Brezčasje

Brez potnega lista in mimo carin,

ljubezen se sidra v podkožje.

S seboj tihotapi dijaški spomin,

prijazno in tiho orožje.

Za nama ostajajo nove sledi,

na portretu najine sreče.

Zemljevidu riševa nove poti,

za reko, ki venomer teče.

Leto 1985 je bilo drugo leto, ko sem med tednom živela v Dijaškem domu Nikolaj Pirnat v Idriji. 26. decembra zvečer sem se s cimrami odpravila v mesto, kjer smo srečali fante, ki so tudi živeli v dijaškem domu. Dobro smo se razumeli z njimi in med njimi je bil tudi Tomaž. Potepanje se je kar zavleklo. Prehodili smo celo Idrijo. Spomnim se, da se je precej shladilo in ker me je zazeblo v roke, sem jih grela v Tomaževem žepu ... in tako je še danes :) 31 let! 

Kako zelo mlada sva bila takrat in jaz sem tako zelo resno jemala najino zvezo. Preveč resno. Takrat. To vidim zdaj. V tistem času sem preveč gledala filme, preveč verjela romantiki in bila prepričana, da mora zveza vsebovati samo dobre in "metuljčkaste" stvari. Normalno, da sem bila zarad tega večkrat razočarana, saj se mi je zdelo, da nesoglasja, neenakosti ne sodijo zraven. Zanimajo naju morajo iste stvari, želeti si morava iste stvari, všeč nama morajo biti iste stvari ... kako nerealno! Še zdaleč naju ne zanimajo le iste stvari, tudi želiva si ne istih stvari in tudi všeč nama niso iste stvari. Jaz bi bila na knjižnem sejmu, v knjigarni celo popoldne, on bi bil celo popoldne na razstavi bonsajev (kaj celo pooldne, cel dan). Jaz grem rada kam na obisk (čeprav sem zadnje čase še najraje doma), on med drevesa, velika in mala. Jaz obožujem solate, on sadje (najin otrok nič od tega). Vendar to ni pomembno. Pomembno je (vsaj meni), da spoštuje stvari, ki jih imam rada jaz, spoštuje ljudi, ki meni veliko pomenijo, mi pusti svobodo, da ostajam jaz. Kakšna je ljubezen, če drugemu preprečujemo, da dela tisto, ob katerem neizmerno uživa in je mogoče to njegovo poslanstvo. Priznam, bilo je obdobje, veliko let nazaj, ko njegove ljubezni do bonsajev nisem razumela, toda ... kdo sem jaz, da bi mu preprečevala početi nekaj, kar je mogoče njegovo poslanstvo? Imela sem dve možnosti: ali to sprejmem ali grem. In sem ostala. 

Bili so vzponi in padci v najinem odnosu, tako kot v vsakem. Bili so trenutki, ko bi, ravno zaradi razlik, včasih kar odšla. Spomnim se, kako sem v enem takem obdobju, doooolgo nazaj sanjala. V sanjah mi je govorila kolegica in govorila je zase: "Jaz vem, da moj mož ni ravno to, kar si v tem življenju želim, je pa to, kar potrebujem." In res je, da ni vse kar si želimo tudi tisto, kar potrebujemo ali je dobro za nas. 

Ko gledam nazaj, mi ni žal niti za eno izkušnjo z njim, pa četudi ni bila najbolj prijetna. Ravno zaradi tega sem to, kar sem. In on je to, kar je, najin odnos je to, kar je. (Nekje sem prebrala: "Obžalovati pomeni ne videti oz. izkoristiti priložnosti!"). Ob njem se počutim  dobro, spoštujem ga, imam ga rada.  In bolj kot se osredotočam na dobre stvari pri njem, več imam tudi sama od tega (čeprav hormoni včasih naredijo celo štalo :). Ostajajo stvari, ki naju povezujejo: narava, kolo, branje, piškoti, filmi, glasba in tista prijetna, globoka tišina, ko ne potrebuješ nobenih besed ...

Paulo Coelho, 11 minut:

"Vsi znamo ljubiti, s tem darom smo se že rodili. nekateri to počnejo povsem naravno, a večina se mora tega ponovno naučiti, spomniti se moramo, kako se ljubi. Vsi, prav vsi, pa moramo na grmadi zažgati nekaj svojih preteklih čustev, ponovno doživeti nekaj radosti in bolečine, padce in vzpone, dokler nam ne uspe zaznati tiste nitke, ki raste iz vsakega človeka. In tedaj se telesa naučijo govoriti jezik duše."

Bilo je dovolj

Sapa se je upirala 

plimovanju mraza

in dan še ni oblekel pižame.

Osamljena  ptica 

je priletela na kozolec,

vlekoč na krilih 

nočno črtovje sončeve preje

in spreminjala nižaje v višave.

Ni postavila klobuka za drobiž,

sama pesem je dovolj.

