sobota, 08. marec 2014

Dan žena - dela prost dan :)

Končno vikend!
Že včeraj je izklopila budilko,
toda navada je na to pozabila.
Veke ji je dvignila v krmežljavo jutro,
ki se je še pretegovalo
v posteljnini noči.
 
Danes je vikend!
Služba za plačilo se je pokrila s tišino.
Ona pa si je nataknila gumijaste rokavice,
delala vrtince v vodi
z naravnimi dodatki za parket in ploščice
Prestavljala je noge stolov,
preganjala madeže ostankov
hitrih podplatov celega tedna.
 
Tudi postelja ima vikend!
Čas je za novo preobleko,
osvežen parfum odprtih oken
na golih vzmetnicah.
S polic je obrisala podpise sivine
in prepodila stranske učinke centralnega ogrevanja
s pozabljenih kotov delovnih dni.
 
Končno spet vikend!
Lahko si bo oddahnila potem,
ko se bo ohladila goveja juha,
ko se bo poln hladilnik potrepljal po trebuhu,
ko bodo vrv pred hišo krasili
barvni vzorci mode preteklega tedna,
ko bodo zalite vse rože
in se bo,
končno,
vsedla na zofo za ogled
krasnega sobotnega filma!
 
Navada je tudi na to pozabila.
Zaspala je ...
 


Ja, vikend, sobota, dela prost dan in še Dan žena. Otroka sem oddala na trening v Ajdovščino in uživam v trenutkih tišine. V kuhinji so še ostanki zajtrka, v pralnem stroju perilo za obesit, pod posteljo se leno pretegujejo stranski učinki centralnega ogrevanja, nočnega obračanja, dihanja sveta ... v veži se poznajo odtisi različnih podplatov in trdota vode se neusmiljeno razkazuje v kopalnici. Še kaj? Prav gotovo, toda vzela sem si čas. Moram.
Včasih gospodinjska dela opravim z velikim odporom, Sizifovo delo, ki se nikoli ne konča, ki vzame ogromno časa in ni dolgotrajnega učinka. Še posebno, če živi v gospodinjstvu več ljudi, ki na samo delo in njegove rezultate gledajo z različnih zornih kotov in raličnimi vrednotami.
Jaz sama obožujem urejeno in čisto stanovanje. Včasih se mi res zdi, da pretiravam, toda tisti občutek, ko spravljaš stvari v red in vidiš razliko med prej in potem, tako dobro sede. Veliko manj tega dela pa je, če vsak pospravi za sabo. Tu pa se včasih zatakne, saj nimamo vsi ljudje enaka merila, kdaj so stvari pospravljene, na "svojem" mestu. Ne vidimo vsi enako reda v prostoru, na polici, v omari in TO jaz včasih tako težko sprejmem in težim svojim bližjim doma, pa tudi na delovnem mestu. Želim imeti urejene vsaj police v vrtcu, omare in prostore, v katerih bivam, saj je včasih v MENI en velik nered :) Tu pa je potem še tisti občutek manjvrednega dela, čiščenje za DRUGIMI, ki pa je le nek predsodek, saj mislim, da še vedno prepogosto to delo pripisujemo le ženskam.
V preteklosti je bilo drugače, saj so bile ženske večino doma in je to res bila njihova služba. Toda danes jaz že imam svojo službo, ob kateri zelo uživam. In ko pridem domov opravljam še eno in to me včasih zeloooo jezi, saj mi zmanjka čas za stvari, ki jih počnem nadvse rada in me napolnijo z dobro energijo in občutkom sreče. Čutim, da moram pri sebi nekaj spremeniti, kako pa še ne vem dobro. Mogoče vztrajati? zahtevati? prositi? plačati? drugim?
Vem, da danes zvečer jaz ne bom zaspala pred televizijo. Hočem gledati Emo :)

Robin Sharma, Skrivnostna pisma menih, ki je prodal svojega ferarija:

"Nobeno delo ni nepomembno. Pri vsakem opravilu lahko izrazimo svoje osebne talente, ustvarjamo svojo umetnost in udejanjamo genialnost, s katero smo obdarjeni. Delati moramo tako, kot je Picasso slikal: predano, strastno, energično in z odličnostjo. Tako naša dejavnost ne bo le vir navdiha za druge, temveč bo vplivala na življenje okoli nas. Ena od največjih skrivnosti odličnega življenja je, da svojemu delu damo pomen in da dosežemo takšno stopnjo dovršenosti, da nas ne morejo nehati gledat."