sreda, 28. december 2016

Brezčasje

Brez potnega lista in mimo carin,
ljubezen se sidra v podkožje.
S seboj tihotapi dijaški spomin,
prijazno in tiho orožje.

Za nama ostajajo nove sledi,
na portretu najine sreče.
Zemljevidu riševa nove poti,
za reko, ki venomer teče.




Leto 1985 je bilo drugo leto, ko sem med tednom živela v Dijaškem domu Nikolaj Pirnat v Idriji. 26. decembra zvečer sem se s cimrami odpravila v mesto, kjer smo srečali fante, ki so tudi živeli v dijaškem domu. Dobro smo se razumeli z njimi in med njimi je bil tudi Tomaž. Potepanje se je kar zavleklo. Prehodili smo celo Idrijo. Spomnim se, da se je precej shladilo in ker me je zazeblo v roke, sem jih grela v Tomaževem žepu ... in tako je še danes :) 31 let! 
Kako zelo mlada sva bila takrat in jaz sem tako zelo resno jemala najino zvezo. Preveč resno. Takrat. To vidim zdaj. V tistem času sem preveč gledala filme, preveč verjela romantiki in bila prepričana, da mora zveza vsebovati samo dobre in "metuljčkaste" stvari. Normalno, da sem bila zarad tega večkrat razočarana, saj se mi je zdelo, da nesoglasja, neenakosti ne sodijo zraven. Zanimajo naju morajo iste stvari, želeti si morava iste stvari, všeč nama morajo biti iste stvari ... kako nerealno! Še zdaleč naju ne zanimajo le iste stvari, tudi želiva si ne istih stvari in tudi všeč nama niso iste stvari. Jaz bi bila na knjižnem sejmu, v knjigarni celo popoldne, on bi bil celo popoldne na razstavi bonsajev (kaj celo pooldne, cel dan). Jaz grem rada kam na obisk (čeprav sem zadnje čase še najraje doma), on med drevesa, velika in mala. Jaz obožujem solate, on sadje (najin otrok nič od tega). Vendar to ni pomembno. Pomembno je (vsaj meni), da spoštuje stvari, ki jih imam rada jaz, spoštuje ljudi, ki meni veliko pomenijo, mi pusti svobodo, da ostajam jaz. Kakšna je ljubezen, če drugemu preprečujemo, da dela tisto, ob katerem neizmerno uživa in je mogoče to njegovo poslanstvo. Priznam, bilo je obdobje, veliko let nazaj, ko njegove ljubezni do bonsajev nisem razumela, toda ... kdo sem jaz, da bi mu preprečevala početi nekaj, kar je mogoče njegovo poslanstvo? Imela sem dve možnosti: ali to sprejmem ali grem. In sem ostala. 
Bili so vzponi in padci v najinem odnosu, tako kot v vsakem. Bili so trenutki, ko bi, ravno zaradi razlik, včasih kar odšla. Spomnim se, kako sem v enem takem obdobju, doooolgo nazaj sanjala. V sanjah mi je govorila kolegica in govorila je zase: "Jaz vem, da moj mož ni ravno to, kar si v tem življenju želim, je pa to, kar potrebujem." In res je, da ni vse kar si želimo tudi tisto, kar potrebujemo ali je dobro za nas. 
Ko gledam nazaj, mi ni žal niti za eno izkušnjo z njim, pa četudi ni bila najbolj prijetna. Ravno zaradi tega sem to, kar sem. In on je to, kar je, najin odnos je to, kar je. (Nekje sem prebrala: "Obžalovati pomeni ne videti oz. izkoristiti priložnosti!"). Ob njem se počutim  dobro, spoštujem ga, imam ga rada.  In bolj kot se osredotočam na dobre stvari pri njem, več imam tudi sama od tega (čeprav hormoni včasih naredijo celo štalo :). Ostajajo stvari, ki naju povezujejo: narava, kolo, branje, piškoti, filmi, glasba in tista prijetna, globoka tišina, ko ne potrebuješ nobenih besed ...

