PODBLUTBE

Ni dovolj mehke krpe,

s katero se obriše trdoto besed 

vržene v megli.

Ne vidi se grede za njo,

v katero padajo z nizko valuto,

poganjajo kot bršljan,

se zažirajo,

krvavijo navznoter.

Beseda oprosti 

ima dolg zamah.

Podplutbe ostajajo,

kot senca,

ki se loči od ptice,

ki poleti v nebo.

Zaradi besed, ki sem jih že pred časom prebrala na svojem blogu, ko je nekdo upal, da bom napisala še kaj. Zaradi besed v knjigi Cecelije Ahern, Skok v ljubezen: "... da me bolj privlači zamisel o pisanju, kot pisanje samo," sem se odločila, da spet kaj zapišem. In mogoče pri tem tudi vztrajam. Dalj časa.

Besede. Rada imam besede. Zelo. Tiste napisane, če so v pravi kombinaciji. Izgovorjene, če dvignejo energijo, pobožajo, prijetno vznemirijo, tolažijo, spravijo v smeh, razjasnijo stvari ...

Ko sem bila majhna, sem zelo pogosto slišala, kako občutljiva sem. Še vedno ne vem, ali so to govorili, ker sem res bila, ali sem zaradi tistih besed postala. Vem pa, kako nikoli nisem mogla skriti prizadetosti, zaradi besed, ki so bile izgovorjene ravno s tem namenom. No, mogoče niso bile izgovorjene za to, ampak so bili ljudje le iskreni, kot so sami rekli. Ko so videli, da so se mi zasolzile oči, sem spet poslušala, zakaj sem tako občutljiva.

Zdaj, ko sem v zrelih letih, ne jokam več tako hitro, še vedno pa zaboli, zelo zaboli. Pa ne toliko zaradi tega, kar mi nekdo reče, temveč zaradi načina. In potem spet uporabi besede: "Saj sem bil le iskren/a!" Včasih ne prizadenejo mene, ampak ljudi zraven mene. Vprašujem se, ali je iskrenost res to, da nekomu poveš resnico tako, da ga ponižaš, raniš? Ne, to zame ni iskrenost, to je namerno ponižanje nekoga, ki nam ni všeč ali nam njegova dejanja niso všeč. Resnico, kritiko se da povedati tudi drugače.  

Že od nekdaj sem preveč razmišljala, kako naj nekomu povem kaj neprijetnega, da ga ne bom prizadela. Katere besede naj uporabim? Vse to se da, kadar nisem  čustveno vpletena, v afektu, jezna, prestrašena ... Takrat znam tudi sama usekati z besedami, prizadeti tiste, ki so mi najbljižji. Moj oprosti kasneje zveni tako ... prazno.

Potem pa sem naletela na knjigo Štirje dogovori. V njej avtor Don Miguel Ruiz govori o toltrških modrostih:

1. BODI BREZGRAJEN V BESEDAH,
2. NIČESAR NE JEMLJI OSEBNO,
3. NIČESAR NE DOMNEVAJ,
4. VSELEJ DAJ VSE OD SEBE.

Všeč mi je bil občutek, da lahko nekaj spremenim pri sebi,  ne širim negativne energije. Trudim se, da o ljudeh ne govorim slabo. Ne uspe vedno, a se trudim in skušam ozavestiti. Na FB ne kritiziram objav, ki mi niso všeč, le preskočim jih. No to sem delala že prej.  Težje mi gre, da  sebe ne kritiziram preveč. Počasi gre na bolje. Ko mi kdo reče, naredi kaj slabega, žaljivega se trudim, da ne jemljem osebno. Njegove besede in dejanja kažejo na to, kakšen je on in ne kakšna sem jaz. Pa še to: če opazim, da nekdo naredi nekaj dobrega,  pohvalim. Včasih  je to težje :). 

Ja, besede imajo veliko moč, pustijo sledi, še posebno, če jih slišimo pogosto, če jih poslušamo, ko smo majhni. To bi se morali bolj zavedati tudi v vrtcih in v šolah.

Charles Martin, Gora med nama:
"Palice in kamni lahko bolijo, toda če res želiš nekoga prizadeti, uporabi besede."

P.S. Opravičujem se za slovnične napake, predolgo že nisem pisala :)