četrtek, 24. november 2016

Odhajanje

Tvoje all starke
so mi že zdavnaj prevelike
in tvoje duše
- naj se še tako trudim _
ne morem več spraviti 
v milni mehurček.
Še vedno se bojim 
tvojih modric,
ker zakrvavijo moja rebra.
Pozabljam, 
da modrica, 
ki je najprej modra,
nazadnje postane sončna
in njena preja 
tke ravno pravšnje stezo
za tvoje korake.



Točno pred petnajstimi leti sva se s Tomažem odpravila v kino gledat Sladki november. Bila je neizmerna gneča, jaz visoko noseča, že utrujena in sva se obrnila nazaj domov. Ko sva čakala na dvigalo, sem rekla: "Danes si pa res ne želim rodit, tako sem utrujena!" In ravno tisto noč se je začelo. Ob treh mi je odtekla voda, ob petih so me sprejeli v  porodnišnico, ob sedmih sem bila v porodni sobi in dve minuti do devetih se je rodil Jakob.  Bil je droben, lahek, le 2700g težek fantek, njegova koža pa taka, da sem pomislila, da še nikoli nisem božala česa tako mehkega. Verjetno je taka koža vseh novorojenčkov, toda jaz se še vedno spomnim tega občutka in čudenja in ... naklonjenosti. 
Ne vem, če sem se spopadala s poporodno depresijo, bolj se spomnim neke stalne zaskrbljenosti za svoje in njegovo zdravje, neke anksioznosti, ki je mračila tiste prve dneve. Imela pa sem ga rada, neizmerno rada že od vsega začetka in tako zelo sem si želela, da bi bil srečen in imel boljše otroštvo, kot sem ga imela sama. Ta želja me je tako zaposlila, da sem mislila, kot večina današnjih staršev, da mora biti čim bolj srečen, da mora čim manj "trpeti". In potem sem ga ščitila, mu skušala čim bolj ustreči in pogosto pozabila nase in na Tomaža, na naju.. Toda, vsak mora kdaj doživljati tudi frustracije, vsak se mora kdaj s čim spopadati, vsak pač nosi svoj križ in s tem šele znamo ceniti lepe stvari.
Jutri bo star 15 let. Pred dvema tednoma je bil prvič v bolnici (dve noči), ker si je poškodoval vratna vretenca, na srečo brez hujših posledic. In če njega poslušam je bilo tam "za znoret". Ni se mogel premikati - s trdo vratno opornico je lahko ležal le na hrbtu!!! On, ki ne miruje, ki ga motijo vsa tesnejša, groba oblačila!!! Ni mogel normalno lulat!!! Prvič je bil nekje med samimi neznanci!!! Celo noč mi je pošiljal sms-e, ki sem jih zjutraj prebrala. Ja, bilo mi je hudo, hudo zanj, je pač moj otrok, toda njegove bolečine nisem prevzela nase. Dobila sem celo občutek, da je to tudi zanj, navsezadnje, lahko tudi dobra izkušnja. Je preživel, ni znorel :) in mislim, da bolj ceni to, kar ima.
Ko smo se selili iz enosobnega satnovanja v hišo, je bil star 10 let. Zvečer, ko smo bili vsi že v postelji, se je oglasilo z njegovega pograda: "Oh, kako vesel sem, da spim v svoji postelji. Pravzaprav, da imam dom in bom kmalu imel še večjega" Že kot dojenček, se je veliko smejal, kasneje je  pokazal velik smisel za humor, imel neverjetne stavke, ki sem si jih kar zapisovala (njegove izjava zgoraj), Ko je ugotovil, da si to zapisujem, da pišem nekakšen dnevnik njegovega otroštva, me je objel in se mi zahvalil! 
Zdaj je najstnik, je v puberteti, vendar - zaenkrat - ni preveč! težaven. Se upira, povzdigne tudi glas, vendar je neverjetno pošten, iskren, rad pomaga, zna povedati kaj čuti, zna povedati, da ima nekoga rad, se zna zahvaliti, se zna opravičiti, zna postaviti ogledalo in ohranil je smisel za humor
Nisem popolna mama, daleč od tega, vendar ga imam neizmerno rada, trudim se po svojih najboljših močeh, tudi tako, da ga začenjam "spuščati". In to ve tudi sam. 


Susanna Tamaro, Poslušaj moj glas:
"Nad otroki je v bistvu od zmeraj prhutala nekakšna usodnost. Vedel sem: četudi bi se še tako trudil, da bi jih vzgojil po najboljših močeh, bi se v določenem trenutku lahko odločil - in to popolnoma svobodno - ter si izbral zgrešeno ali pa peprosto drugačno pot od moje."

nedelja, 20. november 2016

Zibelka ne tolaži vedno

V škrapljah uvele kože
se vrti retrospektiva dejanj,
ki ji drobijo hrbtenico.
Samo še v bergljah čuti oporo
in na oglasni deski dneva,
ne vidi razlogov za nasmeh.

