petek, 25. november 2011

Rojstvo


Ljubljana obula je 
tople copate,
umila zobe
in odšla spat.
Zvezdice hišne 
so uspavanke pele,
grad je dvoriščem 
šel pravljice brat.

Jaz pa sem tebe 
v naročju držala, 
se tiho smejala:
"Hvala, ker k nama
prišel si se igrat."

















Ko je bil Jakob star 6 let, mi je med tuširanjem rekel:
"Mami, hvala, ker sta mi dovolila, da sem ostal!"
"Kako to misliš, ostal?" sem ga vprašala.
"Tako," je rekel,"da sem se rodil."
"Ja, ampak jaz mislim, da si se tudi ti odločil, da prideš k nama," odvrnem.
"Že, že, toda vidva bi se lahko odločila drugače," mi je z odgovorom vzel sapo.

Vse najboljše Jakob. Pred 10. leti je bil najposebnejši dan v mojem življenju. Upam, da sem ti in ti še bom znala dati prave stvari, predvsem pa ti stati ob strani na pravi način.

nedelja, 20. november 2011

Arhitekt


Danes je dan
za veselje in ples.
Je duša prižgala 
radostni kres.
So angeli dvignili
me na svoja ramena.
Je meglo premagala
žareče rumena
največjega sonca,
lune in zvezd,
da je zavriskal
ves moj svet:
arhtekta je našel
za most do nebes.



Toliko megle je v teh dneh tu v Ljubljani. Včeraj sem šla na primorsko, v Žagolič, v naravo in na sonce.Je pasalo. Vendar sem ugotovila, da me tudi ta megla ne moti toliko. Zakaj? Danes sem spoznala, da zato, ker je v mojem svetu ni! Trenutno :) Kako radosten občutek. Vem, da ne bo trajalo večno, toda upam, da čim dlje.

Elizabeth Gilbert: Jej, moli, ljubi:
"... potem je najboljše, kar lahko naredimo v odgovor na naš nerazumljeni in nevarni svet, da vadimo ravnotežje znotraj - ne glede na to, koliko norosti izpareva zunaj."

torek, 15. november 2011

Napačna ozimnica




Jesen je pozdravila veter,
ko se listje podi za menoj,
v teh temnih jutrih na kolesu
in mi v nosnicah pleše njen vonj.

V toplih barvah življenja
rumene, rdeče in rjave,
ponuja mi svoje drevesne roke
za pretekle dogodke slabe zabave:

"Položi jih v moje šušteče naročje,
njim ni namenjen tvoj čas!
Ozimnica moja je prostor zanje,
naj s sabo jih vzameme, naj izginejo v mraz!"



Še vedno grem zjutraj v vrtec s kolesom. Ob 6.00 zjutraj je kolesarska steza bolj ali manj le moja. In od kakšne lužice. In od jesenskih listov, ki sodelujejo v plesni predstavi z vetrom. Rada imam ta jutra in njihovo samoto. Ne zebe me, misli se zbistrijo in v službo pridem popolnoma budna :)
Nekega jutra sem sprejela povabilo jesenskih listov in v službo prišla še bolj budna in ... lažja.

Paulo Coelho, ALEF
"Da bi se osvobodili spominov, je potreben velik napor. A ko vam bo to uspelo, boste odkrili, da ste veliko sposobnejši, kot ste mislili. Živite v ogromnem telesu, ki se imenuje Svet in vsebuje vse rešitve in vse težave. Namesto, da se vračate v preteklost, poglejte v svojo dušo, svet se ves čas spreminja in vas vleče s seboj." 

petek, 11. november 2011

Dan za ljubezen



Danes je dan za ljubezen,
odšla sem s poljubom,
ko si še spal.
Je seksi perilo mi božalo kožo,
le vonj je parfuma 
za mano ostal.

Danes je dan 
za 100 sms-ov,
tiha vabila za najino noč.
Danes je dan,
ko odpišeš z nasmehom, 
še veter zapoje,
gre dalje plesoč.



Pravijo, da je 11.11.2011 dan za ljubezen. Pa naj bo. Danes še posebno.

nedelja, 06. november 2011

Lastovice...


Na mlečno cesto
najinih pogovorov
so sedle lastovice,
obložene s šolskimi torbami,
odrgnjenimi koleni,
zvitimi zapestji,
skrivalnicami
in partizanskimi borbami.

Te nostalgične ptice,
ta nenadomestljiv zaklad:
midve kot otroka,
plezajoč po največjih kamnih
domačega potoka...


Nedelja je danes. Trenutno sem sama, otrok nekje zunaj, Tomaž v službi... Jaz doma, počutim se dobro, umirjeno. A vendar .... "Priseljeniški" občutek je v takih dnevih zelo prisoten. Rada imam Ljubljano, rada imam moj ljubi Kanal. Imam prijatelje tu, dobre prijatelja s katerimi lahko veliko delim, brez strahu obsojanja, toda... nihče ne pozna mojih otroških iger, gradov v oblakih, strahov. Ne vejo, da sem oboževala avtomobilčke in vojačke. Ne vejo, kako sem se naučila voziti kolo, kolikokrat sem padla. Ne vejo za moje konflikte s sestro, za plezanja čez skale ob reki Soči in hudourniškem potoku, za partizanske igre, ko sem vedno bila najpogumnejši in najboljši vojak. Pa rabutanje jagod, zvonenje po hišah, skrivanje med sosedovo koruzo ...
Za te stvari ostaja le eden, le Marjana. Najini telefonski pogovori trajajo do izpraznjene baterije, najine misli so telepatske, njena kritika ne boli. In zaradi nje se v Ljubljani še vedno občasno počutim le priseljenec. Pogrešam jo na tak dan in si želim, da bi bila bližje...