Vabilo
hodit po tleh neba?
Bova šla čisto po svoje,
kot priložnost.
Mimo kavarn,
kjer se odvijajo koncerti mrmranja
s pritrkavanjem skodelic kave.
Mimo cerkva,
kjer zvoniki prebadajo
robove oblakov.
Danes ne potrebujeva bogoslužja,
da bi se povezala z vestjo.
Pojdiva po ulicah,
kjer popoldan poplavlja
in dežniki tekmujejo med seboj.
Mimo vseh besed,
ki beže od glasov,
prihajajoč za njimi.
In kar naprej,
na nikogaršnji travnik,
z roko v roki,
da preženeva praznino med prsti.
"Kar sem prejela od vas (temu jaz pravim pesniški material), je najboljše, kar sem prejela v resnično dolgem času in dobim ogromno poezije."
In potem se je začelo delo, garanje. Njene vožnje do Domžal, kjer sva se največkrat dobili, do Medna, kjer sem doma. Pogovori, popravki, iskanje ustreznejših besed, besednih zvez ... Ko sem opravila vse svoje delo, upoštevala njene nasvete, ko sva izbrali tiste, ki so se nama zdele najbolj prave, je bilo potrebno postaviti vrstni red in nazadnje še naslov: Prvi korak.
Poiskala sem lektorico, Aleksandro Kocmut, ki je tudi pisateljica in pesnica. Poiskala sem oblikovalko. Po nasvetu še ene pesnice Saške Strnad sem se obrnila na Tatjano in njen studio Vangaro. In glej: doma je kar čez Savo, na Verju pri Medvodah, kjer tudi dela. Skoraj soseda. Dobili sva se na kavi, da sva se spoznali, da me je ona spoznala in tako lažje pripravila naslovnico in ostale strani. Poslala mi je tri predloge. Na prvem so bile ženske noge/koraki, na drugem je bila mačka - ugotovila je, da jih imam zelo rada, tretji predlog je bila skodelica kave, ki jo obožujem. In ravno slednji me je najbolj pritegnil. Mogoče za to, ker je v zbirki tudi pesem Pridi na kavo, mama sem se odločila zanj. Čeprav je kava pogosto prvi korak: zjutraj v nov dan, v srečanja s prijatelji, v nova poznanstva, v spravo ... mi naslov kar naenkrat ni bil več všeč. Te utemeljitve mi niso bile dovolj. Spremenila sem ga v Srkanja. Po izmenjavi mnenj z Glorjano pa je nastalo Vsrkavanje. Ko sem gledala napisan nov naslov, so vame kar skočile črke sredi besede vsrKAVAnje. In to je odločilo. Naključje? Mogoče 😊.
Sledilo je iskanje tiskarne. Tatjana je pošiljala povpraševanja, jaz sem pregledovala ponudbe. Odločila sem se za tiskarno, kjer dela njen kolega. Mislila sem, da bo dobro, da jo pozna, da se bo bolj potrudil. Bilo pa je ravno obratno. Ne vem točno, kaj je bil vzrok, da se je prvi tisk ponesrečil in je naslovnica imela napako. Sam je trdil, da je kriva oblikovalka, da mu je pač poslala tak dokument. Pozabil pa je omeniti, da ga je po telefonu prosila, naj jo opozori, če bo potrebno kaj spremeniti, popraviti. Mogoče si je mislil, da je itak le ena pesniška zbirka izdana v samozaložbi in bo avtorica hitro zadovoljna. Kdo pa še bere poezijo? Naredili sva reklamacijo. Toda kdo bo kril stroške? Najprej sem se vstrašila, da bom jaz. Po premisleku pa sem ugotovila, da sem pri vsem tem še najmanj odgovorna. Ne spoznam se na oblikovanje, zato sem najela nekoga. Ne spoznam se na tiskanje in tudi za to sem najela nekoga. Oba sem plačala za njuno delo in če je prišlo do nesporazuma, do napake med njima, naj onadva prevzameta odgovornost! In tako je potem tudi bilo.
Drug tisk je bil ok in po doooolgem času sem knjigo imela v rokah. Svojega drugega otroka 💕.
Nekaj sem jih že podarila, nekaj sem jih že oddala v zameno za prostovoljne prispevke. Cene nisem postavila, morala bi odpreti s.p. za izdajo računov. Zaenkrat naj ostane tako, da vidim, kako se bodo stvari odvijale. Na žalost zaradi tega nesrečnega virusa ne morem imeti javne predstavitve, vendar vseeno razmišljam, kako bi jo poslal v širni svet. Presenečena sem, koliko ljudi, za kakšno dobro ceno so pripravljeni podpreti moje ustvarjanje! Dobila sem dodatno voljo za naprej in že razmišljam, kako, s kom in kdaj bi ustvarila drugo pesniško zbirko. Materiala imam dovolj. Zdaj še bolj vem, da se ne smem zadovoljiti s približkom. Čeprav je napaka majhna in bi kdo rekel, da je tudi tako v redu, ni v redu, ker ni tako, kot sem si zamislila in hotela jaz. In tudi plačala za to. In čeprav je oseba dobra in prijazna in se mi na trenutke celo zasmili, se ne bom zaradi tega jaz počutila krive in prevzemala odgovornosti za nekaj, kar ni moja krivda.
Naj bo pesem Vabilo, ki je tudi prva v zbirki, vabilo vsem vam, da me berete in spremljate še naprej 💖🕮.
Paulo Coelho, Ob reki Piedri sem sedela in jokala:
"Kadar se bojujemo za svoje sanje, nam stvarstvo vselej priskoči na pomoč, pa naj se zde sanje še tako neumne. Zakaj naše sanje so in le mi vemo, koliko nas stane, da jih sanjamo."
