodbujati, naj bodo mogočni uničevalci, pričakovati, da si nas bodo prizadevali pobiti. Njihova dolžnost je, da nas smešijo, njihova naloga je, da nas ponižujejo, nas prisilijo, če morejo, da se odrečemo svoji drugačnosti. In ko stopamo po svoji poti kljub njihovemu ognju in besu, skomignejo, ko se jim izgubimo izpred oči, in se filozofsko vrnejo k svojim igram s kartam :  Že dobro, vseh ne moremo spražiti ..."