Paulo Coelho, 11 minut:
"Vsi znamo ljubiti, s tem darom smo se že rodili. nekateri to počnejo povsem naravno, a večina se mora tega ponovno naučiti, spomniti se moramo, kako se ljubi. Vsi, prav vsi, pa moramo na grmadi zažgati nekaj svojih preteklih čustev, ponovno doživeti nekaj radosti in bolečine, padce in vzpone, dokler nam ne uspe zaznati tiste nitke, ki raste iz vsakega človeka. In tedaj se telesa naučijo govoriti jezik duše."

nedelja, 11. december 2016

Bilo je dovolj

Sapa se je upirala 
plimovanju mraza
in dan še ni oblekel pižame.
Osamljena  ptica 
je priletela na kozolec,
vlekoč na krilih 
nočno črtovje sončeve preje
in spreminjala nižaje v višave.
Ni postavila klobuka za drobiž,
sama pesem je dovolj.


Včeraj sem šla s sodelavci na izlet. Obiskali smo dvorec Štatenberg. Uživala sem v zelo dobri družbi, hrani, naravi. Priznam, tudi zeblo me je, ampak to pozabiš. Prišla sem domov, preživela lep večer z Jakobom, Tomaž je delal. Veselila sem se še enega prostega dne - nedelje. Danes dopoldne pa veselja ni bilo nikjer.  Manjkalo mi je enrgije, volje. Imela bi še en prosti dan! Uspelo mi je skuhati dobro kosilo, s skupnimi močmi smo pospravili, Tomaž je šel delat, jaz pa sem občepela na kavču,  iskala v sebi kotičke z energijo in čakala, da bi me nekaj zvabilo v gibanje. Nisem se počutila dobro, tudi po kratkem dremežu ne. Zunaj je še vedno sijalo sonce in odločila sem se, da grem ven. Hodit. K vodi. K Savi. Med drevesa. Jakob se je odločil, da gre z mano in sva šla. Hodila sva eno uro, šla  do tacenske proge, skakala sva po kamnih in pazila, da ne bi pristala v vodi,  se izogibala prevelikemu blatu, poslušala koncert vran na desnem bregu Save in glasen aplavz vran na levem bregu :). Za konec sprehoda pa zopet krasno platno nebesnega slikarja. Doma sem si privoščila kavo, Jakob kakav in šla sva vsak po svojih opravilih z nasmehom na obrazu. Samo še voščilnice moram narediti in lahko bom rekla: "Bil je lep dan."
Ponovno sem na svoji koži občutila, kako gibanje pomaga duši. Bil je samo sprehod, a kri je hitreje prinesla kisik v možgane in sive celice so zaplesale. Takrat, ko sem najbolj brezvoljna, depresivna se vedno prav prisilim, da se spravim v gibanje. Priznam, včasih je res težko, ampak  gibanje me postavi v sedanajost.  Ne bom razmišljala o tednu, ki me čaka, saj bo naporen, pripravljamo namreč predstavo in bazar za starše. Uživala bom še v tem večeru, ponedeljek se začne šele jutri!

Josten Gaarder, V ogledalu v uganki:
"Morda bi morala nebesa od časa do časa v največjih časnikih objaviti oglas: "VAŽNO SPOROČILO VSEM PREBIVALCEM SVETA!  To niso zgolj govorice: SVET JE TUKAJ IN ZDAJ!"

sobota, 03. december 2016

Dober proračun

Na rebrih imam pripeto platno,
ki ga znanost še ni odkrila.
Na njem se projicirajo
dialogi vetra in dreves,
svežina barvnikov na nebu,
s katerimi se barva dan,
notno črtovje električnega daljnovoda,
na katerem rišejo samotne ptice
svoje simfonije.
Vdihi zbujajo zapeljivo ugodje
na brbončicah zavesti,
se zataknejo za njen zid
in poženejo poganjke.

Proračun današnjega dne je visok,
ne potrebuje dodatnega načrta,
samo tiho črpa svetlobo
bliskavice jutra.


