Tandem

Samo še en krog

mora preteči dan 

v tandemu z nočjo

in njegova stran postelje

ne bo več hlastala v prazno.

Saj zmorem sama stopati

vštric urinih kazalcev,

toda dan gre lahko višje,

če ga za roke

drživa oba.

Vse je OK s športom, službo, rokometom. Toda če je to svetovno prvenstvo rokometa in traja tri tedne in ga moram SAMA gledati doma, medtem, ko Tomaž tam dela, mi ni več tako zelo OK. Še lani, ko je šel marca za tri tedne s Petrom v Afriko, mi ni bilo  težko. Tokrat pa je bilo. Ne vem, mogoče je bila kriva zima, mogoče ti mrzli dnevi, kratki dnevi, bolezni vsenaokrog ... ta občutek osamljenosti mi je bil najhujši.  Res, Jakob je že velik fant, toda kljub vsemu še vedno otrok. In jaz še vedno nagnjena k preveliki zaskrbljenosti, strahu, kar sem pred njim skrivala, ker sem mama in to ni stvar s katero bi obremenila otroka To sem ugotovila ta zadnji teden. Zadnji, ko bi po moji logiki moralo biti  najlažje, saj se je njegova odsotnost le iztekala. 

Manjkali so mi vsakodnevni pogovori, izmenjave mnenj, občutek, da je nekdo ob meni, če se karkoli, kjerkoli kaj zalomi. In s tem sem ugotovila, da moram še veliko delati na samozavesti, samozaupanju. Če otrokom v vrtcu kaj ne gre, jim rečem, naj uporabijo čudežno besedo ZMOREM! Zakaj jo pri sebi uporabljam premalo?

Ampak, minilo je. Rokometaši so dobili bron in jutri bo že doma. In jaz? Vedno, ko mi je težko, se vprašam, zakaj je to dobro, kaj se moram naučiti, kako naj se rešim teh ponavljajočih miselnih vzorcev, ki me bremzajo. Tokrat mi je pomagala knjiga Zdravilni kodeks. Stvari je treba pozdraviti. Naši možgani so tako zanimivi. Za eno slabo izkušnjo potrebujejo najmanj pet pozitivnih, da se slaba pozdravi. Stvari se ne zgodijo čez noč, vse potrebuje čas in delo na sebi. Čudežne tabletke ni. Sama sem ponovno ugotovila, da mi nihče ne more dati tistega, kar ni v meni. Varnost, ki ti jo da nekdo drug, ko si že odrasel,  je le navidezna. Jaz sem tista, ki je odgovorna zase, le jaz ... 

Ampak biti v tandemu je vseeno lažje. In zato sem zelooo vesela, da grem samo še enkrat sama spat v najino posteljo :)

Richard Bach, Polet v globine:

"Ko se sprijaznimo s položajem, s katerim se nam ne bi bilo potrebno sprijazniti, tega ne storimo zato, ker bi bili neumni. Sprijaznimo se zato, ker želimo nauk, ki nam ga lahko preda samo ta položaj."

Veliki mali ljudje

Zjutraj tiskajo gravure v moj dan,

veliki objemi malih dlani,

brezmadežna ogledala

radovednih pogledov,

v katerih se odsevi šele začenjajo.

Okorne besede njihovih partitur 

se spotikajo ob različne nianse glasov.

Zemljevide njihovih pomenov

razumem brez navigacije in Googla.

Zvečer ležem spat.

Na drugi frekvenci odkrivam

velike sledi malih dejanj.

Letos bo 24 let, kar delam v vrtcu. 24 let kar opravljam enak poklic. Spomnim se, kako sem šla s prvo generacijo "mojih" otrok - Mravljinčkov - na letovanje na morje. Zvečer smo se  večino zadrževali v skupnih prostorih,  sprehajali so se tudi od sobe do sobe, se igrali z vrstniki iz drugih skupin. Takrat sem že po korakih prepoznala, kdaj gredo po hodniku, stopnicah, moji otroci. Kako zelo sem jih imela rada! Starejša sodelavka mi je rekla, da se bo to zagotovo spremenilo z leti, da navdušenje, ljubezen  splahni. Želela sem, da  ne bi. 

