nedelja, 22. marec 2015

Spajanja

Zven ukaza in povišan utrip.
Cev kot roka,
ki objema,
spojka kot beseda,
ki spne in poveže.
In življenje steče naprej.
Včasih do konca,
včasih razpade,
da se lahko ponovno najde
nekje drugje,
ko je pravi čas.




Včeraj smo imeli zadnjo pokalno tekmo v hitrostnem spajanju sesalnega voda (upam, da sem prav napisala). Toda treningov in vaj še ni konec. Čakata nas še dve tekmi, ki spadata v druga kategorijo. Relativno malo časa sem članica ženske ekipe PGD Medno, od novembra 2014. Mama me je enkrat vprašala, če mi je bilo kdaj žal, da sem se včlanila in odgovorila sem ji, da ni bilo trenutka, ko bi obžalovala.
Čeprav sem v Ljubljani že več kot 23 let, sem se vedno počutila kot priseljenka, zdaj pa se je to nekako spremenilo. In ne gre le za punce iz moje ekipe, gre za vse, mlajše, starejše, z manj in več čini, vsi so me sprejeli brez zadržkov. Vsi smo na ti. Vedno sem imela le službo in dom, zdaj imam nekaj več in imam namen vztrajati. V ekipi nas je 6, nekatere so se zamenjale, a ostajajo prisotne. 
Bistvo tekmovanja je čim hitreje spojiti 4 cevi in koš, zložiti ter povezati z vrvico, spojiti z motorko in odložiti v navidezni bazen z vodo. Najboljše za to potrebujejo okoli 17 sekund ali celo manj, nam je na vajah uspelo sestaviti v 19-ih. Potem so lahko prisotne še kazenske točke - prehiter štart, odpeta spojka, premik koša pred vezanjem ... A vendar tu ni zamer, je konstruktivna kritika, spodbujanje, tolažba in gledanje naprej. Je veliko smeha, pogovorov. Je preprosto nekaj več, ko ti ni težko objeti, sprejeti objem, povedati in slišati. Rada vas imam, punce!

Paulo Coelho, Alef:
"Življenje je nenehna vadba. Ko vadimo, se hkrati pripravljamo na to, kar je pred nami. Življenje in smrt sta brez pomena, obstajajo zgolj še izzivi, ki jih sprejemamo z veseljem in jih rešujemo z mirnostjo."

nedelja, 08. februar 2015

Slovar z napako


Ni več štela
ovinkov okoli resnic,
žepkov zamolčanih skrivnosti
v katerih se je sušila bližina.
Izmišljarij,
hlapljivih kot ceneni osvežilci zraka.

Mislil je,
da z vračanjem ne veča razdalje.

Ni več izgovarjala vprašanj,
ki so se valjala za stisnjenimi ustnicami,
plezala do oči
in občasno primezela na rob trepalnic.
Umikala je obraz,
da jih ne bi opazil.
Preveč je bolela odsotnost prostora
med njegovimi rokami
in nežnost besed,
ki so v slovarju dvojine
zaman iskale iskrenost.



Pred časom sem prebrala članek ob izdaji knjige Sebastiana Horvata Ljubezen ali današnja farsa. Dal mi je misliti. Zelo. Ne morem reči, ali se z njim strinjam ali ne. Da bi dobila jasnejšo sliko, bi morala prebrati celo knjigo, nekaj stavkov iz knjige pa težko pove o popolni vsebini. Ampak ... da gre pri seksu zgolj za zadovoljevanje le fiziološke potrebe (kot potreba po vodi, hrani, spanju ...) in da seks s tretjo osebo ni varanje, mi, zaenkrat, ne gre v glavo. Ali v srce :) Včasih gre res le za fizično potrebo, vedno pa ne, saj spolni odnos doživljaš lahko na toliko nivojih, kot prehranjevanje in pitje in spanje ne. Jaz se še nikoli nisem od užitka naježila pri hrani ... ali pijači ... ali spanju. Nikoli tudi ne dajem dodatne čustvene, duševne energije pri dvigovanju žlice ali kozarca. Saj tudi pri spolnosti ne vedno, toda večinoma pa ja. In če sta dva res povezana, se to dogaja pogosto. Kaj pa takrat, ko nastanejo razlike v potrebah? Če gre res za partnerstvo, ali ni smisel ravno v tem, da se stvari razrešijo, da se vpraša, zakaj partnerju ni več toliko do tega, da  postane drug nezadovoljen na tem področju in se poišče rešitev ugodno za oba? Najlažje je oditi drugam potešiti potrebe, najbolj dražljivo, vendar mislim, da s tem odide tudi druge vrste energija. Mogoče sam seks res ni varanje, toda ali res vedno ostane le pri tem? In če je to pogosto, zakaj preprosto nezadovoljena osebe ne odide? Samsko življenje se ne da živeti v dvoje, razen seveda, če se oba ne strinjata s takim načinom življenja. Sicer pa ... tako kot se lahko tolažiš s hrano in pijačo in zlorabljaš te potrebe, se vse to zgodi tudi pri seksu. Ha, zdaj pa verjetno že pretiravam :) Vseeno pa mislim, da ni tako enostavno. Kako gledaš na tako varanje je odvisno tudi od tega, na kateri strani si.