Vlak je zamujal. Ni me skrbelo, saj grem vedno na tisti vlak, ki me kljub morebitni zamudi, še vedno pravočasno pripelje v Ljubljano. Uživala sem v jutru, ki se je ličilo za PETEK :). Na cesti Medvode - Ljubljana se je vila kolona avtomobilov, v katerih so se večinoma vozili posamezniki. Kljub zamudi vlaka, bodo v center prišli kasneje kot jaz. Samo dihala sem in gledala barve neba in dneva, vesela, da živim na deželi, a vseeno tako blizu Ljubljane, da se od aprila do novembra lahko vozim s kolesom, v najhladnejših mesecih pa z vlakom. Vožnja z avtom v mesto me dela živčno in ga uporabim le v nujnih primerih. Ni mi težko iti na vlak, pa čeprav je na njem gneča. Rada opazujem ljudi, obraze. Velikokrat berem, pa čeprav traja pot le 12 minut. Ugotovila sem tudi, da je pot z vlakom iz vrtca domov prava sprostitev. Ni mi treba biti pozorna na promet, lahko  le sedem, zaprem oči in sem sama s sabo. Na tej poti  pustim "prtljago" kar na vlaku in 5 minut hoje od železniške postaje,  med travniki in polji, do doma je neverjetno kratkih. Ja, če izberem vlak kot prevozno sredstvo, imam veliko več možnosti za zapolnitev časa tega kratkega potovanja, kot če bi šla z avtom. 
Vesela sem, da živim na podeželju, včasih se to tudi voha :), pa me ne moti. Naša hiška ni velika, ni nova, ima pa Dušo in v takih jutrih, kot je bilo petkovo, to še posebej občutim ... in verjamem v Boga. 

Raquel Martinez, Samorogove sence:
"Kraj, ki si ga izberemo, je sestavni del našega življenja, četudi je takšen, kot stara ponev v temačnem kotu omare. Nočemo je vreči stran. ker se moramo spomniti, kje so nastale tako dobre omlete."

četrtek, 24. november 2016

Odhajanje

Tvoje all starke
so mi že zdavnaj prevelike
in tvoje duše
- naj se še tako trudim _
ne morem več spraviti 
v milni mehurček.
Še vedno se bojim 
tvojih modric,
ker zakrvavijo moja rebra.
Pozabljam, 
da modrica, 
ki je najprej modra,
nazadnje postane sončna
in njena preja 
tke ravno pravšnje stezo
za tvoje korake.



Točno pred petnajstimi leti sva se s Tomažem odpravila v kino gledat Sladki november. Bila je neizmerna gneča, jaz visoko noseča, že utrujena in sva se obrnila nazaj domov. Ko sva čakala na dvigalo, sem rekla: "Danes si pa res ne želim rodit, tako sem utrujena!" In ravno tisto noč se je začelo. Ob treh mi je odtekla voda, ob petih so me sprejeli v  porodnišnico, ob sedmih sem bila v porodni sobi in dve minuti do devetih se je rodil Jakob.  Bil je droben, lahek, le 2700g težek fantek, njegova koža pa taka, da sem pomislila, da še nikoli nisem božala česa tako mehkega. Verjetno je taka koža vseh novorojenčkov, toda jaz se še vedno spomnim tega občutka in čudenja in ... naklonjenosti. 
Ne vem, če sem se spopadala s poporodno depresijo, bolj se spomnim neke stalne zaskrbljenosti za svoje in njegovo zdravje, neke anksioznosti, ki je mračila tiste prve dneve. Imela pa sem ga rada, neizmerno rada že od vsega začetka in tako zelo sem si želela, da bi bil srečen in imel boljše otroštvo, kot sem ga imela sama. Ta želja me je tako zaposlila, da sem mislila, kot večina današnjih staršev, da mora biti čim bolj srečen, da mora čim manj "trpeti". In potem sem ga ščitila, mu skušala čim bolj ustreči in pogosto pozabila nase in na Tomaža, na naju.. Toda, vsak mora kdaj doživljati tudi frustracije, vsak se mora kdaj s čim spopadati, vsak pač nosi svoj križ in s tem šele znamo ceniti lepe stvari.
Jutri bo star 15 let. Pred dvema tednoma je bil prvič v bolnici (dve noči), ker si je poškodoval vratna vretenca, na srečo brez hujših posledic. In če njega poslušam je bilo tam "za znoret". Ni se mogel premikati - s trdo vratno opornico je lahko ležal le na hrbtu!!! On, ki ne miruje, ki ga motijo vsa tesnejša, groba oblačila!!! Ni mogel normalno lulat!!! Prvič je bil nekje med samimi neznanci!!! Celo noč mi je pošiljal sms-e, ki sem jih zjutraj prebrala. Ja, bilo mi je hudo, hudo zanj, je pač moj otrok, toda njegove bolečine nisem prevzela nase. Dobila sem celo občutek, da je to tudi zanj, navsezadnje, lahko tudi dobra izkušnja. Je preživel, ni znorel :) in mislim, da bolj ceni to, kar ima.
Ko smo se selili iz enosobnega satnovanja v hišo, je bil star 10 let. Zvečer, ko smo bili vsi že v postelji, se je oglasilo z njegovega pograda: "Oh, kako vesel sem, da spim v svoji postelji. Pravzaprav, da imam dom in bom kmalu imel še večjega" Že kot dojenček, se je veliko smejal, kasneje je  pokazal velik smisel za humor, imel neverjetne stavke, ki sem si jih kar zapisovala (njegove izjava zgoraj), Ko je ugotovil, da si to zapisujem, da pišem nekakšen dnevnik njegovega otroštva, me je objel in se mi zahvalil! 
Zdaj je najstnik, je v puberteti, vendar - zaenkrat - ni preveč! težaven. Se upira, povzdigne tudi glas, vendar je neverjetno pošten, iskren, rad pomaga, zna povedati kaj čuti, zna povedati, da ima nekoga rad, se zna zahvaliti, se zna opravičiti, zna postaviti ogledalo in ohranil je smisel za humor
Nisem popolna mama, daleč od tega, vendar ga imam neizmerno rada, trudim se po svojih najboljših močeh, tudi tako, da ga začenjam "spuščati". In to ve tudi sam. 


