Nebo joče zame,
mojih solz ni več,
nad oblaki je le luna,
samo sonce je preveč.
Obula sem si tople škornje,
stopila ven v novo noč,
zagazila v težko blato,
zavita v palerino, tesno objemajoč.
Iskala novo sled in naju,
sem risala nov zemljevid,
ki pelje mimo, mimo brezna,
nočem več za pokopališki zid.
Zagazila sem ven iz blata,
pustila dežju prosto pot,
naj izmije žalost, jezo, sodbo,
vse zbeži naj stran kot kak kojot.
Sezula sem si težke škornje
in bosa stekla spet domov.
Čakale so me stare sanje,
magisterij življenja - moj blagoslov.
Ja, včasih se težko zvlečem iz postelje. Misel na nov dan me ne razveseli preveč. Tako je bilo danes. Stopila sem ven, naredila nekaj vaj, ko sem popila v vodi raztopljen cvetni prah. Kar stoje sem pojedla dva kivija, domača, neškropljena, iz Kanala. Zakaj bi se že zjutraj obremenjevala s celim dnevom, ko je jutro čisto dovolj. Ko sem se umila in pogledala v ogledalo sem se spomnila besed iz knjige Jej, moli, ljubi: "Celo v največjih tragedijah in krizi ni nobenega razloga, da bi še dodatno prispevali k mizeriji s tem, da bi bili še sami videti mizerno."
Pa sem se uredila in šla...
Ni komentarjev:
Objavite komentar