četrtek, 26. maj 2011

Kot jastreb...



Sem jastreb leteči,
nad plenom prežeči, 
vse nižje letim.

Naravnost v globine
brezmejne črnine
tam molim, krivim,

se pod krivdo brezvezno
in padam v brezno
in padam v dim.

In prosim te Bog
in prosim te vila
zamenjajta krila,

frekvenco letenja
in pot bo brezmejna,
naj gor poletim.

Naj angele srečam,
s smehom se spečam,
kot golob zaživim.



Ja, takšni so ti dnevi. Ko gredo hormoni na vlakec smrti, ko vpliv vremena ni najboljši, ko teži luna na nebu, ko....iščem, kar iščem nekaj, nad čimer bi se pritoževala. Včasih res  upravičeno. Utrujena sem od šole, čeprav hodim v vrtec.

Ko sva bila z Jakobom pri specialni pedagoginji, mi je nudila tolažbo. Razumela je mojo nepotrpežljivost, napetost, utrujenost in me je vprašala, kaj si bom jaz podarila za konec šolskega leta.

Tak je ta moj otrok, zelo živahen, zelo klepetav, neorganiziran a vendar tako zelo moj. Ne mara nalakiranih nohtov in jaz sem se danes "pocrkljala" pri frizerki Mateji in njena Jerneja mi je na nohte narisala rožice. Zelo mi je všeč, Jakobu pa čisto nič. Niti pri domačai nalogi ni hotel moje pomoči, je klicala Tomaža, ni hotel, da mu preberem za lahko noč, bo to tati naredil. Mislim, da si bom to "crkljanje še kdaj privoščila, bo dobro za vse :)


nedelja, 15. maj 2011

Zabava



Besede so priredile ples,
ozaljšale v papir
spremenjeni žlahtni les.

So me lovile, 
tekle z mano,
se smejale,
me suvale v ramo:

"Me smo tu!
Kje imaš srce in glavo?
Kje so prsti?
Pridi na zabavo!"



Take zabave so dobre. Me naredijo srečno. Je to moj talent?

Sem dala sodelavki nekaj svojih pesmi v branje in jo prosila za mnenje. Je slavistka, za seboj ima kar nekaj kilometrine prebrane poezije. Bile so ji všeč. Toliko, da hoče več časa za pogovor z mano, da mi pove mnenje. Komaj čakam.

Res pa je, da so pesmi zelo subjektivna zadeva, mogoče še bolj kot proza.

Pa naj bo mnenje takšno ali drugačno, še vedno me bodo besede polnile z energijo. Tiste, ki jih napišejo drugi in tiste, ki jih napišem sama.


četrtek, 05. maj 2011

...



Pridi,
pripleši k meni.
Nežno, z mislimi,
kot ples sence na steni.
Objemi moje besede,
vrži jih v veter,
da našel jih boš spet,
ko trkal boš
kot v gozdu detel.
Za spomini,
za dotiki,
globoko v deblu skritimi.
Iz korenin potegnil,
davno zakopane
sokove
in z njimi
zacelil vse rane.