Susanna Tamaro, Poslušaj moj glas:
"Nad otroki je v bistvu od zmeraj prhutala nekakšna usodnost. Vedel sem: četudi bi se še tako trudil, da bi jih vzgojil po najboljših močeh, bi se v določenem trenutku lahko odločil - in to popolnoma svobodno - ter si izbral zgrešeno ali pa peprosto drugačno pot od moje."

nedelja, 20. november 2016

Zibelka ne tolaži vedno

V škrapljah uvele kože
se vrti retrospektiva dejanj,
ki ji drobijo hrbtenico.
Samo še v bergljah čuti oporo
in na oglasni deski dneva,
ne vidi razlogov za nasmeh.

Jaz pa iščem urarja,
ki prodaja manjkajoče ure dneva,
da bi si kupila prostor v njem, 
za učenje novega scenarija.
In kdaj, če sploh kdaj, 
je pravi čas,
da stopim na oder z zibelko,
ki ni več namenjena meni?
Zibelka pač ne tolaži vedno,
še posebno, če v njej leži tisti, 
ki bi moral zibati.


Trideset let razlike je med nama. Ona je moja mama, jaz njen otrok. Že dolgo nisem več njen nebogljen otrok, čeprav je ona to vlogo - včasih - kar podaljševala. Ta vloga pa  se je kar naenkrat obrnila, Mogoče se mora obrniti, ne vem. Vse kar ob tem čutim, pa je žalost, stiska, ker živim predaleč, da bi lahko naredila kaj več, kot so vsakodnevni pogovori in občasni obiski. Pred pol leta so ji zamenjali kolk. Zaradi hude osteoporoze ji je takoj po operaciji počilo eno križno vretence, v toplicah, kjer naj bi se najbolj opomogla , pa še eno. Več kot pol leta ima take bolečine, da ne gre brez analgetikov. Še vedno hodi z bergljami in najbolj nesrečna je, ker doma ne more delati stvari, ki so jo veselile, ji dale dober občutek in zadovoljstvo. Večina pogovor zdaj mine v tožbi in obupovanju, da nikoli več ne bo bolje. 
Včasih je  na domovih živelo več generacij skupaj, še posebno na kmetijah. Ko je kdo obnemogel, se je vedno našel nekdo, ki je poskrbel zanj. Mama ima še vedno moža - mojega očeta, toda tudi on je bolan in star. Ja, kar naenkrat sem opazila, da sta se postarala. 
Vem, starosti je lahko več vrst, so ljudje, ki so starejši in bolj vitalni. Za to je potrebno delati že veliko prej. Treba je zaposliti telo in glavo, da se stvari malo upočasnijo. Pri tem nam lahko pomaga dednost in/ali usoda. Potrebno je biti optimist, kar moja mama na žalost ni. Kronična fizična bolečina pa človeka še dodatno spremeni. "Kaj je tisto, kar naredi bolečino neznosno?  Kaj je bolečina. če ni bolečina?" sem prebrala v knjigi Thomasa Bernharda, Mraz. 
Breme tolažbe ni prijetno, se pa trudim in upam, da ji vsaj malo olepšam težke dneve, pa čeprav je to le večerni pogovor po telefonu... 
... in sprejemam stvari, ki jih ne morem spremeniti.

