Lahko sem drevo

Jaz sem ženska.

Toda lahko sem tudi drevo.

Ali boš oblikoval

tudi mojo krošnjo

in je ne le slučajno in nehote lasal

s svojimi besedami?

Boš očistil moj nebarij prahu

in ne le zemlje,

saj pogosto ostaja neopažen?

Boš ugotavljal mojo prednjo stran,

dal povdarek kvaliteti

debla, vej in vejic?

Se poglobil v moj značaj

in me končno posadil

v pravo, glazirano posodo.

Daj, poišči še tokonomo

in postavi mene na razstavo

v višino svojih oči.

In samo eno vztopnico -

zate.

Imaš družino, imaš partnerja, a se počutiš sam. Zdi se ti, da tekmuješ z duhovi, ki niso duhovi, je nekaj otipljivega, nekaj prekrasnega. Se sprašuješ, kaj je res res, katere besede so prave, katere namenjene tebi, če to sploh je pomembno, ker nisi prepričan, ali si jih sploh prav razumel. In začenja se drama v glavi in na koncu ugotoviš, da je scenarij vendar možno spremeniti in da je to v tvojih rokah, pravzaprav prepričanjih.

Richard Bach je v knjigi Polet v globine zapisal:

"Ne gre zate ali za tisto, kar narediš zame. Osrečuje me moje prepričanje. In moja prepričanja so moja odgovornost, ne tvoja."

Z zamikom

Danes me je zadela zgodba,

ki sem jo obiskala 

včeraj.

Komaj sem ujela odmev

tvojih besed.

Z vonjem sivke sem skušala

odgnati molje v tvojem spominu,

izgubljala pa sem se 

v megli pogleda.

Tam zdaj igra le blues.

Roka že s težavo nosi

vso težo mehke kože,

ki jo je kar naenkrat preveč.

V njenih gubah se vrti

dokumentarec o času,

ko si pila kavo za našo mizo,

oddajala svež vonj življenja

in pihala na odrgnine in podpludbe

mojega otroštva.

Včeraj sem bila na obisku v domu ostarelih. Moja najljubša teta počasi ugaša. Stara bo 78 let. Je že dovolj stara? Ja, zadelo me je njeno umiranje, zadelo me je danes ....

Mitch Albom: Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih

"Naključnih dejanj ni. Vsi smo povezani. Življenje enega človeka ne moreš ločiti od življenja drugega, tako kot ne moreš ločiti lahnega vetriča od močnega vetra. Življenja se prepletajo. Smrt ne vzame zgolj nekoga in spregleda drugega. Ob teh majhnih razlikah med vzetim in puščenim življenjem se življenje vseh spreminja." 

Galerija

Ponovno vstopam v prostore

tvoje galerije, Boginja.

Postavila si na ogled

novo postavitev.

Pestre akvarele odtisov

svojih poganjkov in sveže barve las,

prepletene s cvetnimi kitkami.

Glasbo svojega orkestra

veselih kljunčkov in poskočnih krakov.

Za prvim vogalom

so sprehodi čez mavrični tobogan

in spust v skrinjo pod njim,

kjer se škropijo vodne kapljice

smeha in vriska

počitniških otrok.

Z rokavčki ali brez.

Odprte knjige

v senci borovcev ali viseči mreži

pod dvoriščno magnolijo.

Čakajo me portreti tvojih oči

v jantarjevi barvi,

z rumenimi, rjavimi, rdečimi pikicami

v globinah pogleda.

In znova tvoje petje

ob spremljavi

šolskega zvonca in starega klopotca.

Poljubi tvojih ust z okusom mošta.

Vem, tam je tudi herbarij ledenih rož,

črnobele stopinje kraške burje

s korci v naročju.

Med vsem tem

vitrina zame in prazni listi,

da zapišem

poklone in molitev tebi.

Ne, ne rabim večne sreče,

naj večno traja le občutek,

da si jo zaslužim:

brezplačno vstopnico za ogled

in srkanje medičine iz tvojih kozarcev.

 Večino dneva sem preživela v hotelu Mons, kjer sem pomagala pri pripravi Evropske bonsajske konvencije. Kakšna drevesa!! To morate videti! Večkrat je Tomaž rekel, da ob bonsajih intenzivneje doživlja letne čase. In ko jaz v tem času pomislim nanje vidim vse zeleno in sočno in bogato in in ...ne vem, tako zelo posebno! Tako zelo WAW!

Kot je rekel Lao Ce:

"Narava deluje nenamerno in ni pravična. Z vsakim od nas deluje enako in nepristransko."

Res mi je zelo pri srcu!

P.S. Pridite v Mons, res se splača!