Perpetum mobile

Dan se vleče in spotika

ob oblake.

Cefrajo se na krpe

in mu legajo na oči.

Zaman išče niti sončne preje,

za katero bi se ujel.

Težke so noge

v visokih ribiških škornjih,

ki lovijo ravnotežje 

v poskočnih brzicah.

Nekako prileze do vrat večera.

Skozi kalejdoskop

pogleda soncu v hrbet

in na dvorišče mesečine

leže v zvezdnih prah,

ki mu vsakič znova pripoveduje

o novi priložnosti

z zvezdo danico.

                                                                                                                                                     

Paulo Coelho, Peta gora:

Otrok lahko odraslega človeka vselej nauči tri stvari: bodi zadovoljen brez razloga, nenehno nekaj počni in na vso moč zahtevaj tisto kar želiš.

Želja

Tiho in mirno

je stala v bohkovem kotu.

Opazovala dviganje in spuščanje sonca.

Dež, ki je spiral prah in pajčevine z okna,

sneg, ki je oblačil ledene rože.

Poslušala veter,

ki je ogreval glasilke  za piano in forte.

Gostila se je.

Z nasmehom, žalostjo, jezo,

hrepenenjem,

se je umikala klicanju: "Mami!"

Tolažila moj ego in jok,

ki je pogosto ranil tišino noči

z besedami:

"Še imaš čas!"

Za tiste dneve, ko mislim, da nikoli ne bom prišla na vrsto, ko mislim, da kaj izgubljam, zamujam. In vse se začne in konča pri odločitvah in sprejemanju.

Všeč mi je bila misel v knjigi Koliba, ki jo je napisal William Paul Young:

"Z otrokom se ne igraš ali barvaš zato, da bi pokazal svojo večvrednost, temveč se odločiš samega sebe omejiti, da bi omogočil in počastil ta odnos. Ne gre za zmago ali poraz, temveč za ljubezen in spoštovanje."

Lahko sem drevo

Jaz sem ženska.

Toda lahko sem tudi drevo.

Ali boš oblikoval

tudi mojo krošnjo

in je ne le slučajno in nehote lasal

s svojimi besedami?

Boš očistil moj nebarij prahu

in ne le zemlje,

saj pogosto ostaja neopažen?

Boš ugotavljal mojo prednjo stran,

dal povdarek kvaliteti

debla, vej in vejic?

Se poglobil v moj značaj

in me končno posadil

v pravo, glazirano posodo.

Daj, poišči še tokonomo

in postavi mene na razstavo

v višino svojih oči.

In samo eno vztopnico -

zate.

Imaš družino, imaš partnerja, a se počutiš sam. Zdi se ti, da tekmuješ z duhovi, ki niso duhovi, je nekaj otipljivega, nekaj prekrasnega. Se sprašuješ, kaj je res res, katere besede so prave, katere namenjene tebi, če to sploh je pomembno, ker nisi prepričan, ali si jih sploh prav razumel. In začenja se drama v glavi in na koncu ugotoviš, da je scenarij vendar možno spremeniti in da je to v tvojih rokah, pravzaprav prepričanjih.

Richard Bach je v knjigi Polet v globine zapisal:

"Ne gre zate ali za tisto, kar narediš zame. Osrečuje me moje prepričanje. In moja prepričanja so moja odgovornost, ne tvoja."

Z zamikom

Danes me je zadela zgodba,

ki sem jo obiskala 

včeraj.

Komaj sem ujela odmev

tvojih besed.

Z vonjem sivke sem skušala

odgnati molje v tvojem spominu,

izgubljala pa sem se 

v megli pogleda.

Tam zdaj igra le blues.

Roka že s težavo nosi

vso težo mehke kože,

ki jo je kar naenkrat preveč.

V njenih gubah se vrti

dokumentarec o času,

ko si pila kavo za našo mizo,

oddajala svež vonj življenja

in pihala na odrgnine in podpludbe

mojega otroštva.

Včeraj sem bila na obisku v domu ostarelih. Moja najljubša teta počasi ugaša. Stara bo 78 let. Je že dovolj stara? Ja, zadelo me je njeno umiranje, zadelo me je danes ....

