Fosili

Samo fosil je ostal

od bosopetih sanj,

ki so po dvorišču

dvigale prah.

In doma obute v copate,

zaradi mrzlih tal,

v stoletnem dvorcu

preganjale strah.

Samo fosil.

Neprecenljiv spomin

na porezane podplate,

obtolčene palce

in lahno pernico za lahko noč.

Ko so duhovi se lovili,

v stoletnem dvorcu,

zaprepadeni nad vso resnico,

jo podili,

kot lajajočo lisico

bežečo jokajoč.

Samo fosil.

Skrbno očiščen in

pospravljen v vitrino

moje hiše,

nove, prenovljene,

kjer stojijo

tisočere niše

za vse fosile pozlačene.

Misliš, da je vse breme, pa ni. Le očistiti je treba navidezno slabe izkušnje. Fajn zdrgniti. Včasih to pošteno boli. Ne vem več, v kateri knjigi sem prebrala: "Obžalovati pomeni ne videti priložnosti, ki ti jo je dalo življenje." (mislim, da sem prav napisala).  Marsikdo se ne strinja s to mislijo, meni pa je všeč.

Angeli

Na nos so mi padla

rožnata očala,

ko sem tekla.

V sončnem zahodu

so se kosti pomladile,

dobra misel

naprej me je vlekla.

Miljone angelov

je teklo z mano

in njihove solze sreče

so kapljale na mojo ramo.

Pridejo dnevi, kot je bil današnji: polni smeha, igre, joka, nagajanja, miritve, tolažbe, štetja do 10, da ne popeniš. Vse to se je našlo v naši igralnici. Vse to se dogaja pet dni v tednu. Razmerja so različna in različno me utrudijo. 

V knigi Jamesa Redfielda Celestinska prerokba piše: "Zgodovina ni le razvoj tehnologije, ampak tudi razvoj misli. Šele ko dojamemo resničnost ljudi, ki so živeli pred nami, lahko uvidimo, zakaj gledamo na svet tako, kakor gledamo, in kaj bi morali prispevati za nadaljni prispevek. Tako lahko vidimo, kje natanko v razvoju civilizacije se nahajamo, kar nam daje občutek, kam gremo."

19 let že delam v vrtcu in opažam, kako se otroci spreminjajo. Že pri enem letu so otroci, ki točno vedo kaj hočejo in vztrajajo in hočejo danes več kot včeraj in jutri bodo hoteli še več. In znajo to povedati! Takšnih otrok je vedno več. Če bi jih bilo manj v skupini in ne 14 (v starosti1-3), bi lahko videl in slišal posameznika in z njim sodeloval in otrok bi lažje sodeloval s tabo. To pa ne uspe vedno, kar me žalosti in tako prisili, da iščem rešitve in možnosti za naprej, velikokrat pa mi jemlje energijo.

In zato tudi tečem. Med tekom se izpraznim IN napolnim in danes mi je to dobro uspelo.

Dober dan

Tone Pavček

ROMANCA

Cesta je sama zavila čez plan

in se znebila asfalta med hojo.

Naj zdaj pride sem ciciban

delat preval ali stojo.

Naj skače po tepihu trav

kot Marko v narodni pesmi.

Zrak je zdrav in poln vonjav

in mak rdeč od ljubezni.

In je zavil ciciban

s pločnikov v mladoletje

in sta pljusknila vanj

sončna prha in cvetje.

Precej utrujena sem od prepolnega dneva. Toda dan je bil dober. Prošnje slišane, usluge izpolnjene, hvaležnost prisotna. Tudi v obliki čokolade. Podarila sem jo mehaniku, ki mi je kljub obilici dela spravil v red zavore na kolesu. Peljala sem ga na servis med dopoldansko pavzo, ki je ne bi smela izkoristiti izven vrtca, vendar mi je ravnateljica dovolila. Uspelo mi je preteči 3.5 km, narediti vaje za hrbet, pomagati Jakobu pri izdelavi plakata Družinskega drevesa za govorni nastop v angleščini in ostati potrpežljiva in dobre volje.

Ja, bil je res dober dan. Čaka me le še postelja in v njej dobra družba. Dvojna: knjiga in Tomaž!

Danes je en tak dan

Nebo joče zame,

mojih solz ni več,

nad oblaki je le luna,

samo sonce je preveč.

Obula sem si tople škornje,

stopila ven v novo noč,

zagazila v težko blato,

zavita v palerino, tesno objemajoč.

Iskala novo sled in naju,

sem risala nov zemljevid,

ki pelje mimo, mimo brezna,

nočem več za pokopališki zid.

Zagazila sem ven iz blata,

pustila dežju prosto pot,

naj izmije žalost, jezo, sodbo,

vse zbeži naj stran kot kak kojot.

Sezula sem si težke škornje

in bosa stekla spet domov.

