Vzorec na zidu

Z zavezanimi očmi

se misli prerivajo

v dolgi koloni.

Rade bi dosegle

izgovorjene besede

z ostrimi robovi.

Zaman.

Vztrajaj!

Ostani moje ogledalo

in me ti nauči

ujeti odsev svetlobe zvezd

nočnega neba.

Naj pustim pri miru

tvoje zajčke na steni,

saj že zdaj rišejo

prekrasen vzorec

tudi na mojem zidu življenja.

Včeraj smo preživeli lep dan. Bili smo pri izviru Kamniške bistrice, prijetno hladne s sedmimi stopinjami (približno:). Jakob je brodil po vodi in našel celo mivko, katero je jemal v roke, jo oblikoval ...

Zvečer je bil zelo zadovoljen in je na vprašanje za kaj je hvaležen v minulem dnevu, odgovoril: "Za občutek mivke na roki." Ostala sem brez besed. Ponovno me je presenetil z razmišljanjem in hvaležnostjo za drobne stvari.

Zdaj so počitnice. Ni hitenja, ni večjih obveznosti, vse je bolj sproščeno, predvsem jaz. Imam veliko potrpljenja in v Jakobu vidim veliko dobrih stvari, ki mi med šolo preprosto uidejo. V tistem času so moje besede  prevečkrat nepremišljene in pregrobe. Velikokrat mi je zvečer, ko gremo spat žal. Predvsem za način, kako kaj povem. Tudi opravičim se. Kljub vsemu pa se ne boji  povedati, kako on vidi mene, svoje mnenje, če rečem ali naredim kaj narobe. Tako je bilo tudi prejšnji teden.

Iz trgovine za male živali sva nesla stvari za morskega prašička in muco - on je nesel vrečo z žagovino. Na poti do avta jo je premetaval  po rokah in ni vedel, kako bi jo dobro prijel. Rekla sem: "Tako dolgo jo boš prekladal, da ti bo padla na tla in se bo še žagovina raztresla." Po kratkem premoru mirno in nič užaljeno odvrne: "Glej, vidiš samo to, kako nerodno nesem, ne pa, da sem sam izbral največji in najtežji izdelek:"

Kolikorat vidim le negativno? Pa ne samo pri njemu, tudi pri drugih stvareh in ljudeh? Včasih mislim, da se dobro zavedam, kaj in kako razmišljam in rečem, tokrat pa mi je dokazal, da to ni res. Še vedno so luknje v zavedanju in največkrat so napolnjene z "nesnago". 

V knjigi Če bi me videla je Cecelia Aherin napisala:

"Otroci so tisti, ki natanko vedo, kaj se dogaja na svetu. Veš, vidijo več kot odrasli, verjamejo v več, so pošteni in ti vedno, vedno povedo, kaj si mislijo o tebi."

Nenavadna enačba

Sem bila postavljena

ali sem sama skočila

v zračni vrtinec dežele Oz.

Premetava me centrifugalna sila,

meče v navidezne stene,

kjer se lomi sivina.

Spremljam enačbe Špicparkeljca

in spreminjam njih rezultate,

da bi našla čudežni fižolček,

ki bi me dvignil do zlate goske.

In ta ...

Ta bi me prinesla nazaj,

pod napušč domače strehe,

saj ima tam gnezdo,

kjer vali zlata jajca.

Šla sem v knjižnico, zagrabila knjigo Princ poezije in jo brala in brala in brala in navdušeno vrnila z besedami: "Imate še kašno knjigo te avtorice?" Knjižničarka pogleda v računalnik in reče: "Seveda. Vi ste prebrali tretji del trilogije Magdalenine linije."

Na, kaj zdaj? Nič. Če sem tretji del prebrala kot bi bil samostojen, bom pa še prva dva. Rezervila sem ju in dobila najprej ... drugi del. Tudi ta je za mano. Čaka me še prvi del. 

Knjigi sta me prevzeli. Veliko je zgodovinskih podatkov o Medičejcih (tretji del), Toskanski grofici Matildi (drugi del). Veliko je govora o cerkvi, krščanstvu, Jezusu, Mariji Magdaleni, Bogu ... O Ljubezni, sorodnih dušah - dvojčicah, usodi ... stvareh, ki me zelo zanimajo, o katerih se veliko sprašujem in včasih dobim tudi odgovor.

Take knjige me napolnijo z energijo in zaupanjem v življenje, zaupanjem vase. Začutim, da so odgovori zelo blizu, v meni, če znam prisluhniti in videti.

Kathleen McGowan je v tretji knjigi Princ poezije zapisala:

"Pridejo trenutki, ko se moramo preprosto predati moči nečesa večjega od naše omejene človečnosti."

Danes sem ...

Danes sem trava,

ki se oblači v sončno glazuro

in sem regratova roža,

ki v razpoki pločnika

opazuje poletje na sprehodu.

Sem mravlja, 

ki dela družbo čebeli

in pes,

ki je ujel žogo v letu.

Sem veter,

ki je prvič nosil mladega vrabca,

sem oblak,

po katerem stopa sonce.

Danes sem senca,

ki pada na klošarja, 

sem zven kovanca,

ki pristane v klobuku uličnega pevca.

Danes sem frekvenca otročkega smeha

in večerni mrak,

ki stopa za parom v hišo.

