torek, 30. december 2014

Rime


SKRIVAJ

Ni zelo lepa in seksi soseda,
s špičaki ne trka v jutranji zrak.
Njene superge le s hitrim korakom
lovijo minute na jutranji vlak.

Torba ohlapno visi ji čez ramo,
kazalka iz knjige tišči se v vogal.
Sanje se stapljajo z jutranjo zarjo,
besede iz zgodbe prekriva rokav.

Grejejo roke ji, boke, ramena,
na vlaku poišče osamljeni kot.
Knjigo prebira na svojih kolenih
in drugič v sekundi odhaja na pot.

Ni zelo lepa in seksi soseda,
pod rebri prekrasen se skriva njen svet.
Na jutranjem vlaku petkrat na teden
skrivaj opisuje ga potnik - poet.


Prve pesmi sem napisala že v osnovni šoli. Enostavne, klišejske, obvezno rimanke, brez pravil. Čeprav sem se o poeziji in pisanju le-te učila v osnovni in srednji šoli, se šele zdaj, ko se s pisanjem ukvarjam bolj poglobljeno, zavedam, da to ni tako enostavno. Rimo najdeš hitro - baje obstaja celo stran na spletu o tem, toda za kaj več, pa potrebuješ čas. Vsaj jaz. Tu je štetje zlogov, posluh za ritem, iskanje besed, ki niso klišejske, a veliko povedo in mir, celo tišino. Nekateri lažje ustvarjajo, ko se jim veliko dogaja, ko so v stresu, jaz pa potrebujem "prazno" glavo, da jo lahko napolnim. Ugotovila pa sem tudi to: več kot sem na računalniku, na spletu, na fb, manj ustvarjalnosti je v meni. Več kot berem knjige, zgodbe, ki so nekoliko bolj zahtevne, bolj si želim ustvarjati tudi sama.
Mislim, da je branje in razumevanje poezije zelo subjektivna stvar, bolj kot branje in razumevanje proze. Rada imam poezijo, zelo in občudujem predvsem tiste pesnike, ki pišejo v rimah, sonete. Tiste, katerih pesem razumem, pa čeprav po svoje, v katerih se najdem in se mi odprejo nova obzorja (kako klišejsko :). Rada imam Minattija, Menarta, Pavčka, Koviča, Lainščka.
Objavila nisem še ničesar, razen v zbornikih pesniškega portala pesem.si. Zakaj? Ker sem premalo pogumna, tudi lena in ker, ko berem podčrtanke, najbolje ocenjene pesmi na tem portalu, ugotavljam, da večino tistih pesmi preprosto ne razumem, ter sklepam, da sem s svojimi preveč enostavna, nezrela. Toda ... mogoče pa obstaja več vrst poezije, tista bolj filozofska in tista bolj enostavna. Sama si želim, da bi moje pesmi razumelo čim več ljudi, tudi tisti najbolj preprosti.  Všeč so mi rimane pesmi, ki so kot glasba tekoče - na vsako tako, ki jo napišem, sem še posebej ponosna. Želim si, da bi jih znala napisati čim več.

Elizabeth Gilbert, Jej, moli, ljubi:
"Dano ti je bilo življenje, dolžan si (in kot človeško bitje tudi upravičen do tega), da najdeš nekaj lepega v življenju, ni pomembno, kako majhno je."

petek, 19. december 2014

Ljubezen ...


... je krč užitka in bolečine,
zaključni krog v maternici
zmagovalnega bičkarja.
Požirek iz prsne bradavice,
ki utiša prvo lakoto 
po hrani in dotiku.
Je odgovor 
na še neizgovorjena vprašanja,
hojca s krvožilnim sistemom,
ko osteoporoza liže kalcij,
ko spomin daje odpoved delovnega razmerja
in krade še zadnje slike s podstrešja.
Lahko se spremeni v vodo,
ki jo spustiš
k izsušeni sluznici zemlje,
predenje,
ki masira in greje noge.

Včasih pa jo pohabijo
v udarce z dobrim namenom,
besedovanje,
božanje,
ki iznakazi portrete prihodnosti
izdelane mojstrovine.

To so le zmote,
ki so obiskovale napačen tečaj plesa
in podoknica, ki jo igrajo,
ni temu namenjena.
Ljubezen na oknu
ima drugačen obraz.