Wieslaw Mysliwski, Traktat o luščenju fižola:

"Starost pride sama. O, da, na krilih bo priletela. Človek jo pričakuje, pa ga še zmeraj preseneti."



sobota, 12. november 2016

Pognojena prst

pozdravljeni
moje ime je meglica
znam se skriti v hlape
dati obleko več obešalnikom
v različnih barvah
tista danes 
mu zagotovo ne bo všeč jutri
znam jokati
da nihče ne opazi
meglice so itak vedno polne vode
znam plavati nad vodo
znam biti tiho
in udušiti glasne zvoke v sebi
znam otrpniiiti v grozi
saj se še v filmih
v megli skrivajo najbolj hudi okostnjaki
znam biti mehka
znam biti ostra
polna žebljev
na katerih so obešene zameglhene slike
in opozorilne table "ne moti"
zdaj se znam tudi spustiti k tlom
in pustiti
da se preteklost
konzervirana v vinskih kozarcih
poleže
in pognoji prst

pozdravljeni
moje ime je meglica
in sem hči alkoholika



Martinov vikend je, ko se praznuje spremembo mošta v vino. Le kdaj točno se to zgodi? :) In zakaj se toliko ljudi tega veseli?
Sama rada popijem kozarec vina. Ob jedi. Najraje rdeče. Poleti imam rada pivo, eno ali še bolje le kozarec, za prvo žejo. Popijem tudi "jegra" ali Maršala, slednjega za rojstni dan. Vendar je vse to včasih začinjeno z grenkobo ali nezaupanjem nekaterih, ki vedo, da je moj tata alkoholik. Nikoli ni bil tako pijan, da ne bi mogel funkcionirati, vedno je hodil delat, vedno je nama s sestro skuhal, naju umil, spravil spat. Nikoli ni razgrajal, razbijal, uničeval, pretepal. Toda vedno je bila ob tem odsotna neka varnost, odgovornost,  občutek zanesljivosti, ki ga otrok potrebuje. Bil je  labilen, nikoli nisi vedel, kaj lahko pričakuješ, saj so bile stvari  danes v redu, jutri pa iste stvari ne več. Bilo je tudi veliko prepirov, ali dnevov molka,  saj ga mama ni mogla prepričat, da bi nehal. Bilo je preveč minusov in premalo plusov, da bi lahko zrasla brez luknje v duši, ki jo je še vedno tako težko zapolniti. Taki ljudje ne razmišljajo racionalno ampak le o tem, kdaj bodo lahko spet kaj popili, ker potem je vse lažje rešljivo (v teoriji), ker potem stvari niso več tako črne. 
So ljudje, ki cel teden ali celo dva nič ne spijejo, potem pa si čez vikend dajo duška še za nazaj. So ljudje, ki čez dan ne pijejo, pa si privoščijo zvečer, so ljudje, ki pijejo tekom celega dneva in to dokaj uspšno skrivajo. Kje je meja, kaj je tisto, ki določi, da je nekdo alkoholik, da je bolan?
Pred leti sem bila na seminarju o vzgojno zahtevnejših otrocih v vrtcu. Predavateljica je povedala, da je otrokom alkoholikov najtežje najti pravo mero - kulturo pitja alkohola. Najpogosteje sledijo staršem ali pa so abstinenti. In alkoholizem NI deden, vedenjski vzorci so tisti, ki jih lahko prevzamemo ali zavržemo. Vedno imamo izbiro. Tudi pri prenašanju tega bremena iz otroštva, lahko se krivimo pod težo v nedogled, še bolje pa je, da ga pustimo za sabo, kajti to NI bila naša odgovornost! 

Rose Treman; Trenutek odločitve:
"Ampak to naredi pijača: zaradi nje zamudiš stvari. V svojem deliriju ciljaš na to ali ono veličastno idejo, potem pa jo zamudiš."

sreda, 02. november 2016

Slike izgubljajo barvo ...

Noben satelit
ne ujame več njihovih glasov,
ki vrtijo hulahop obroče
okoli planetov.
Iz slik, 
ki jih držijo skupaj
le še okvirji spomina,
počasi mezijo barve.
Vonj krizanteme je vse,
kar ostaja od obiskov
in pekoča bolečina ob prižiganju sveče.