Ko sem se vrnila po porodniški, je bilo obdobje, ko sem se spraševala, če nisem mogoče zgrešila poklic. Takrat sem izgubila stik z njimi, s sabo, z Bogom. Bila sem tako zelo utrujena od dela, ki je bilo enako doma in v službi. 24 ur tolaženja, prepričevanja, hranjenja, previjanja, vzgajanja. Na trenutke sem mislila, da ne bom zdržala. Bilo je hudo zame, za Jakoba in za otroke v vrtcu. Takrat sem porabila največ energije za službo, in  najverjetneje naredila največ napak. Sem pač le človek. 

Potem je Jakob zrasel, šel v šolo in način dela oz. vzgoje doma in v vrtcu se je začel razlikovati. Ponovno sem zadihala, dobila energijo, ideje, ponovno sem jih lahko videla in začutila.

Nove otroke sem dobila v jaslih, pri 11 mesecih in malo več, ter jih pripeljala do šole. Z njimi sem bila pet let, se veselila uspehov, se trudila za pomoč staršem in njim samim pri raznih razvojnih ali vedenjskih težavah. Za vsako skupino mi je bilo hudo, ko so odšli, vendar sem se veselila tudi vsake nove, ki sem jo dobila septembra. 24 let "igranja" z njimi. Najprej 14 dojenčkov, nazadnje 24 predšolskih. 

Je naporno? Ja je! Predvsem, ko so glasni, razigrani, ko ne slišijo navodil, ko moraš 19-im triletnikom namazati palačinke za zajtrk, namazati maslo z medom na kruh, vmes še komu obrisati ritko, poskrbeti, da se potem umijejo, poskrbeti, da so pozimi ustrezno oblečeni z vsemi kapami, rokavicami, šali, z zavezanimi čevlji in nato ponoviti vajo v obratnem vrstnem redu, ko se vrnemo na kosilo. In popoldne, ko je pomočnica sama z njimi, ko se zbudijo, ko je treba pospraviti ležalnike, jim dati malico in pospraviti po malici. 19 triletnikov ki niso nikoli tiho in nikoli pri miru :) Si predstavljate? To je le fizično delo. Potem je tu še vzgojni program in nežnost in tolaženje in  reševanje konfliktov in ... itak pa se z njimi le igramo. 

Je delo lepo? JA, JE! JE ČUDOVITO! Ko te zjutraj otroci z navdušenjem pozdravijo, objamejo, ko parlamentirajo s tabo, kaj je to maraton ( a ne Vesna), Ko vidiš, da premaga strah pred višino in samostojno skoči, ko vidiš, da razume kaj je to krog, kvadrat, ko prepozna barve, ko zna šteti, ko prepeva, likovno ustvarja in prvič nariše glavonožca, ko je prvič cel dan brez plenčke, se sam obleče, pa čeprav je zadrga na hlačah zadaj, ko se sam obuje, pospravi za sabo Ko reče, da te je pogrešal. In ko starš  na govorilni uri zaključi z: "Veseli smo, da vaju imamo. Kaj bi brez vaju? Najboljš sta!" je vse tako kot mora biti. Ne samo s pomočnico, skupaj s starši sestavljamo tim in delamo za "naše "otroke. Vsi smo na isti strani. 

Včasih me je motilo, ker veliko ljudi misli, kako lahko in enostavno je to delo. In predvsem kako dobre so plače in koliko dopusta oz. počitnic imamo (nekateri namreč mislijo, da smo vse počitnice doma). Včasih sem jih še prepričevala, zdaj pa samo rečem: ne sodi nobenega dela, dokler ga ne poskusiš! In čisto dovolj je, pravzaprav več kot dovolj, da naše delo cenijo starši!

Sodelavka se je motila. Vsaj do sedaj lahko rečem tako. Ljubezen do dela, navdušenje nad otroki še ni splahnelo in upam, da tudi ne bo!

Robin Sharma, Skrivna pisma meniha, ki je prodal svojega ferarija:

"Da bi živel kar najbolje, kar najbolje opravljaj svoje delo. Nobeno delo ni nepomembno. Pri vsakem opravilu lahko izrazimo svoje osebne talente, ustvarjamo svojo umetnost in udejanjamo genialnost, s katero smo obdarjeni. Delati moramo tako, kot je Picasso slikal: predano, strastno, energično in z odločnostjo. Tako naša dejavnost ne bo le vir navdiha za druge, temveč bo vplivala tudi na življenje okoli nas. Ena od največjih skrivnosti odličnega življenja je, da svojemu delu damo pomen in da dosežemo takšno stopnjo dovršenosti, da nas ne morejo nehati gledati."