nedelja, 01. april 2018

Spraševanja

UDEJANJENA

Je to reka?
Ali so to kamni, 
ki stokajo od užitka, 
ko jih liže s svojim vlažnim jezikom
vedno znova in znova?

Je to reka?
Ali je to breg, 
ki joka,
ko s svojimi hladnimi rokami
grebe po njegovi koži?

Je to reka?
Ali so to veje,
ki jih je odtrgala od korenin
in so se zataknile,
ne da bi prišle do cilja?

Je to reka ali sem jaz?

Razredčena od dneva
se na njeni obali gostim.
Podobna ustekleničenemu zarodku,
ki je pobegnil
iz kozarca s formaldehidom,
hlastam za obliko.



Zelo rada grem k Savi. Na srečo potrbujem le nekaj minut in sem na njenem bregu, na slabo izhojeni poti, kjer sem v vseh letih srečala le nekaj ljudi. Pot gre včasih tik ob vodi, včasih se nekoliko umakne med drevesa. A vedno jo slišim, reko. Ko jo poslušam  - ali so to mogoče kamni, veje, breg, ki jo omejuje -  glasovi celega dneva v meni počasi potihnejo. K reki grem iskat tišino v sebi, umirja me pogled na njen tok. Umirja mi misli.
Včasih je treba umiriti misli - jaz jih moram - saj neprestano nekaj premlevam, se sprašujem zakaj (sem tako čutila, odreagirala, obsojala - sebe in druge), iščem nove možnosti, načine za naprej, da ne bi s svojimi besedami, dejanji prizadela druge. predvsem svojega otroka.  Razmišljam, kako in kaj bi bilo dobro narediti, da bi mu dala vedeti, da je vredu, da bi na svet gledal bolj optimistično, da ne bi iz majhnih težav naredil velike. da bi spoznal, da je vsak trenutek priložnost, da naredi drugače, reši težavo. Kaj bi JAZ morala narediti, da bi ON spoznal, naredil ...
Ampak ... Vse se začne z mano! Ne v odnosu do njega ali do drugih ljudi, ki so okrog mene, ampak v odnosu do sebe. Kaj lahko JAZ naredim, da bom JAZ gledala na svet in težave bolj optimistično? Da bom JAZ začela reševati težave in ne zgolj razmišljati o njih, da bom JAZ začela skrbeti zase, da bom JAZ spoznala, da sem JAZ ok, z vsemi napakami, kajti vedno odreagiram tako, kot v tistem trenutku najbolje znam. Kako JAZ lahko spremenim miselne in vedenjske vzorce in najdem mir. KAJ JAZ LAHKO NAREDIM ZASE! Vsak ima svojo pot, ki jo mora prehoditi, z vsemi dobrimi in slabimi izkušnjami. Ne morem, ne smem jih nikomur odvzeti, največ kar lahko naredim je, da sem tam, ko me potrebujejo.
Vedno se trudim, da bi v neprijetnih stvareh našla nekaj koristnega. In vedno za neprijetnimi stvarmi pridejo prijetne, še posebno, če se iz njih nekaj naučim, spremenim miselne in vedenjske vzorce, ki ne koristijo. Ljudje in stvari  pridejo v moje življenje takrat, ko jih potrebujem.
Zato imam rada reko. Njeno pripovedovanje me  umirja, vedno gre naprej in vedno pride do cilja ...

Thomas Bernhard, MRAZ:
"Zmeraj sem si za petami. Lahko si predstavljate, kako je, če odpreš samega sebe kot kakšno knjigo in notri najdeš same tiskarske napake, drugo za drugo, na vsaki strani kar mrgoli tiskarskih napak! Ampak vse je kljub stoterim, tisočerim tiskarskim napakam mojstrovina."

2 komentarja: