Rasti!

Svojemu devetletnemu sinu Jakobu sem kupila album Jungle mania. Podoben je albumu, ki sem ga jaz polnila, Kraljestvo živali. Za vsak nakup za devet evrov ti podarijo pokec petih nalepk. Končne nagrade ni, ko ga zapolniš ga le zapolniš. Toda to Jakoba sploh ne moti. Ker je ob vsaki slikici živali tudi razlaga, je ugotovil, da je nagrada to, da se naučiš nekaj novega. Všeč mi je bilo njegovo razmišljanje.

Tudi on, tako kot jaz obožuje knjige. Doma jih ima že lepo zbirko. Med njimi je tudi knjiga Brigitte Weninger in Eve Tharlet ANGELČEK, MEDVED IN OKROGLA LUNA.( No, to sem v bistvu kupila zase:). Ima tudi čudovite ilustracije. Knjiga govori o angelčku, ki je na polno luno, ne najbolj spretno, pristal na zemlji in prestrašil prijaznega medveda. Predstavil se je kot vajenec zelo lepega, a težkega poklica Angela varuha. Za končni izpit se mora naučiti letenja, pristajanja in angelščine. Poleg tega mora do naslednje polne lune vsako noč stražiti in svojemu varovančku vedno znova šepetati v uho tisto vEliko besedo. To je res malo dolgočasno, a beseda je zelo pomembna. Medved pa mu je predlagal, da bi mu povedal še kakšno lepo zgodbo, tako za lahko noč, pa kakšno smešno, pa še kar kakšno. Ideja je bila angelčku všeč. Medveda je zanimala tudi tista vElika beseda, vendar angelček ni bil prepričan, če mu jo lahko zaupa. In sledi 28 lepih, poučnih, smešnih in še kakšnih zgodb. In konec?

 

Angelček je objel starega medveda okrog vratu in mu zašepetal v mehko, kosmato uho: "Zdajle ti bom izdal tisto vEliko besedo, ki je vse življenje ne smemo pozabiti. To je RASTI! Si razumel, kaj to pomeni?" "Jasno!" je zabrundal medved. "Vse kar je majhno naj raste navzven, vse veliko pa navznoter. Tako ostaneš vedno živ ter vsak dan večji in pametnejši."

Prizemljitev

Nekaj sem pozabila vzeti,

ko sem skočila.

Pri tebi sta ostala

zemljevid in navodila.

Zato se izgubljam

in preveč razmišljam,

pozabljam gledati,

premalo se učim

in premalo uživam.

Mi lahko pošlješ priporočeno,

ali pa, dobri Bog,

vsaj številko tvojega mobitela.

Prebrala sem knjigo Jej, moli, ljubi. Iz nje je tale odlomek:

Vrač Ketut mi je pokazal skico, ki jo je nekoč narisal med meditacijo. Bila je podoba androgenega človeka, ki je stal in imel roke sklenjene v molitvi. Bitje je imelo štiri noge in bilo je brez glave. Kjer bi morala biti glava, je bilo le divje zelenje praproti in rož. Čez srce je bil narisan majhen smehljajoč obraz. "Da bi našla ravnovesje, ki si ga želiš," je Ketut odgovoril s pomočjo prevajalca, "moraš postati to bitje. Z nogami moraš tako trdno stati na tleh, kot da bi imela štiri noge namesto dveh. Tako lahko ostaneš v tem svetu. Ampak moraš prenehati gledati na svet z glavo. Namesto tega moraš gledati s srcem. Tako boš spoznala Boga."

Jaz sem bila brez ravnovesja. Pri gledanju na svet sem uporabljala le srce. Sledila so številna razočaranja. Veliko sem jokala, se spraševala, kaj delam narobe. Nato sem na svet začela gledati le z glavo. Sem manj jokala, bilo je manj razočaranj, toda nisem bila zadovoljna. To nisem bila jaz!

Zdaj vem, kaj sem delala narobe. Nisem uporabljala nog. Ne s štirimi, še z dvema sem bila bolj malo na tleh. Manjkala mi je prizemljitev.

Že nekaj časa uspešno delujem. Postavila sem se na noge in ponovno začela uporabljati srce. In stvari tečejo, bolj ali manj tekoče. Še vedno sem kdaj razočarana, toda to ne boli več. Ne ustavljam se pri tem. Mojima dvema nogama se vedno pogosteje pridružita še dve, so bolj trdne, srce pa vedno bolj nasmejano. Ja s štirimi nogami se res lažje pobereš:)

Optimizem

Odletite moje slabe misli

k vragu,

kajti od tam prihajate

in tja spadate.

Priletite dobre misli

na metuljevih krilih

zvončkljajočega smeha,

bleščečega optimizma.

Naj prevzamejo moje roke,

da me bodo objele,

naj prevzamejo moje noge,

da bodo letele

čez travnike veselja in radosti.

Naj prevzamejo moje misli,

da se bodo smejale

in srce,

da se bo razširilo zame.

Naj bo danes

dan za optimizem

in jutri in potem

in še naprej!

Optimizem ne spreminja dejanskega stanja. Težava je še vedno težava, vendar optimist se ob njej počuti veliko bolje kot pesimist. Stvar je v počutju! Samo zaradi tega se splača biti optimist. Težavo lahko rešita oba, vendar z različno energijo zase in za druge.

Srbenje

Ko besede zasrbijo,

spraskam jih 

iz glave na papir.

Ko besede zasrbijo,

spraskam jih

s papirja v spomin.

Odločila sem se. Pisala bom blog. Obožujem besede. Take, ki so le v glavi in jih včasih lažje, včasih težje spravim na papir. Včasih pa sploh ne, ker podležem lenobi.

Obožujem tudi tiste besede, ki jih zelo rada prebiram v knjigah drugih besedoljubov in mi dajo energijo, ko sem brez nje, ki me spravijo v smeh na avtobusu, čakalnici in padam v nemilost ogorčenih ljudi ali le prizanesljivih pogledov, mogoče zavisti, tudi radovednosti: "Le kaj je tako smešno?"

Ja, ljubim knjige in nebesa si predstavljam kot ogromno knjižnjico, s priročno kuhinjo za kuhanje dišeče turške kave. V nebesih mi zaradi nje zagotovo ne bi bolel želodec:)