Mitch Albom: Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih

"Naključnih dejanj ni. Vsi smo povezani. Življenje enega človeka ne moreš ločiti od življenja drugega, tako kot ne moreš ločiti lahnega vetriča od močnega vetra. Življenja se prepletajo. Smrt ne vzame zgolj nekoga in spregleda drugega. Ob teh majhnih razlikah med vzetim in puščenim življenjem se življenje vseh spreminja." 

Galerija

Ponovno vstopam v prostore

tvoje galerije, Boginja.

Postavila si na ogled

novo postavitev.

Pestre akvarele odtisov

svojih poganjkov in sveže barve las,

prepletene s cvetnimi kitkami.

Glasbo svojega orkestra

veselih kljunčkov in poskočnih krakov.

Za prvim vogalom

so sprehodi čez mavrični tobogan

in spust v skrinjo pod njim,

kjer se škropijo vodne kapljice

smeha in vriska

počitniških otrok.

Z rokavčki ali brez.

Odprte knjige

v senci borovcev ali viseči mreži

pod dvoriščno magnolijo.

Čakajo me portreti tvojih oči

v jantarjevi barvi,

z rumenimi, rjavimi, rdečimi pikicami

v globinah pogleda.

In znova tvoje petje

ob spremljavi

šolskega zvonca in starega klopotca.

Poljubi tvojih ust z okusom mošta.

Vem, tam je tudi herbarij ledenih rož,

črnobele stopinje kraške burje

s korci v naročju.

Med vsem tem

vitrina zame in prazni listi,

da zapišem

poklone in molitev tebi.

Ne, ne rabim večne sreče,

naj večno traja le občutek,

da si jo zaslužim:

brezplačno vstopnico za ogled

in srkanje medičine iz tvojih kozarcev.

 Večino dneva sem preživela v hotelu Mons, kjer sem pomagala pri pripravi Evropske bonsajske konvencije. Kakšna drevesa!! To morate videti! Večkrat je Tomaž rekel, da ob bonsajih intenzivneje doživlja letne čase. In ko jaz v tem času pomislim nanje vidim vse zeleno in sočno in bogato in in ...ne vem, tako zelo posebno! Tako zelo WAW!

Kot je rekel Lao Ce:

"Narava deluje nenamerno in ni pravična. Z vsakim od nas deluje enako in nepristransko."

Res mi je zelo pri srcu!

P.S. Pridite v Mons, res se splača!

Videti ...

Razširi pljuča zemlja,
zadihaj mladoletni zrak,
pošlji ga v mešičke semenom,
naj zajokajo v prvem joku,
naj iztegnejo roke
proti očetu soncu,
sprejmejo goste panjskih končnic,
pošljejo pozdrave
mlinskim kamnom,
solnim kristalom
in ogrejejo glasilke
za spremljavo žabji svatbi
oddaljene mlake.

Zdaj lahko rečem, da živim na deželi. V naravi. Okrog našega doma so polja ( kar včasih tudi voham ), reka, gozd, gora ( čeprav je le Šmarna :) Ko hodim do železniške postaje, poslušam jutranje zvoke, ko se vračam, opazujem koliko je zraslo žito, kje vse je regrat, ki ga bom lahko nabrala tudi za našega pujsa (morskega, obožuje ga ). V tem času vse rase, spremembe so očitne.

Kot je napisal Paulo Coelho v Alkimistu :

"Ljudem se zdijo vsi dnevi enaki takrat, kadar ne opažajo več lepih stvari, ki jim z vsakim sončnim vzhodom prihajajo naproti!"

P.S. Blagoslovljene praznike!

Zabaviščni park

Zavrtala se je v vse pore
in izpodrinila
blažen okus turške kave.
Misli so se vrtele
v hitrih posnetkih,
padale na zenice,
ki niso ujele
nobene prave sekvence.
Glasovi so se upočasnili
v nizkih tonih
in sonce si je nadelo
sončna očala.
Hormoni so se odpravili
v zabaviščni park
in se zabavali
na ta hudem vlakcu smrti.

Tak dan je bil danes. Prišla sem domov neverjetno utrujena in telo se je premikalo v drugi prestavi. Misli so itak delovale po svoje. A vendar je bila duša lahka ... Komunikacija je stekla, korak je postal  lažji in odšla sem na vrt pet solati pesmi in prekopat še zadnjo krpo zemlje mojega vrtička.

