sreda, 8. marec 2017

Hotel brez zvezd(e)

Čepi v kotu,
na pajčevini vaših dejanj,
prilepljena k ostankom krilc.
Mimo jezikov odlepljenjih tapet
pajčje noge nosijo
zadušene krike ljubimcev.
Votel odmev vaših drobtin, 
ki padajo skozi raztrgane žepe,
dajejo intonacijo slani čipki, 
ki na licu poje blues.
Na oglasni deski preddverja
zaprašeni oglasi počitnic
ponujajo brezplačne nasmehe otrokom, 
ki se v Vidkovih srajčkah pode
med praznimi plačilnimi kuvertami.

Recepcija.
In tam na desni in levi
zamašeno stranišče 
napihnjenih besed iz vaših vampov, 
ki zliva smrad
na zelenico pred vhodom, 
kjer venijo krizanteme.



Redkokdaj se peljem v mesto z avtom, kar sem že omenila, a pogosto naletim na veliko gnečo. Zdaj se že prej psihično pripravim, da se ne razburjam. Ljudje rinejo skozi rumeno ali celo rdečo v že zabasano križišče in naredijo še dodaten zastoj. Namerno zapeljejo naprej, čeprav vidijo, da se bodo vstavili sredi križišča. 
Pripeljem se na parkirišče in vidim, kako nekateri parkirajo čez dve parkrni mesti, pa sploh nimajo tako velik avto, le veliko so zanj plačali. 
Na vlaku je veliko sedežev zasedenih s torbicami in plašči  urejenih gospa v srednjih letih in ne nahrbtnikih "mularije", kot bi si kdo mislil. In čeprav se vagon polni z vedno novimi potniki, svojih stvari ne umaknejo. Ko vprašaš, če je prosto, se jim pogosto na obrazu vidi nejevolja.
Ko gledam poročila se veliko stvari vrti  okoli denarja  in seksa. Vse za zadovoljitev svojih potreb na račun drugih, tudi šibkejših. Tisti, ki bi morali delati za dobro vseh ljudi, se nanje požvižgajo. Žalosti me to, da sploh ne vidijo ali pomislijo na druge, samo grabijo stvari zase. Daj človeku v roke denar ali oblast in videl boš, kakšen je.
Dvomim, da bodo zdaj kaj krajše čakalne vrste v zdravstvu. Ravno tako dvomim, da bodo zdravniki, ki so se zdaj zaradi svoje neprijaznosti izgovarjali na preobremenjenost kaj spremenili. Če delaš stvari s srcem, se to vidi in čuti. Ne rečem, da imaš kdaj slab dan, toda ti slabi dnevi, naj bi bili izjema in ne pravilo. 
Včasih se počutim prav neumno, ker pred svojimi dejanji pomislim tudi na to, kaj bo to pomenilo za druge. Kot da nisem več s tega sveta. Sem se pa odločila, da se bom ljudem, ki me presenetijo s prijaznostjo in empatijo zahvalila za to, jim dala vedeti, da je bilo to opaženo in predvsem, naj s tem ne prenehajo. 
Berem Ano Karenino in ugotavljam, da je že takrat Tolstoj vedel, kako stvari stojijo. Ali pa se vse od takrat ni spremenilo nič. Vsaj ne na bolje ... Dober politik, nadrejeni, voditelj, je tisti, ki ga pri svojih odločitvah vodi dobro ljudi, ki so ga izvolili in ne predstava o tem, koliko bo le on imel od tega. Empatija se izgublja, kot da ne bi vedeli, da 2m pod zemljo denarja in drugih dobrin sploh ne bodo rabili. Enaki bodo najsiromašnejšemu brezdomcu, le energija, ki bo ostala za njimi bo drugačna ...

Lev Nikolajevič Tolstoj, Ana Karenina:
"... ravnodušnost do javne blaginje ... Po mojem ne more biti trajna nobena dejavnost, če ne temelji na osebni koristi."



Ni komentarjev:

Objavite komentar