Jaz pa iščem urarja,
ki prodaja manjkajoče ure dneva,
da bi si kupila prostor v njem, 
za učenje novega scenarija.
In kdaj, če sploh kdaj, 
je pravi čas,
da stopim na oder z zibelko,
ki ni več namenjena meni?
Zibelka pač ne tolaži vedno,
še posebno, če v njej leži tisti, 
ki bi moral zibati.


Trideset let razlike je med nama. Ona je moja mama, jaz njen otrok. Že dolgo nisem več njen nebogljen otrok, čeprav je ona to vlogo - včasih - kar podaljševala. Ta vloga pa  se je kar naenkrat obrnila, Mogoče se mora obrniti, ne vem. Vse kar ob tem čutim, pa je žalost, stiska, ker živim predaleč, da bi lahko naredila kaj več, kot so vsakodnevni pogovori in občasni obiski. Pred pol leta so ji zamenjali kolk. Zaradi hude osteoporoze ji je takoj po operaciji počilo eno križno vretence, v toplicah, kjer naj bi se najbolj opomogla , pa še eno. Več kot pol leta ima take bolečine, da ne gre brez analgetikov. Še vedno hodi z bergljami in najbolj nesrečna je, ker doma ne more delati stvari, ki so jo veselile, ji dale dober občutek in zadovoljstvo. Večina pogovor zdaj mine v tožbi in obupovanju, da nikoli več ne bo bolje. 
Včasih je  na domovih živelo več generacij skupaj, še posebno na kmetijah. Ko je kdo obnemogel, se je vedno našel nekdo, ki je poskrbel zanj. Mama ima še vedno moža - mojega očeta, toda tudi on je bolan in star. Ja, kar naenkrat sem opazila, da sta se postarala. 
Vem, starosti je lahko več vrst, so ljudje, ki so starejši in bolj vitalni. Za to je potrebno delati že veliko prej. Treba je zaposliti telo in glavo, da se stvari malo upočasnijo. Pri tem nam lahko pomaga dednost in/ali usoda. Potrebno je biti optimist, kar moja mama na žalost ni. Kronična fizična bolečina pa človeka še dodatno spremeni. "Kaj je tisto, kar naredi bolečino neznosno?  Kaj je bolečina. če ni bolečina?" sem prebrala v knjigi Thomasa Bernharda, Mraz. 
Breme tolažbe ni prijetno, se pa trudim in upam, da ji vsaj malo olepšam težke dneve, pa čeprav je to le večerni pogovor po telefonu... 
... in sprejemam stvari, ki jih ne morem spremeniti.

Wieslaw Mysliwski, Traktat o luščenju fižola:

"Starost pride sama. O, da, na krilih bo priletela. Človek jo pričakuje, pa ga še zmeraj preseneti."



sobota, 12. november 2016

Pognojena prst

pozdravljeni
moje ime je meglica
znam se skriti v hlape
dati obleko več obešalnikom
v različnih barvah
tista danes 
mu zagotovo ne bo všeč jutri
znam jokati
da nihče ne opazi
meglice so itak vedno polne vode
znam plavati nad vodo
znam biti tiho
in udušiti glasne zvoke v sebi
znam otrpniiiti v grozi
saj se še v filmih
v megli skrivajo najbolj hudi okostnjaki
znam biti mehka
znam biti ostra
polna žebljev
na katerih so obešene zameglhene slike
in opozorilne table "ne moti"
zdaj se znam tudi spustiti k tlom
in pustiti
da se preteklost
konzervirana v vinskih kozarcih
poleže
in pognoji prst

pozdravljeni
moje ime je meglica
in sem hči alkoholika



Martinov vikend je, ko se praznuje spremembo mošta v vino. Le kdaj točno se to zgodi? :) In zakaj se toliko ljudi tega veseli?
Sama rada popijem kozarec vina. Ob jedi. Najraje rdeče. Poleti imam rada pivo, eno ali še bolje le kozarec, za prvo žejo. Popijem tudi "jegra" ali Maršala, slednjega za rojstni dan. Vendar je vse to včasih začinjeno z grenkobo ali nezaupanjem nekaterih, ki vedo, da je moj tata alkoholik. Nikoli ni bil tako pijan, da ne bi mogel funkcionirati, vedno je hodil delat, vedno je nama s sestro skuhal, naju umil, spravil spat. Nikoli ni razgrajal, razbijal, uničeval, pretepal. Toda vedno je bila ob tem odsotna neka varnost, odgovornost,  občutek zanesljivosti, ki ga otrok potrebuje. Bil je  labilen, nikoli nisi vedel, kaj lahko pričakuješ, saj so bile stvari  danes v redu, jutri pa iste stvari ne več. Bilo je tudi veliko prepirov, ali dnevov molka,  saj ga mama ni mogla prepričat, da bi nehal. Bilo je preveč minusov in premalo plusov, da bi lahko zrasla brez luknje v duši, ki jo je še vedno tako težko zapolniti. Taki ljudje ne razmišljajo racionalno ampak le o tem, kdaj bodo lahko spet kaj popili, ker potem je vse lažje rešljivo (v teoriji), ker potem stvari niso več tako črne. 
So ljudje, ki cel teden ali celo dva nič ne spijejo, potem pa si čez vikend dajo duška še za nazaj. So ljudje, ki čez dan ne pijejo, pa si privoščijo zvečer, so ljudje, ki pijejo tekom celega dneva in to dokaj uspšno skrivajo. Kje je meja, kaj je tisto, ki določi, da je nekdo alkoholik, da je bolan?
Pred leti sem bila na seminarju o vzgojno zahtevnejših otrocih v vrtcu. Predavateljica je povedala, da je otrokom alkoholikov najtežje najti pravo mero - kulturo pitja alkohola. Najpogosteje sledijo staršem ali pa so abstinenti. In alkoholizem NI deden, vedenjski vzorci so tisti, ki jih lahko prevzamemo ali zavržemo. Vedno imamo izbiro. Tudi pri prenašanju tega bremena iz otroštva, lahko se krivimo pod težo v nedogled, še bolje pa je, da ga pustimo za sabo, kajti to NI bila naša odgovornost! 