Kot je zapisal Richar Bach v knjigi Polet v globine:
"Častiti moramo svoje zmaje, jih vzpodbujati, naj bodo mogočni uničevalci, pričakovati, da si nas bodo prizadevali pobiti. Njihova dolžnost je, da nas smešijo, njihova naloga je, da nas ponižujejo, nas prisilijo, če morejo, da se odrečemo svoji drugačnosti. In ko stopamo po svoji poti kljub njihovemu ognju in besu, skomignejo, ko se jim izgubimo izpred oči, in se filozofsko vrnejo k svojim igram s kartam :  Že dobro, vseh ne moremo spražiti ..."

Ko bi lahko ...

Ko bi lahko
prekvasila pesek
peščene ure.
In čas bi se potopil
v Marianski jarek,
se povzpel
na Mount Everest
in vrgel v obraz vesolju
neskončno dolg dober dan ...

In takšni so moji dnevi, zelo dobri dnevi. Le peska v peščeni uri mi ni uspelo prekvasiti. Dober dan doživljam vsak dan znova v boljši in slabši različici. Še nikoli nisem živela tako lepo, kot te prve mesece v našem novem domu.
Obsijan je s soncem večino dneva in pred hišo cveti magnolija v vsem svojem razkošju. Družbo ji delajo bonsaji in ljudje, ki prihajajo na obisk. In prvič v življenju imam svoj zelenjavni vrtiček in vedno manj časa za računalnik ... In to res ni slabo :)

Nekaj več ...

26 let se bolj intimno poznava, 20 let živiva skupaj, 10 let nama dela družbo Jakob. 26 let ... Bili so vzponi, padci, borbe in radosti. Vedno pa občutek, da tako preprosto mora biti, da je to to. Zanimivo je, da se občutek neke topline, bližine velikokrat poglobi, ko ga ni doma, npr takrat, ko so razne večje športne prireditve :), bonsajistične zadeve :) In tako se redkokdaj takrat počutim osamljena ...

Si bil mogoče res ti,

ki me je požgečkal za ušesom?

Mogoče si pa že tu.

Mogoče to ni le občutek ugodja,

ki ga čutim tam spodaj,

kjer je mehko, gladko, čakajoč nate.

Ali je to le prisluh?

Vse tiste nežne besede, ki sem jih slišala.

So to tvoje misli?

So to tudi tvoje želje?

Zagotovo je nekaj res:

to ni le senca, ki je švignila mimi mene.

To ni le privid, ki se pojavlja in izginja.

Ali tudi ti čutiš?

Nekaj plava nad tabo,

te čuva, objema, ko ti je hudo,

hladi, ko ti je prevroče.

Nekaj se tudi tam smeje s tabo,

odmika kamne, da se ne bi preveč spotikal.

Odpira oči za vse lepo,

odpira ušesa za vse melodije.

To ni privid.

To ni fatamorgana

s simfoničnim orkestrom nad oblaki.

To je nekaj več.

Mogoče mi bo uspelo poleteti,

te med sanjami objeti,

te požgečkati za ušesom.

Takrat boš tudi ti začutil,

nekaj mehkega, gladkega, ki utripa zate.

To bo najina otvoritev iger življenja.

Vse himne bodo najine.

Vsi rekordi potolčeni.

Na odru le midva

in veličasten ognjemet.

Valentinovo mi nič ne pomeni, (sem že prestara :), verjamem pa v ljubezen, kompromise, dialog. V knjigi psi je Eros nesrečnemu človeku predstavil tri zakone življenja:

• SPOŠTUJ SVOJ SVET IN ENAKO SVETOVE DRUGIH
• NE SODI SVETOV DRUGIH PO SVOJEM SVETU
• RAZMIŠLJAJ, KAJ BOŠ NAREDIL ZA ŽIVLJENJE IN NE, KAJ BO ŽIVLJENJE NAREDILO ZATE.

In to je to ... takrat, ko zaljubljenost mine ...