Sem odprta knjiga

na nočni omarici.

Sem najlepša beseda Visoke pesmi,

ki na rokah melodije nočnega goslača

pada na zemljo,

kjer zraste trava.

 Bilo je poletje. Bile so počitnice. Bila je nedelja. Bila sem Jaz.

Vroče popoldne, ko je po kosilu vse pospravljeno (meni pomembna stvar), ko sedim v senci, pijem kavo in berem dobro knjigo. Dvignem pogled in vse linije so ostre, barve tako izrazite in pod rebri se kotali vriskanje. Ko se zaveš minevanja in se ga ne ustrašiš. Ko se zaveš kroženja, enosti in se čutiš v vsaki stvari in vsako stvar čutiš v sebi. Ko se vse zdi tako, kot mora biti, ko se vse zdi preprosto popolno.

Ha, pa sploh nisem bila na dopustu. Bila sem DOMA.

Zelo rada hodim v knjižnice in knjigarne. Včasih se zgodi, da me knjiga preprosto pokliče. Tako me je tudi knjiga Na kavi z Maksom. Ne hodim v cerkev, ker ne verjamem v institucijo, vendar so v tej drobni knjižici zgodbe, tesno povezane z Bogom in Svetim pismom in zelo so mi všeč. Ja, verjamem v Boga in vidim ga kot nekoga, ki navija zame. V vsakem primeru! In to nedeljo sem to tudi občutila. Bila sem srečna.

Maks Lucado je v tej knjigi zapisal:

"Večni trenutki. Gotovo si jih že izkusil. Vsi smo jih.

• Skupaj s svojim vnukom se na poletni večer gugaš na verandi.
• Njen obraz v soju sveče.
• Svojo dlan položiš v moževo, ko se skupaj sprehodita skozi listje in dihata svež jesenski zrak.
• Poslušaš molitev šestletnega otroka, ko se zahvali za vse, od zlate ribice do babice.

Takšni trenutki so nujni, ker nas opominjajo, da je vse v redu. Kralj še vedno sedi na prestolu in življenje je še vedno vredno, da ga živimo. Večni trenutki nas opominjajo, da je ljubezen še vedno največje bogastvo in da se nam prihodnosti ni treba bati.

Ko boš naslednjič v svojem življenju doživljal trenutek, ki lahko postane večen, se mu prepusti."

Vlak se ni ustavil

Sonce je potegilo k sebi

svoje tople roke,

ločilo dih od tvojega predenja.

Pajčolan sreče je zaman 

ustavljal kolesje vlaka:

belina je zamrznila v zraku

in črne lise so ji sledile.

Mehkoba kožuha

je objela moj spomin

ter pivnala solze.

Zadnji mijav se je vsedel

na rdeči oblak

in izginil za obzorjem.

Pod orehom sem naredila prehod zate

in kupćek zemlje te spreminja v prah.

Pod rebra sem obesila medaljon - 

vanj sem ujela vse tvoje darove.

 

Naše Tačke ni več. Mineva četri teden, kar sem jo, slučajno, našla na železniških tirih. Na zadnji šolski dan, ko sva popoldne z Jakobom že odhajala na morje. Kako to povedat otroku? Bili so nasveti, da naj rečem, da je pač ni, da se je izgubila, da je šla drugam ... Potem pa sem se odločila, da povem. Star je 11 let in pol in mislim, da je dovolj star, da se sreča tudi s tem. 

Bilo je hudo. Zelo je jokal, kričal celo udaril je sam sebe, ker je mislil, da je on kriv, da se je to zgodilo - zvečer jo je slučajno on spustil ven. Bilo je hudo tudi meni. Zelo. Borila sem se s praznino, ki je nastala z njeno smrtjo, borila sem se z veliko žalostjo svojega otroka. Ja, borila, ker je tudi mene vse skupaj tako zelo bolelo.

Šla sva jo iskat, prinesla domov, jo pokopala pod orehom. Jakob je rekel, da mu bo lažje. Ustregla sem mu, ker je bilo tako lažje tudi meni.

Še dobro, da sva šla potem na morje. V drugem okolju lažje prebolevaš, čeprav te ob vrnitvi vse spet čaka. Z Jakobom sva se pogovarjala o čustvih. Rekla sem mu, da je normalno, da je tudi jezen nanjo, ker je umrla in priznal je, da je bil jezen, ker mu je pokvarila zadnji šolski dan. Ja, čustva niso vedno racionalna. Pomaga rutina in včasih je dovolj, da se premikaš in le greš. Naprej.

In potem ...

Na pomoč je priskočilo samo Življenje. Zvečer je na vrt prišla muca, cela črna, plašna, brezdomna. Po prvem obroku hrane je postala bolj zaupljiva in ostala je. "Veš, lažje mi je, ker je zdaj ona pri nas," je rekel Jakob. Priznam, lažje je tudi meni.            

Yann Martel je v knjigi Pijevo življenje zapisal:

"Smrt življenju ni venomer za petami zaradi biološke nuje, temveč iz zavisti. Življenje je tako čudovito, da se je vanj zaljubila. Ljubosumna in posestniška je. Pograbi vse kar more. Ampak življenje se zlahka izvije iz primeža večne pozabe. Žrtvuje le lupino, ki pa je nepomembna, tako da žalost mine, kot preide senca oblaka."