Moj otrok je star 13 let in ko se skregava, ko sem jezna nanj še vedno potrebuje potrditev in me vpraša: "Me imaš še vedno rada?" Ja, še vedno ga imam in vedno ga bom imela! Vprašujem pa se, kaj je tisto v mojih besedah, dejanjih, mojem izrazu, ki mu povzroča dvom v mojo ljubezen? Tudi sama sem dolgo časa mislila, da jeza izključuje ljubezen, pa to ni res. Bo on to prerasel prej?
Koliko obrazov ima ljubezen? Ljudje imamo radi drug drugega, radi imamo rastline - rože, drevesa, zelenjavo ... radi imamo živali in one nas, radi imamo avtomobile, čeprav oni nas nimajo :) radi imamo glasbo, knjige, poezijo, lepo vreme, filme, tišino ... 
A vendar je naše dojemanje ljubezni pogosto tudi napačno. Prepogosto jo pogojujemo ali vsaj tako pokažemo. Otroka imamo raje, ko je "priden". Partnerja imamo raje, ko nam nekaj daje za našo srečo. Prijatelje imamo raje, ko si vzamejo čas za nas. Sebe imamo raje, ko ...
Kje je ljubezen, ko se iztreblja živali, gozdove, ko se obrne stran pred nasiljem, ko se dela krivica v vrtcih, šolah, zdravstvenih domovih? Kje je ljubezen, ko smo grobi drug do drugega, ko žalimo? Kje je starševska ljubezen takrat, ko je prisotna spolna, fizična in psihična zloraba? Zakaj do tega prihaja? Pretekle izkušnje? Je odsotnost ljubezni res sovraštvo, zloba ali je to ne-zavedanje, neumnost, omejenost ...? Koliko in kakšno ljubezen nam uspe vračati našim staršem, ko ostarijo in so daleč? Nam uspe, da smo mi njihova hojca in koliko je to povezano s tistim, kar so oni dajali nam? Sama še vedno preveč pogojujem, predolgo ostajam jezna. 

Ta teden sva se s sinom skregala. Nekaj minut po pogovoru - beri pridigi - me vpraša, če se lahko objameva. Najprej sem pomislila, da se ne moreva, ker sem jezna in bom še jezna, ker bo le tako dojel, da ni naredil prav. Potem pa preblisk: pa saj je to že dojel, tega mi ni treba VEČ! Ni mi treba gojiti jeze celo popoldne, ampak pustiti, da gre. Če so drugi to delali meni, MENI tega NI TREBA! Kakšno olajšanje! Zame! in posredno tudi za njega. Objela sem ga. Močno, iskreno, ljubeznivo. In tokrat me ni več vprašal: "Ali me imaš še vedno rada?"

Richard Bach, Most preko večnosti:
"Starši, ki pretepajo svoje otroke, vpijoč, da jih ljubijo, žene in možje, ki se morijo z besedami, v prepirih na ostrini noža, ljubeč se, nenehno zatiranje, menjavanje ene osebe za drugo, ki trdi, da te ljubi. Take ljubezni, prosim, naj bo svet rešen. Zakaj so tako obetajočo besedo križali na križu obveznosti, prebodli z dolžnostmi, obesili s hinavščino, zadušili z navado? Ob "Bogu" je beseda "Ljubezen" najbolj izmaličena beseda v vseh jezikih.

nedelja, 07. december 2014

Ko se stvari končujejo ...


Groblje

Je sedla med nagrobnike
prižgala svečo med očmi,
da bi lažje videla
imena in fotografije
oblizane z mahom in plesnijo.

Družila se bo z razgledom sonca,
ki se spušča počasi,
kot rakev na vrvi pogrebcev.
Ne bo se izogibala rokovanju z duhovi,
segla bo v mrzlo tišino
in si pustila živeti.



Dve knjigi, ki sem ju nazadnje prebrala, sta govorili o umiranju, smrti. Temi, ki sem se je zelo bala. Spomnim se, kako me je kot otroka neko noč v postelji popadla panika, ko sem si prestavljala svet, Kanal brez mene, kako bo življenje še naprej teklo naprej, tudi če mene ne bo več. No, zdaj te panike ni več :) Še vedno mi ni prijetno preveč, ko razmišljam o tem, vendar me ni več strah. Še preden sem se lotila prve knjige, sem razmišljala o umiranju, smrti in nenadoma začutila, da se nimam česa bati, ker sem večna, ker smo večni. Marsikomu se bo to zdelo smešno a nimam namena nikogar prepričevati. Bil je le  moj občutek in zame je to dovolj. Vendar je o tem veliko lažje govoriti in razmišljati, ko nisi vpleten v nobeno takšno preizkušnjo. Moji starši se starajo, vedno več zdravstvenih težav imajo, zaenkrat še rešljivih, toda ali sem pripravljena na to, da jih enkrat ne bo več? Ali sta ona dva? Kako gledaš na življenje, ko veš, da se ti izteka? Se zavedaš, kaj si delal narobe? Ali veš, kako bi moral ravnati? Predvsem pa ali si se imel dovolj rad in znal tudi uživati, neobremenjeno in ne na račun drugih? Koliko si se naučil? Koliko sem se to leto naučila, sem boljša, kot sem bila lani?
Mislim, da se premalo govori o tem. Dvomim, da bi vedeli kaj več, prepričana pa sem, da bi nas bilo manj strah.

Andres Neuman, Samogovori:
"Kupiti krsto in narekovati osmrtnice. Takšnih stvari te nihče ne nauči. Zboleti, negovati, izseliti, posloviti se, bedeti, pokopati, upepeliti. Sprašujem se, česa hudiča, nas naučijo?!"