Pa je mimo, dan spomina na mrtve, ko se po časovnem traku sprehodijo stopinje vseh tistih, ki sem jih imela rada, so mi bili blizu in jih v tem svetu ni več. Prva najbolj boleča izguba, kar se spomnim, je bila smrt moje none, 30 let nazaj. Pred devetnajstimi leti  je pod plazom umrl Tomažev brat, umrla sta moja teta in stric. 
Ko je bil Jakob  dojenček, malček, me je bilo neizmerno strah svoje smrti: le kako bi ta majhen otrok preživel brez mene. V prvem razredu je njegovemu sošolcu umrla mama in to ga je tako prizadelo, da je v šoli preprosto zablokiral. Ustrašil se je, da bom umrla tudi jaz. Doma tisti dan ni jedel, samo stiskal se je k meni. Sem svoj strah prenesla nanj? Prav mogoče. 
Zdaj tega strahu ni več, je pač že velik in zdaj vem, da bi zagotovo preživel :). Strah sem predelala, prerasla.
Ko sem brala knjigo O smrti in življenju po njej (vsaj zdi se mi, da je tak naslov), me je spreletelo, da smo ljudje v bistvu večni, ne v fizičnem, temveč v duševnem smislu. S smrtjo se konča le določeno obdobje na TEM svetu. Sama verjamem, da nam je čas na tem svetu odmerjen. Ko pridemo do konca, se  zaključi na tak ali drugačen način.  Mislim tudi, da si sami izberemo starše, da je to osmišljeno z nekim ciljem, ki je povezan z nami ali z drugimi. Na to nas spominja intuicija, nas spominjajo naključja, če jim sledimo. Tu smo, da se učimo, da najdemo svoje poslanstvo, ki je pri enih večje, pri drugih manjše.
Jakob me je pri starosti šestih let presenetil z besedami: "Mami, hvala, ker sta mi dovolila, da sem ostal!" 
"Kako to misliš, ostal?" sem ga vprašala. 
"Ja, da sem se rodil." mi je odvrnil.
"Ampak jaz mislim, da si se tudi ti odločil, da prideš k nama", sem  odgovorila. 
"Že že", je nadaljeval, "toda vidva bi se lahko odločila drugače!"
Vem, da sem se takrat kar naježila. Vem, da mu do takrat še nikoli nisem govorila o tem, kako jaz gledam na rojstvo, življenje in smrt. Presenetila pa me je predvsem izbira  besede ostal. Zame je bila to neka potrditev, da je moje razmišljanje obrnjeno v pravo smer. Vsaj zame :) In ko se tu stvari zaključijo, se nadaljujejo nekje, kjer nam je lepo, mogoče še lepše, kot na tem svetu :).
Vem, da je o tem najlažje govoriti takrat, ko smrti ni blizu. V naši kulturi je to še vedno nekaj zelo zelo žalostnega, bolečega in ne slepim se, da sem jaz pri tem izvzeta. To je le moj način, da grem lažje naprej.

Andrés Neuman, Samogovori:
"Med živimi in mrtvimi je zavesa. Včasih se zavesa dvigne, recimo, kadar izgubiš ljubljenega človeka. Takrat za trenutek uzreš smrt zelo jasno. Potem se zavesa spet spusti. Živiš naprej. In mine."

sreda, 26. oktober 2016

Besedni parfum

Dišavim se,
znova in znova,
s parfumom,
ki ga izdihujejo besede
kot drevesa kisik.
Preskakujem neskončne ograje, 
poslušam dihanje oddaljenih podob,
ki se oglašajo sredi stavkov.
Njihove platnice - pročelja hiš -
obljubljajo druge svetove,
v katerih so zapisana sporočila bogov.
Dovolj je plesna dvorana 
za očesnimi zrkli
in prsti polni poljubov,
ki obračajo
v papir spremenjeni žlahtni les.




