Otroci...

Na blogu ženske, ki jo zelo občudujem, sem prebrala komentar. Napisala ge je oseba, ki je občudovala fotografije petletne deklice, ki si pripravlja sadni sok s pomočjo sokovnika. Napisala je: "V današnjih časih je redkost in blagoslov hkrati, če imaš takšnega otroka. Sicer pa kar sejemo, to žanjemo."

Komentar mi je dal misliti. Punčka je bila videti res prijetna, zatopljena v svoje delo in pri tem je bilo videti, da tudi uživa. Toda pri meni v skupini, v vrtcu, so otroci stari 2-3 leta in mislim, da bi prav VSI otroci to delali z velikim navdušenjem, čeprav ga ne bi vsi pili. Mislim, da bi sok z navdušenjem pripravil tudi Jakob, ki je star 9,5 let ampak poskusil ga ne bi, pije le vodo! Kaj je gospa videla kot redkost?

Začutila pa sem tudi krivico, ki se dela tistim otrokom, ki so drugačni, ki niso tako "pridni", ki stalno tekajo naokrog, se težko umirijo, vedno nekaj govorijo, skratka štrlijo iz povprečja in  z njimi imamo veliko dela. In še nekaj, niso vsi starši to sejali. Otroci so tako unikatni in na svet prinesejo veliko več, kot si mi mislimo.In prav vse ima svoj namen!

V knjigi Tek za zmajem mi je bil všeč stavek: "Otroci niso pobarvanke. Ne dobiš jih, da bi jih okrasil s SVOJIMI najljubšimi barvami."

Mislim, da si mora barve izbrat vsak sam in mogoče "takšni" otroci le niso taka redkost. Blagoslov pa so vsekakor in to ne le "takšni", ampak vsi!

Spustiti...

Sem spletala nitke,

tanke, debele,

puhaste, gladke,

da bi vanje se ujele,

vse tvoje težave,

velike krivice,

krvava kolena,

zašite arkade,

mokro in slano lice,

nočne more

in grenki sirupi,

obkladki na buškah,

pokopani upi.

Zdaj je čas:

začenjam razpletat,

naj zaplavajo v sapi

od tvojega teka

čez vse te ovire

in glasnega smeha,

ko zidaš svoj svet.

Včasih sem preveč zaščitniška. Včasih mislim, da moram vse vedeti, imeti nadzor. Včasih mislim, da mora biti vse po moje.( Pri slednjem bolj malo mislim, ker če bi mislila, bi vedela, da ne more biti vse vedno po moje.)

Dobro je, da imam oči in ušesa odprte, tudi za Jakobove pripombe in komentarje. In rada se učim!

Nekega dne je prišel iz šole in takoj začel z igranjem igric. Jaz menjujem posteljnino. In rečem: "Daj no, namesto da se igraš raje meni pomagaj. Odnesi v koš za umazano perilo in obleči en "poušter". In moj otrok odvrne: "Ne mami, ne bom. In veš zakaj ne bom? Ker hočem, da to sama nardiš, da se navadiš, ker je to zate dobro!"  In čisto mirno vse naredi.

Kako butasto se sliši, ko ti to reče nekdo drug!!

Dopustniško....

Paulo Coelho, VALKIRE

..."Naše napake, grozeča brezna nevarnosti, v dno duše potisnjeno sovraštvo ter dolgi trenutki šibkosti in obupa niso poglavitnega pomena: če se želimo najprej osvoboditi bolečine in se šele potem podati v iskanje naših sanj, ne bomo nikoli prispeli do raja. Če pa smo, nasprotno, zmožni sprejeti vse svoje napake - in kljub vsemu verjeti, da si zaslužimo življenje polno veselja in sreče -, bomo na ta način odprli široka vrata, skozi katera lahko vstopa ljubezen. Počasi bodo napake same od sebe izginile, saj zna srečni človek na svet gledati le z ljubeznijo - močjo, ki obnavlja vse, kar obstaja znotraj vesolja."

Pri rosnih 26-ih letih sem se prvič srečala z napadi panike in tesnobe. Tako slabo sem se poznala. da sploh nisem vedela, za katera čustva gre, le tako zelo težko mi je bilo. Zelo, zelo težko. Bilo je poletje, imela sem dopust, ko naj bi uživala v brezskrbnosti in veselju, bila pa sem polna strahu, nesprejemanja svojega stanja, nerazumevanja sebe...

Takrat sem se začela vrtati vase, iskati vzroke, se spoznavati tudi z druge strani. Preživela sem poletje in jesen je bila lažja. Iz tega boja sem prišla močnejša in nekoliko modrejša. A naslednje poletje...

Vse se ponovi v nekoliko, le nekoliko, milejši obliki. Odločila sem se, da tako nočem živeti in poiskala pomoč. Štiri leta sem hodila na terapijo k psihologu in psihoanalitiku in bilo je vedno lažje. In postajalo je dobro, vedno boljše. 

Toda včasih se občutki ponovijo. Zakaj? Ker možgane zmede asociacija, podobnost dnevov tistega poletja. To se je zgodilo med letošnjim dopustom. Še zdaleč ni tako hudo kot takrat, a mene moti! Je to tisti del mene, ki ga preprosto moram sprejeti? Bo potem ta napaka res izginila? Mislim, da je včasih res najbolje prepustiti se. Strah, tesnoba sta tu, to je pa tudi vse, jaz grem lahko vseeno naprej. In tudi grem in celo z nasmehom....

Sanje...

V časopisni papir

zavijam svoje sanje,

da ne bi se zdrobile.

Pošiljam jih na potovanje,

kjer domujejo prijazne vile.

Tu in zdaj ostajam jaz,

nasmeh prekriva mi obraz.

Na licih so le solz sledi

in vse bledi in vse bledi.

Ni važen ritem, ni važen dih

in moj zavetnik je prepih.

Odstrani staro pajčevino,

se na zahodu je zdanilo.

P. Coelho, VALKIRE, je knjiga, ki jo berem. Knjiga, ki me dviga do nebes in spusti v pekel in spet gor...vse je tako hitro...

"Bodite pogumni. Odprite srce in poslušajte, kaj vam govori. Sledite svojim sanjam, ker je le človek, ki se ne sramuje samega sebe, zmožen po svetu širiti svojo milost!"

In sanje so najbolj individualna stvar. In prave sanje so tiste sanje, ki niso pogojene z drugimi ljudmi za uresničitev. In nihče, res nihče, nima pravice preprečevati drugim, da jih uresničijo... in ne očitati njihove pripadnosti...

In ni potrebno, da so to tudi naše sanje. Lahko pa smo počaščeni, da jih delijo z nami... lahko pa se ob tem učimo in tako najdemo svoje....