Spomnim se, da sem že dolgo nazaj, ko je bil moj otrok star le 6 let, skupaj z njim slučajno gledala film Prestol morske deklice. V filmu je poročena žena imela krajše ljubezensko razmerje z drugim moškim. Moj otrok to gleda in reče: "Kaj bo pa njen mož rekel?" Midva s partnerjem nisva poročena, živiva skupaj že 25 let, o zvestobi se s 6-letnikom nisva nikoli pogovarjala. Vprašujem se, od kje njemu to prepričanje, da to ni v redu?

Skratka, veliko moram še predelati, tudi knjigo :) in se izogniti obsojanju enih in drugih. Vsak zase najbolj ve, zakaj to počne in drugi zakaj to tolerira. Razlogi pa so najbolj pomembni le za vpletene :) 
Dokler imaš razloge, da raseš in napreduješ imajo stvari smisel, ko tega ni več, greš drugam. Za vedno ...

Aleksander Dumas:
"Verige zakona so tako težke, da sta potrebna dva človeka, da jih nosita. Včasih celo trije." :)

Richard Bach, Most preko večnosti:
"Po mojem mnenju smo tu zato, da izražamo ljubezen. Milijon različnih preizkusov, da jo pokažemo, še milijon, ko nam ne uspe, še milijon, ko nam uspe. In nikjer ni več preizkusov, sleherno minuto slehernega dne, kot v dolgoletnem, intimnem vsakodnevnem življenju z drugo dušo."

petek, 23. januar 2015

Obrazi

So obrazi
z majhnimi okni,
težkimi zavesami.
Ven kukajo le koščki besed,
kot praznine brez odmeva,
maske s slamico med špranjami
namesto ust
in vsakič, ko greš mimo,
te po delčkih evtanazirajo.

In so obrazi
z velikimi okni,
brez zaves,
ki bi delale sence.
Na oknih se pojavljajo besede,
ki jih lahko bereš tudi v Braillovi pisavi.
Včasih lebdijo,
a vsakič, ko greš mimo, sfrfotajo
ter narišejo tretje oko.


So ljudje, ki jih z lahkoto preberem, njihovi obrazi so kot ekran, na katerih se izpiše žalost, sreča, strah, jeza, nejevolja ... in še vsi odtenki vmes,  nič ne morejo skriti. In so ljudje, katerih obrazi pokažejo zelo malo in še tisto, kar vidim, se včasih ne ujema s kretnjami in besedami, če sploh kaj povejo. Eni me navdajo z radovednostjo, s skrivnostjo, pri drugih pomislim: "Čimprej stran!" Ampak včasih ne morem, ker preprosto ni druge možnosti. Na srečo je slednjih vedno manj.

Kam spadam sama? Ugotovila sem že, da nič ne morem skriti pred sinom. Ta takoj opazi žalost, jezo, utrujenost, ravno tako sodelavke, ki so mi blizu. Res pa je, da mi pretvarjanje jemlje vedno več energije. Veliko ljudi, med njimi je bila tudi specialna pedagoginja v našem vrtcu, mi je reklo, da sem preveč odprta, mama mi še vedno pravi, da sem preveč naivna, sama pa se še vedno učim, komu, koliko, kdaj in kaj povedati. Redkokdaj obžalujem, poskušam se le naučiti in začutiti tudi sogovornika, saj nekatere s svojo odprtostjo celo prestrašim in vzbudim le odpor. 

Meni so še vedno bolj všeč odprti, odkriti obrazi. Z njimi me ni strah, z njimi se  veliko nasmejim, z njimi vidim vedno več! Zanimivo je, da sem ravno v času, ko je nastala pesem brala knjigo, v kateri je bil odstavek ravno o tem. Naključje?

Elif Shafak, Bolšja palača:
"Obrazi nekaterih ljudi so kot s kožo pokriti magneti. Vse dobro in slabo, vsi vrhunci in padci, srčika in bistvo njihove osebnosti so na njih. Z obrazi razmišljajo, se pogovarjajo, sprehajajo, prepirajo, ostajajo lačni, občutijo srečo, ljubezen, oziroma se z njimi ljubijo. Njihova telesa so nujni, čeprav brezizrazni podstavki, zgolj dodani, da nosijo obraze. Takšni ljudje so v bistvu obrazi, ki se gibljejo. Prav zato ne morejo nikoli prikrivati občutkov. Karkoli čutijo, se jim popolnoma in nemudoma odraža na obrazu."