Sem jastreb leteči,
nad plenom prežeči,
vse nižje letim.
Naravnost v globine
brezmejne črnine
tam molim, krivim,
se pod krivdo brezvezno
in padam v brezno
in padam v dim.
In prosim te Bog
in prosim te vila
zamenjajta krila,
frekvenco letenja
in pot bo brezmejna,
naj gor poletim.
Naj angele srečam,
s smehom se spečam,
kot golob zaživim.
Ja, takšni so ti dnevi. Ko gredo hormoni na vlakec smrti, ko vpliv vremena ni najboljši, ko teži luna na nebu, ko....iščem, kar iščem nekaj, nad čimer bi se pritoževala. Včasih res upravičeno. Utrujena sem od šole, čeprav hodim v vrtec.
Ko sva bila z Jakobom pri specialni pedagoginji, mi je nudila tolažbo. Razumela je mojo nepotrpežljivost, napetost, utrujenost in me je vprašala, kaj si bom jaz podarila za konec šolskega leta.
Tak je ta moj otrok, zelo živahen, zelo klepetav, neorganiziran a vendar tako zelo moj. Ne mara nalakiranih nohtov in jaz sem se danes "pocrkljala" pri frizerki Mateji in njena Jerneja mi je na nohte narisala rožice. Zelo mi je všeč, Jakobu pa čisto nič. Niti pri domačai nalogi ni hotel moje pomoči, je klicala Tomaža, ni hotel, da mu preberem za lahko noč, bo to tati naredil. Mislim, da si bom to "crkljanje še kdaj privoščila, bo dobro za vse :)