Moji "vrtičkarji"

Danes je dan

za kavo, klepet

s tistimi ljudmi,

ki podpirajo 

duše moje zlat skelet.

Le s pogledi,

gubami od smeha

zaradi grešnih vicev,

glasnega heheta.

Me dvignejo,

da plavam v vonju

iskrenosti, sodelovanja,

med igračami,

brez želja dokazovanja.

Smo si enaki,

drug drugemu botri,

ne glede,

koliko sveč je na naši torti.

In delovni dan

ni več sivina,

postane kot mavrica,

ki riše jo, 

vsak dan sproti,

moja vrtčevska družina.

Jutri spet v službo. Včasih zelo težko vstanem, toda res je lažje, ko pomislim na ljudi, s katerimi bom delala. Pravijo, da nam leto 2012 ne bo naklonjeno, vendar je meni prvi mesec prinesel lepo spoznanje: kar naenkrat se v Ljubljani počutim manj priseljenka, kot sem se še nekaj mesecev nazaj. Mogoče je to povezano tudi s selitvijo v nov dom, saj sem ravno ob tem dogodku spoznala, kako veseli so zame ljudje s katerimi delam. Spoznala sem, da imam med njimi vedno nekoga, ki si bo z veseljem vzel čas zame, ko bom to potrebovala.

V vrtcu teseneje sodelujem z devetimi ljudmi, pa še ena študentka paše zraven, ki vedno vskoči, ko kdo zboli.  No, tudi drugače je pogosto tam :) Skupaj načrtujemo večje dogodke in jih tudi izvedemo, najdemo kompromise, menjamo si urnike brez kompliciranja, kadar kdo to potrebuje, razveselimo drug drugega s pozornostmi, ki jih imamo radi, pa ne le za rojstni dan, poslušamo se in si pomagamo.

Marlo Morgan je v knjigi Imenovali so jo dvoje srce zapisala:

" Delfin je mojster igre. Nauči nas lahko, da ni tekmovanja, poražencev in zmagovalcev, ampak samo zabava za vse."

Če se držimo tega je tudi naše delo lažje in uspešnejše. Ja, rada hodim v službo, mogoče ravno zaradi tega, ker je to vrtec :)

Pravljica ...

Lezi k meni

in mi pravljico povej,

tako,

s srečnim koncem.

Šepetaj mi na uho

sladke besede,

dokler se noč

ne poljubi s soncem.

Božaj me,

kot boža veter

nebesno modrino.

Podajva si kozarce

in okušajva,

kako se mošt spreminja v vino.

Končno doma! 

Peta selitev ( tri podnajemniška stanovanja, lastniško enosobno stanovanje) v manjšo, starejšo hišo, hišo z dušo, je za nami. Stresno! Zelo stresno! Še vedno me bolijo ramena, ker mislim, da moram prav vsa bremena, vidna in nevidna, prenašati sama. Pa ni tako. Občutek imam, da se začenja nekaj posebnega.

Pravijo, da se pri takšnih prelomnicah v življenju pogosto skregaš s partnerjem. Midva s Tomažem se nisva. Povezujejo naju, še vedno, čeprav se "intimno" poznava že 26 let, podobne želje in zadnje čase vedno več razumevanja. Sestavljanka se sestavlja, čeprav sem vmes bila blizu obupa in se spraševala o smislu vztrajanja v odnosu. In potem najdeš razloge, ki so pomembni in utemljeni. Mogoče res le zame, toda zakaj bi sploh morali biti tudi za druge?

Richard Bach je v Poletu v globine zapisal:

"Po mojem mnenju smo tu zato, da izražamo ljubezen, miljon različnih preizkusov, da jo pokažemo, še miljon, ko nam ne uspe, še miljon, ko nam uspe. In nikjer ni več preizkusov, sleherno minuto slehernega dne, kot v dolgoletnem intimnem vsakodnevnem življenju z drugo dušo.

Pravi zakon ne pomeni planiti preko mostu skozi riž in trakove. Pomeni, da po skupnem življenju odkriješ, da sta skupaj zgradila most, s svojimi lastnimi rokami."

In ta hiška je najin most, ki ga še vedno gradiva in .... če bi bila živa, sem prepričana, da bi se smehljala. Kot bi čakala le na nas.