Včeraj sem šla s sodelavci na izlet. Obiskali smo dvorec Štatenberg. Uživala sem v zelo dobri družbi, hrani, naravi. Priznam, tudi zeblo me je, ampak to pozabiš. Prišla sem domov, preživela lep večer z Jakobom, Tomaž je delal. Veselila sem se še enega prostega dne - nedelje. Danes dopoldne pa veselja ni bilo nikjer.  Manjkalo mi je enrgije, volje. Imela bi še en prosti dan! Uspelo mi je skuhati dobro kosilo, s skupnimi močmi smo pospravili, Tomaž je šel delat, jaz pa sem občepela na kavču,  iskala v sebi kotičke z energijo in čakala, da bi me nekaj zvabilo v gibanje. Nisem se počutila dobro, tudi po kratkem dremežu ne. Zunaj je še vedno sijalo sonce in odločila sem se, da grem ven. Hodit. K vodi. K Savi. Med drevesa. Jakob se je odločil, da gre z mano in sva šla. Hodila sva eno uro, šla  do tacenske proge, skakala sva po kamnih in pazila, da ne bi pristala v vodi,  se izogibala prevelikemu blatu, poslušala koncert vran na desnem bregu Save in glasen aplavz vran na levem bregu :). Za konec sprehoda pa zopet krasno platno nebesnega slikarja. Doma sem si privoščila kavo, Jakob kakav in šla sva vsak po svojih opravilih z nasmehom na obrazu. Samo še voščilnice moram narediti in lahko bom rekla: "Bil je lep dan."

Ponovno sem na svoji koži občutila, kako gibanje pomaga duši. Bil je samo sprehod, a kri je hitreje prinesla kisik v možgane in sive celice so zaplesale. Takrat, ko sem najbolj brezvoljna, depresivna se vedno prav prisilim, da se spravim v gibanje. Priznam, včasih je res težko, ampak  gibanje me postavi v sedanajost.  Ne bom razmišljala o tednu, ki me čaka, saj bo naporen, pripravljamo namreč predstavo in bazar za starše. Uživala bom še v tem večeru, ponedeljek se začne šele jutri!

Josten Gaarder, V ogledalu v uganki:

"Morda bi morala nebesa od časa do časa v največjih časnikih objaviti oglas: "VAŽNO SPOROČILO VSEM PREBIVALCEM SVETA!  To niso zgolj govorice: SVET JE TUKAJ IN ZDAJ!"

Dober proračun

Na rebrih imam pripeto platno,

ki ga znanost še ni odkrila.

Na njem se projicirajo

dialogi vetra in dreves,

svežina barvnikov na nebu,

s katerimi se barva dan,

notno črtovje električnega daljnovoda,

na katerem rišejo samotne ptice

svoje simfonije.

Vdihi zbujajo zapeljivo ugodje

na brbončicah zavesti,

se zataknejo za njen zid

in poženejo poganjke.

Proračun današnjega dne je visok,

ne potrebuje dodatnega načrta,

samo tiho črpa svetlobo

bliskavice jutra.

Vlak je zamujal. Ni me skrbelo, saj grem vedno na tisti vlak, ki me kljub morebitni zamudi, še vedno pravočasno pripelje v Ljubljano. Uživala sem v jutru, ki se je ličilo za PETEK :). Na cesti Medvode - Ljubljana se je vila kolona avtomobilov, v katerih so se večinoma vozili posamezniki. Kljub zamudi vlaka, bodo v center prišli kasneje kot jaz. Samo dihala sem in gledala barve neba in dneva, vesela, da živim na deželi, a vseeno tako blizu Ljubljane, da se od aprila do novembra lahko vozim s kolesom, v najhladnejših mesecih pa z vlakom. Vožnja z avtom v mesto me dela živčno in ga uporabim le v nujnih primerih. Ni mi težko iti na vlak, pa čeprav je na njem gneča. Rada opazujem ljudi, obraze. Velikokrat berem, pa čeprav traja pot le 12 minut. Ugotovila sem tudi, da je pot z vlakom iz vrtca domov prava sprostitev. Ni mi treba biti pozorna na promet, lahko  le sedem, zaprem oči in sem sama s sabo. Na tej poti  pustim "prtljago" kar na vlaku in 5 minut hoje od železniške postaje,  med travniki in polji, do doma je neverjetno kratkih. Ja, če izberem vlak kot prevozno sredstvo, imam veliko več možnosti za zapolnitev časa tega kratkega potovanja, kot če bi šla z avtom. 

Vesela sem, da živim na podeželju, včasih se to tudi voha :), pa me ne moti. Naša hiška ni velika, ni nova, ima pa Dušo in v takih jutrih, kot je bilo petkovo, to še posebej občutim ... in verjamem v Boga. 

Raquel Martinez, Samorogove sence:

"Kraj, ki si ga izberemo, je sestavni del našega življenja, četudi je takšen, kot stara ponev v temačnem kotu omare. Nočemo je vreči stran. ker se moramo spomniti, kje so nastale tako dobre omlete."