Čakale so me stare sanje,

magisterij življenja - moj blagoslov.

Ja, včasih se težko zvlečem iz postelje. Misel na nov dan me ne razveseli preveč. Tako je bilo danes. Stopila  sem ven, naredila nekaj vaj, ko sem popila v vodi raztopljen cvetni prah. Kar stoje sem pojedla dva kivija, domača, neškropljena, iz Kanala. Zakaj bi se že zjutraj obremenjevala s celim dnevom, ko je jutro čisto dovolj. Ko sem se umila in pogledala v ogledalo sem se spomnila besed iz knjige Jej, moli, ljubi: "Celo v največjih tragedijah in krizi ni nobenega razloga, da bi še dodatno prispevali k mizeriji s tem, da bi bili še sami videti mizerno."

 

Pa sem se uredila in šla...

Bila sem doma

Ura premakne kazalce nazaj

z veliko brzino,

ko grem v kraj dvorišča

otroškega smeha in joka.

In iščem copate s cofi

in iščem mleko in kruh

v pikasti skodelici

in najlepše kamne domačega potoka.

In iščem njen rokav

in v njem robec

za moje solze in smrkav nos

in iščem noge njegove,

da se jih oklenem

in zaplešem z njim,

kot v pesmi Črni kos.

Takrat me zeblo je preveč,

bilo preveč samote,

takrat borilo se preveč,

bilo preveč gluhote.

Zdaj zgubana roka

 ponudi objem.

Zdaj počeni glas

 nič več ni nem.

In njuna kava,

tako lepo, lepo diši,

globoko vame,

vse razume,

vse oprosti.

Besede v glasbi

Tak dan je bil danes, zelo akcijski. Začel se je ob 5.50 in prvič sem se v miru vsedla zdaj. Ura kaže 19.50 (sedenje na kolesu na poti iz službe ne štejem). 

Opazuješ ljudi, spoznavaš nove z dobro energijo in humorjem... Postavljaš vprašanja in prisluškuješ za odgovori in včasih jih res slišiš. Neverjetno, kako se mi instinkt izboljšuje in kako rada mu prisluhnem. Pogoj za dober sluh pa je umirjenost duše. In na koncu ugotoviš, da je vse tako kot mora biti. 

Berem knjigo: Gary Zukav, Domovanje duše in rada jo berem. Tudi v njej najdem odgovore na svoja vprašanja.

Ja, rada imam besede, rada imam glasbo, ta jim da večji odmev.....

Klik!

Ne bi smel biti moja senca,

ne moje sonce.

Moral bi stati sam zase,

s koraki v svojo smer.

Brez besed,

ki padajo na dušo,

najti in uživati svoj mir,

hoditi in iskati svojo sled.

Tako pa vodim,

ker mislim,

da voditi moram,

puščati v tebi svojo sled,

ki je brezpredmetna in odvečna,

kot na stenah hladilnika je led.

In porabiš preveč te energije,

da se očistiš

in se najdeš spet,

da lahko postaneš svoje sonce

in zasiješ na svoj otroški svet.

Naredilo mi je klik v glavi.

Pogosto sem obsojala Tomaža, da mi premalo ali pa nič ne pomaga glede Jakoba, šole, njegovih težavah s koncentracijo in osredotočenostjo. Ima razpršeno pozornost, Jakob namreč. Vse ga zmoti, za določene stvari potrebuje več časa, predvsem pri matematiki. Ocene  ima lepe, le od pouka bi lahko več odnesel, pravi učiteljica.

Toda...če bi mi pomagal, ne bi ugotovila, da imam JAZ težave s potrpežljivostjo, vztrajnostjo. Tako pa sem ugotavljala, da hočem pri sebi nekaj spremeniti. Motila me je moja vzkiplivost, jeza, ki sta bili v bistvu posledici strahu in občutka krivde, da jaz sama še dodatno povzročam njegovo vznemirjenost in da se bodo težave v višjih razredih šele pokazale.In ko sprejmem jezo in strah, ki je za njo, se mi ni treba več boriti, lahko mu le še pomagam In potem ostaneta le še zadovoljstvo in ljubezen in njegove besede:" Hvala mami! Tako rad te imam!"

Tak lep dan!

Zaplešite trave

svoj kristalni ples,

ujemite glasbo bližnjih smrek.

Naj zadoni vaš smeh,

se združi z vriskom

bližnjih brez.

Vsaka veja svojo pesem gode,

tja v mrak, v noč,

vse do nove zlate zore.

Včeraj sem bila v najbližji trgovini s hrano in napolnila voziček. Ob končnem znesku 52e sem bila zadovoljna, saj sem pričakovala več. Potem pa udarec po glavi, kjer sem imela najnovejšo, najlepšejšo, belo, volneno kapo z velikim cofom. Blagajničarka me je vprašala: "Ste mogoče upokojeni, danes so popusti za upokojence!"