Ples na časovnem traku

 

Kdaj si zamenjal podplate,

da so skočili iz pletenih copatk

v superge z vihravimi vezalkami

v ritmu najstniških melodij

odrezave tonalitete.

Sva zamenjala vlogi

pri postavljanju vprašanj,

le da odgovori včasih molčijo,

ko po prstih plezajo v babičino skrinjo

časovnega traku,

po katerem se še vedno vračaš,

v sobotnih jutrih,

z otroškim zadahom,

ki seda v luknjico pod vratom.

 

 

To pesem sem napisala v par minutkah, ko sem opazovala njegove bose noge, pri skakanju po dnevni sobi sredi zime ( pravzaprav je danes PRVI zimski dan ). Moja mama vedno, ko ga vidi, zgroženo pravi, da bo zbolel. Ker se to ne realizira, svoje razmišljanje nadgradi z revmo. Sama sem že obupala nad prepričevanjem, naj pusti na nogah vsaj nogavice, ko pride domov, saj so vse besede kot bob ob steno.

In včeraj so se mi njegova bosa stopala zdela ogromna. Kdaj mu je noga tako zrasla?? Pa ne samo noga, ampak tudi okončine, trup, pa tudi jezik :)

Ko je bil še dojenček, sem se spraševala, kdaj bo shodil, kdaj bo spregovoril, kdaj se bo sam oblekel ... zdaj pa bi rada včasih kar zavrtela čas nazaj, da bi ga dvignila v naročje, mu kaj novega povedala, pokazala, ali ga preprosto objela in stisnila k sebi. Še vedno mi kdaj zleze v naročje ali tudi v najino posteljo čez vikend, toda zdaj bi rada ta čas tudi podaljšala.

Ja, to sem jaz. Včasih bi čas kar porinila naprej, spet drugič ga vlečem, da bi se upočasnil, premalokrat pa uživam in živim v tem trenutku. Premalokrat se zavedam, koliko je pomemben ZDAJ!

 

Tokrat bom zaključila z mislijo iz nekega filma, ki sem ga gledala že doooolgo tega. Na žalost naslova ne vem.

 

"Ko smo majhni komaj čakamo, da odrastemo. In ko enkrat to dosežemo, samo še iščemo zavore. Toda zavor ni. Zakaj ne bi torej uživali v vožnji?"

 

 

Na drugi strani steklene stene

 

Na moji strani

imajo oblaki ostre robove,

sončni žarki se obrnejo v drugo smer,

še preden pridejo do mene.

Na moji strani

so objemi ujeti v prisilni jopič,

besede votle,

odmevajo od tišine in kričanja,

zabijajo se v kožo kot zrna sodre.

 

Danes sem le kupček odtujenosti,

prekrit s krpanko otroških travm.

Sem na tleh s klofutami

in samotnostjo otroške postelje

brez večernih pravljic in bolhe za lahko noč.

Neonske luči na stropu drobno utripajo

Vonj po razkužilu,

v ozadju blues in ritem korakov v odhajanju.

V steklenički za infuzijo napačna tekočina.

 

Žal mi je.

V mojem avtobusu še ni kladivc

za razbijanje stekla v sili.

 

 

 

Danes sem se prebila do konca knjige - avtobiografije - Carla Gustava Junga Spomini, sanje, misli. Res prebila, saj sem posamezne odlomke morala prebrati večkrat, pomagala sem si tudi s slovarjem tujk in googlom. Lahko bi bila  napisana ali prevedena bolj enostavno, vendar  mislim, da strokovnjakom s tega področja, to je psihiatrije, psihologije, filozofije, ne dela težav:)

Že od otroštva je bil nekaj posebnega. Ko se je opisoval kot otroka me je spomnil na avtista, z vsemi svojimi posebnostmi in neprilagodljivostjo. Doživljal je vizije, intenzivno je sanjal in bil res v čisto svojem svetu  raziskovanja podzavesti. Že on je trdil, da "otrokova psiha ni tabula rasa, ampak že opremljena z vsemi specifičnimi človeškimi instinkti, tako tudi z apriornimi temelji višjih funkcij".

Ob branju sem se spomnila sebe kot otroka, kako intenzivno sem jaz sanjala, saj se nekaterih sanj še vedno spominjam. Pogosto me je tlačila mora, bala sem se  vsega nadnaravnega,  razglabljala sem o smrti, iskala smisle v dogodkih, a doma nisem imela sogovornika, ki bi me prav razumel.  Spomnim se, kako intenzivno sem vse doživljala tudi kasneje v otroštvu in kako pogosto me je bilo strah, nisem pa imela nikogar, ki bi mi pri premagovanju strahu pomagal.

Mogoče je bil g. Jung res tudi nekoliko nor, toda kateri posameznik, ki se tako intenzivno ukvarja le z enim področjem, to ni?  Njegova razmišljanja in razlage zavesti, podzavesti, duše,  njene svetle ter temne plati, pa so sprožila to, da so se nekateri moji strahovi preprosto razblinili. Kot da sem končno začela uporabljati prave leče za opazovanje - stvari so se razjasnile.

 

V zadnjem poglavju te knjige je C .G. Jung napisal:

 

"Pomembno je, da imamo skrivnost in slutnjo nečesa neznanega. To izpolnjuje življenje z nečim neosebnim, numinoznim. Kdor tega ni izkusil, je zamudil nekaj pomembnega. Človek mora čutiti, da živi v svetu, ki je v določenem pogledu poln skrivnosti, da se v njem dogajajo in da v njem lahko izkušamo stvari, ki ostajajo nerazložljive, in ne le take, ki se dogajajo po pričakovanju. Nepričakovano in nezaslišano spadata v ta svet. Le tedaj je življenje celota."