Rose Treman; Trenutek odločitve:
"Ampak to naredi pijača: zaradi nje zamudiš stvari. V svojem deliriju ciljaš na to ali ono veličastno idejo, potem pa jo zamudiš."

sreda, 02. november 2016

Slike izgubljajo barvo ...

Noben satelit
ne ujame več njihovih glasov,
ki vrtijo hulahop obroče
okoli planetov.
Iz slik, 
ki jih držijo skupaj
le še okvirji spomina,
počasi mezijo barve.
Vonj krizanteme je vse,
kar ostaja od obiskov
in pekoča bolečina ob prižiganju sveče.



Pa je mimo, dan spomina na mrtve, ko se po časovnem traku sprehodijo stopinje vseh tistih, ki sem jih imela rada, so mi bili blizu in jih v tem svetu ni več. Prva najbolj boleča izguba, kar se spomnim, je bila smrt moje none, 30 let nazaj. Pred devetnajstimi leti  je pod plazom umrl Tomažev brat, umrla sta moja teta in stric. 
Ko je bil Jakob  dojenček, malček, me je bilo neizmerno strah svoje smrti: le kako bi ta majhen otrok preživel brez mene. V prvem razredu je njegovemu sošolcu umrla mama in to ga je tako prizadelo, da je v šoli preprosto zablokiral. Ustrašil se je, da bom umrla tudi jaz. Doma tisti dan ni jedel, samo stiskal se je k meni. Sem svoj strah prenesla nanj? Prav mogoče. 
Zdaj tega strahu ni več, je pač že velik in zdaj vem, da bi zagotovo preživel :). Strah sem predelala, prerasla.
Ko sem brala knjigo O smrti in življenju po njej (vsaj zdi se mi, da je tak naslov), me je spreletelo, da smo ljudje v bistvu večni, ne v fizičnem, temveč v duševnem smislu. S smrtjo se konča le določeno obdobje na TEM svetu. Sama verjamem, da nam je čas na tem svetu odmerjen. Ko pridemo do konca, se  zaključi na tak ali drugačen način.  Mislim tudi, da si sami izberemo starše, da je to osmišljeno z nekim ciljem, ki je povezan z nami ali z drugimi. Na to nas spominja intuicija, nas spominjajo naključja, če jim sledimo. Tu smo, da se učimo, da najdemo svoje poslanstvo, ki je pri enih večje, pri drugih manjše.
Jakob me je pri starosti šestih let presenetil z besedami: "Mami, hvala, ker sta mi dovolila, da sem ostal!" 
"Kako to misliš, ostal?" sem ga vprašala. 
"Ja, da sem se rodil." mi je odvrnil.
"Ampak jaz mislim, da si se tudi ti odločil, da prideš k nama", sem  odgovorila. 
"Že že", je nadaljeval, "toda vidva bi se lahko odločila drugače!"
Vem, da sem se takrat kar naježila. Vem, da mu do takrat še nikoli nisem govorila o tem, kako jaz gledam na rojstvo, življenje in smrt. Presenetila pa me je predvsem izbira  besede ostal. Zame je bila to neka potrditev, da je moje razmišljanje obrnjeno v pravo smer. Vsaj zame :) In ko se tu stvari zaključijo, se nadaljujejo nekje, kjer nam je lepo, mogoče še lepše, kot na tem svetu :).
Vem, da je o tem najlažje govoriti takrat, ko smrti ni blizu. V naši kulturi je to še vedno nekaj zelo zelo žalostnega, bolečega in ne slepim se, da sem jaz pri tem izvzeta. To je le moj način, da grem lažje naprej.

Andrés Neuman, Samogovori:
"Med živimi in mrtvimi je zavesa. Včasih se zavesa dvigne, recimo, kadar izgubiš ljubljenega človeka. Takrat za trenutek uzreš smrt zelo jasno. Potem se zavesa spet spusti. Živiš naprej. In mine."