Kolobarjenje

Hodiš mimo zgodbe

mojih besed.

In mimo očesne preje,

je premalo sladka,

zapeljiva,

brez pravih erogenih točk

primernih zate.

Korak mojih misli

ne nosi visokih petk

in ne zna stopati po modni brvi,

da bi začutil željo

hoje vštric.

Ostajam osamelec

in ti požiralnik

na istem kraškem polju,

ki diha v kolobarjenju

prahu in vode.

In skupaj se voziva

v malem vozu nočnega neba,

loviva polne in prazne lune

v isto smer Večnosti.

 Bolj tako tako je danes. Nekam črnogledo. Mogoče so krivi hormoni, da vidim le minus, mogoče je kriva luna, ki premalo sveti, ali pa preprosto tako mora biti, da lahko ponovno razmišljam, vrtam vase (kar rada počnem)  in se premaknem naprej. Navzgor. Mogoče sem malo zaspala ali pa so to dnevi preveč zapolnjeni le z delom, ko ugotoviš, da preveč tega res škodi. Meni, odnosu oz odnosom.

Že večkrat sem si rekla, da očitanje ni pravi način, človeka prisili, da se brani. Sicer pa sem vedela, v kaj grem, že dolgo dolgo časa nazaj. Lahko bi šla, pa sem se odločila sprejeti. Vse. V enem paketu.

V mojih zveščičih sem našla kar nekaj misli iz različnih knjig, ki se nanašajo na ljubezen.

Paulo Coelho v knjigi Ob reki Piedri sem sedela in jokala pravi:

"Ljubezen je polna zvijač. Kadar se želi razkriti, pokaže le svojo luč, prikrije pa nam sence, ki jih ta luč meče."  (Mislim, da je tu govor bolj o zaljubljenosti)

Richard Bach, Polet v globine:

"Ljubezen v zakonu traja, dokler žena in mož spremljata in se zanimata za misli drug drugega."

"Zakon ni tekmovanje, da bi presegli moči drug drugega, SODELOVANJE JE, ki potrebuje različnosti"

"Žene in možje nimajo moči, da bi osrečevali ali onesrečevali drug drugega. Ta moč je individualna, vsak lahko osreči samo sebe."  (Če si tako zelo nesrečen, moraš iti)

Ko pa sem vzela v roke ta zveščič in ga  odprla kar nekje, se mi je pokazalo:

Shane Howard:

"Ljubezen je kot reka globoka in široka. Ljubezen je kot reka z dvema bregovoma, včasih deroča, drugič presihajoča. In vendar je ljubezen kot reka, sladka reka življenja." (Preveč pocukrano ali resnično?)

Kibernetna kava

Obuj spet z mano stare kotalke,

spustiva se z Gradu navzdol.

Spucajva kamne v domačem potoku

s koleni in trebuhom,

zacingajva glasen smeh

na otroškem igrišču,

naberiva nove izkušnje na Soških skalah,

ob ugotavljanju temperature vode pozimi.

Se spomniš grozljivk

in spremljanja na pol poti

ob nočnih urah,

posojanja kavbojk in pisanja dnevnika?

Pogrešanje danes je kot klofuta ...

Imaš čas za obkladek danes zvečer,

za kibernetno kavo?

 

Včeraj sem po dolgem času gledala film Mama mia. Všeč mi ni toliko zaradi ljubezenske zgodbe, no ja, tudi to, ampak zaradi odnosa med tistimi starejšimi damami, ki imajo v sebi še toliko otroka. In spominov ... skupnih spominov. Razumejo se brez prevelikih razlag, podpirajo se, nič obsojajo, kritike so vzete za dobro. Ne bojijo se povedati kakšne pikre na račun druga druge in brez zamere. 

Redka so taka prijateljstva in razumevanja, ko čutiš, da si z osebo na istem nivoju, čeprav je nisi videl že dolgo časa. Čas in razdalja v takem primeru ne pomenita nič. Ko se srečaš je vse še isto, kot takrat, ko si se videl nazadnje in lahko si spet otrok.

V mojem primeru je to Marjana. Od vrtca naprej ... In zaželela sem si iti z njo na morje in obujat spomine, delat traparije, pet na plažo, cingat se na cingalce, hihitat pozno v noč in si povedat čisto vse, za nazaj in za naprej. Vedno bo moja najboljša prijateljica ...

"Rad bi bil tvoj prijatelj, za vedno in za večno. 
Ko se bodo hribi zravnali in vse reke presahnile.
Ko bo pozimi bliskalo in grmelo,
ko bo poleti snežilo,
ko se bosta nebo in zemlja združila...
Šele takrat se bom ločil od tebe."
                                                     Kitajske misli

Stopam v mantro vlaka

in izpustim težke misli,

da se obešajo na kandelabre

kot raztrgane pajčevine.

Tiri me odrinejo od tal

in kot da me nebo nosi štuporamo,

vidim razgled na kozmično katedralo,

kjer potuje svetloba

skozi najlepše solze lestenca

iz moranskega stekla.

 

 

Koliko sem se prevozila z vlakom! Kot majhna punčka k noni v Baško grapo, potem iz Kanala na Most na Soči in z avtobusom naprej v Idrijo. In na koncu vsak teden v Ljubljano in nazaj. Z Marjano sva računali, da sva v enem letu, v študentskih časih, na vlaku preživeli skoraj 10 dni! 10 dni! In še vedno se rada vozim z njim. Gledam skozi okno v pokrajino, ki sem jo videla že neštetokrat in še vedno uživam. Nikoli dokončana zgodba. Srečo imam, da se lahko z vlakom vozim tudi v službo. Res je, da je pot kratka, največ 12 min, toda dovolj, da dobim nazaj nekaj, nekaj, kar me razbremeni na poti v vrtec in pri vrnitvi nazaj domov. Včasih sem se trudila z branjem v teh kratkih minutah, ta teden pa sem ugotovila, da se ne splača. Več dobim, če preprosto sedem in grem ...

Paulo Coelho, Alkimist:

"Zaklad je torej pot po kateri hodiš in ne kraj kamor si namenjen - edini učitelji so ti ljudje, ki jih na svoji poti srečuješ."

Raztrosena

Samo legla bi danes,

z razdaljo med nama.

In čakala,

da me najdejo drobtinice mene,

raztrosene

na razglednem stolpu jutranje megle,

na zasneženi zemlji sosedove njive,

med ringarajo in bibarijami

mladega roda,

na prečrtanem nakupovalnem seznamu,

v odtoku korita v kuhinji,

v matematični besedilni nalogi za 6. razred,

ki sem jo komaj razumela.

Drobtinice,

obešene na besedah,

vržene v obraz in temena,

sestavljene v notno črtovje pogledov.

Morajo me najti,

sesti na novo mesto,

pregnesti kvaševino znotraj mene.

Šele potem lahko ponovno vstanem,

se raztrosim v jutri

in dam tudi tebi.

Ja, dnevi se daljšajo in današnji dan mi je bil posebno dolg. Med ušesi brnenje, šviganje in iščem vrata, da jih zaloputnem. Čas je, da se dan konča ...

Elizabeth Gilbert, Jej, moli ljubi:
"Kraj počitka za um je srce. Ves dan um posluša le žvenket zvoncev in hrupa in prpirov in želi si le miru. Edini kraj, kjer bo um kdaj našel mir, je znotraj tišine srca. Tja moraš iti."