Samo tekla sem

Prah se z razvlečenimi rokami

drži za pete,

zakriva spačene vprašaje,

ki se z zarjavelo kljukico,

obešajo na vrv za perilo.

Moje telo je prerešetano

od pogledov kiklopov,

ki gledajo za mano.

Iz lukenj mezijo besede,

neizgovorjene,

zapakirane v kuverti,

s pravimi naslovi

za pretekli čas.

Sklenem krog.

Vprašaji so se posušili,

kiklopi še stojijo v preži.

Zanimivo,

ko jih gledam v zadnjo plat,

so čisto drugačni.

Rada tečem. Včasih me kdo vpraša zakaj, ali bi rada shujšala. Ne, ne tečem zaradi tega. Všeč mi je namreč, da sem v formi, da nisem zadihana, ko pritečem na vrh precej strmih stopnic v vrtcu, da se brez težav podim za otroki na igrišču, da se premikam lahkotno.Če redno tečem in telovadim, me nič ne boli, telo funkcionira dobro. 

Največkrat tečem, ko sem preprosto v redu. Toda tečem tudi, ko sem tečna, ko sem žalostna ( takrat je najtežje ), ko imam glavo polno pink ponk žogic, ki se odbijajo na vse strani, ko imam glavo polno vprašajev ... Na začetku sem kot marioneta, okorna, trda, s tekom pa se stvari sestavijo, otresem se vrvic, zaflajštram žulje in letim. Edino takrat sem si všeč prešvicana.

Vladislav Bajec, Knjiga o bambusu:

"Smisel ponovnega osredotočenja ni to, da problem izgine. Od njega je treba oditi daleč, vendar se je treba tudi vrniti. S tem se naredi cel krog in se spet pride na isto mesto, vendar z drugim videnjem istega predmeta."

Preprosto

Črke na listu

brez drobnega tiska.

Razprta pljuča -

škure na oknu brez šipe,

ki z odsevom ovira

pogled v notranjost.

Zadnja izbrana deklica,

ki je nihče noče v ekipo.

Le črta na ogledalu.

Ne pelje nikamor,

ni zavita.

Samo je.

 
                                    

 

Velikokrat sem slišala, kako sem občutljiva, da hitro jokam. Pa naivna. Da preveč zaupam v ljudi in njihovo pošteno igro. Tolikokrat sem slišala, da me je začelo motiti, da si nisem želela biti taka, občutljiva, naivna. Občutek sem imela, da sem na napačnem kraju ob napačnem času, da sploh ne pašem v ta svet. V OŠ nisem imela najboljših ocen v višjih razredih. Bila sem zlata sredina (ali pa le sredina). Preveč podatkov me je zmedlo, nisem znala razbrati bistva. Takrat so rekli, da nisem najbolj bistra, zdaj bi rekli, da imam učne težave :)  Nisem bila dobra v ekipnih športih. Štorasta ali s slabšo koordinacijo?

Zdaj vem, da se je marsikdo motil. Mogoče se res nisem znala učiti in naučiti, vendar sem ob življenskih problemih vedno znala najti praktične rešitve, popraviti stvari, igrače Jakobu, zamenjati zračnico na kolesu, zamenjati pante na vratih omaric. Mogoče sem res preobčutljiva, toda intenzivno doživljam tudi pozitivna čustva. Mogoče so me ljudje res velikokrat razočarali, toda zdaj sem se obkrožila s tistimi, ki jim lahko zaupam. Pri ostalih pa ... ne slepim se več. Prizemljila sem sebe in njih. Še vedno ne blestim v ekipnih športih, toda tečem. In tudi letos grem na 10-ko Ljubljanskega maratona. Zase. Ker uživam, ko se premikam :)

Paulo Coelho, Alef:
"Ljubila bom tudi, če bom neljubljena,
in dajala, čeprav ne bom imela ničesar,
in z veseljem opravljala svoje delo,
ko bodo na poti same prepreke,
in ponudila svojo roko,
čeprav bom povsem sama in zavržena,
in osušila solze, čeprav bom jokala,
in verjela, čeprav mi ne bo verjel nihče."