(slika z interneta)


Pozdravljeni! Moje ime je Evelina in sem odvisna od branja knjig! Obožujem knjigarne, obožujem knjižnice, obožujem knjižne sejme. Vsako leto čakam na knjižni sejem v Cankarjevem domu. Oborožim se z beležnico, v katero si izpisujem naslove knjig, ki me pritegnejo. Dam jih na seznam, po katerem si sposojam knjige v knjižnici. Tiste, ki se me dotaknejo, res dotaknejo, nato tudi kupim. Včasih se zgodi, da me kakšna knjiga tako privlači, da jo kupim, še preden jo preberem. Do zdaj me občutek še ni razočaral. Če se odločim za nakup, raje kupim knjigo v trdi vezavi kot žepnico. Ne kupujem počitniških romanov (tudi berem jih bolj malo), temveč knjige, ki mi dajo več, kot le zgodbo. In potem berem in berem. Na vlaku, med kuhanjem, zvečer, pred spanjem. Na zadno platnico si nalepim samolepilni listič, ki ne pušča sledi, in si zapisujem strani, na katerih najdem lepo, posebno misel ali lepo, posebno besedno zvezo. Ko knjigo preberem, vzamem poseben zvezek, kupljen s prav tem namenom, in vanj prepišem, kar sem si označila. Torej sem tudi zbirateljica besed :). Zbiram  tudi knjižna kazala. 
In katera je moja najljubša knjiga? Težko rečem. Posebno mesto ima Kradljivka knjig. Napisal jo je Markus Zusak, prevedla pa Katarina Draškovič. Zame je kot poezija in vse priznanje prevajalki za prekrasne besedne zveze. In potem Haruki Murakami! Od njegovih knjig sem prebrala Norveški gozd, Južno od meje, zahodno od sonca, Kafka na obali, Ljubi moj sputnik, 1Q84, O čem govorim, ko govorim o teku. Knjige, za katere nočeš, da se končajo. Še dobro, da jih je še nekaj na zalogi. 
Hvalnica knjigam, branju, umetnosti, domišljiji pa je, vsaj zame, mladinski roman Walterja Moersa, Mesto sanjajočih knjig. 
Ja, obožujem knjige in nebesa si predstavljam kot ogromno knjižnico, s pripravnim kotičkom za kuhanje turške kave!

Walter Moers, Mesto sanjajočih knjig:
"Obstaja kraj v vesolju, kjer se združijo vse velike umetniške ideje, se podrgnejo druga ob drugo in ustvarijo nove ideje.Ustvarjalna gostota tega kraja je najbrž neznanska - neviden planet z morjem glasbe, z rekami čistega navdiha in z vulkani, ki bruhajo misli, okrog njih pa trzajo prebliski. To je Orm. Polje sil, ki velikodušno oddaja svojo energijo. Vendar ne vsakemu. Žari samo za izbrane."



ponedeljek, 24. oktober 2016

Solo rojstva

Prenehala je z glodanjem
in skrivanjem okostnjakov
v predalih s spodnjim perilom.
S podtikanjem v krematorij
upepeljuje slab zadah
neštetokrat prežvečenih
korakov nazaj.

Razpihala je pepel
s partitur Labodjega jezera.
Njihov zven
je nadišavil vdihe,
umil krmežljave gibe
porodne posteljice,
da je sprostila korak
in zaplesala.





Tako! Spet sem tu s svojimi pesmimi, fotografijami, prebranimi knjigami. Pred kratkim sem namreč prebrala knjigo Elizabeth Gilbert Velika čarovnija, ki mi je dala ponoven zagon. V letošnjem šolskem letu, po dveh letih nisem več organizacijska vodja v paviljonu. To delo mi je vzelo precej časa, predvsem pa energije, saj je bilo veliko odsotnosti delavcev. Čutila sem preveč odgovornosti za stvari, na katere nisem mogla vplivati. Zdaj grem naprej! Vzela si bom več časa za organizacijo SVOJEGA vsakdanjika, kar trenutno potrebujem najbolj. Hočem početi več stvari, ki me veselijo, mi dajo zadovoljstvo, me napolnijo s posebno energijo, da začutim, da je vse tako, kot mora biti. Če bom že šla na računalnik, na splet, naj ob tem vsaj kaj ustvarim.

Elif Shafak, Štirideset pravil ljubezni:
Nikoli ni prepozno, da se vprašaš: "Ali sem pripravljen spremeniti življenje, ki ga živim? Sem se pripravljen spremeniti od znotraj? Če je en sam dan v tvojem življenju enak prejšnjemu, je to škoda. V vsakem trenutku in z vsakim novim vdihom bi moral biti človek nov, in znova nov. Samo en način je, da se rodimo v novo življenje: da umremo pred smrtjo."