ponedeljek, 04. junij 2012

Perpetum mobile


Dan se vleče in spotika
ob oblake.
Cefrajo se na krpe
in mu legajo na oči.
Zaman išče niti sončne preje,
za katero bi se ujel.
Težke so noge
v visokih ribiških škornjih,
ki lovijo ravnotežje 
v poskočnih brzicah.
Nekako prileze do vrat večera.
Skozi kalejdoskop
pogleda soncu v hrbet
in na dvorišče mesečine
leže v zvezdnih prah,
ki mu vsakič znova pripoveduje
o novi priložnosti
z zvezdo danico.
                                                                                                                                                     







Paulo Coelho, Peta gora:
Otrok lahko odraslega človeka vselej nauči tri stvari: bodi zadovoljen brez razloga, nenehno nekaj počni in na vso moč zahtevaj tisto kar želiš.



sobota, 02. junij 2012

Želja



Tiho in mirno
je stala v bohkovem kotu.
Opazovala dviganje in spuščanje sonca.
Dež, ki je spiral prah in pajčevine z okna,
sneg, ki je oblačil ledene rože.
Poslušala veter,
ki je ogreval glasilke  za piano in forte.
Gostila se je.
Z nasmehom, žalostjo, jezo,
hrepenenjem,
se je umikala klicanju: "Mami!"
Tolažila moj ego in jok,
ki je pogosto ranil tišino noči
z besedami:
"Še imaš čas!"






Za tiste dneve, ko mislim, da nikoli ne bom prišla na vrsto, ko mislim, da kaj izgubljam, zamujam. In vse se začne in konča pri odločitvah in sprejemanju.

Všeč mi je bila misel v knjigi Koliba, ki jo je napisal William Paul Young:

"Z otrokom se ne igraš ali barvaš zato, da bi pokazal svojo večvrednost, temveč se odločiš samega sebe omejiti, da bi omogočil in počastil ta odnos. Ne gre za zmago ali poraz, temveč za ljubezen in spoštovanje."