Spraševanja

 Ko hodim med cvetjem,

koliko je mojih semen,

ki legajo v pore 

že stkane preproge?

Ko zbiram med zankami,

in nasnujem nov vzorec,

katere barve so tiste,

ki so jih zmešali 

moji neizkušeni prsti?

Ko naberem njihove objeme

jih spravim v rokavice,

kolikšen je delež moje toplote,

ki jo dajem naprej?

In ko utrgam poganjke

in sestavim svoj šopek

v doma narejeni vazi,

ali lahko rečem,

da je to cvetje moje?

Imam srečo: sem na dopustu in pred mano je en lep pomladni sončni dan. Imam srečo: živim na podeželju, ob reki, kjer je veliko možnosti za sprehode v naravi. Imam srečo: ker je med tednom in dopoldne na teh poteh ni gneče. Lahko si jih prisvojim.  

Koliko stvari imamo, ki so res naše, saj smo zanje plačali večjo ali manjšo vsoto? Če imamo možnosti, če izkoristimo priložnosti, če imamo službo ... potem imamo lahko obleke, veliko oblek, vsako sezono nove. Imamo čevlje, veliko čevljev, za vsak letni čas. Imamo kolesa, rolerje, rolke, skiroje, motorje, avtomobile, stanovanja, hiše ... v hišah igrače, pohištvo, knjige, računalnike, televizijo ... v škatlah predmete, od katerih se res še ne moremo ločiti, ker nas spominjajo na lepe stvari, dogodke ali ljudi, v kleti veliko robe, ki jo bomo mogoče enkrat še rabili ... Če imamo vsaj nekaj od tega, v bistvu spadamo med premožnejše prebivalce na svetu. Med bogate! 

Kaj pa je v resnici res moje? Kaj od vsega kar imam, čuvam, hranim, negujem ... res šteje? 

Vedno bolj ugotavljam, kako so materialne stvari malo pomembne. Res je, potrebujemo oblačila, hrano, streho nad glavo. Toda, ko nas enkrat ne bo več na tem svetu, bomo vsi enaki, z več ali manj prostora pod zemljo ali nekje nad njo.

Še manj je moja narava. Moja v tem smislu, da si prilaščam poti, drevesa, košček plaže, morja, reke, vode ... da stvari preoblikujem le v svojo korist, dobiček. V bistvi nam vse to da Zemlja brezplačno v najem.  Naša edina dolžnost naj bi bila, da stvari ohranimo v čimboljšem stanju za vse tiste, ki pridejo za nami. 

V nedeljo sem na enem od teh sprehodov nabrala zvončke. Danes so bili že oveneli. Lepšali so mi dom dva dni. Vsi tisti, mimo katerih sem v nedeljo šla in jih nisem natrgala, so še vedno tam, enako lepi. 

Po današnjem sprehodu sem napisala pesem ( ne to, tale je iz MOJE prve pesniške zbirke :). Zdaj se vprašam, koliko teh besed, besednih zvez, ki sem jih uporabila, je bilo že uporabljenih? Je potem ta pesem res moja? 

Danes sem na sprehodu srečala enega samega sprehajalca - starejšo gospo. V roki je nosila vrečko in pobirala smeti! Vstavila sem se in ji izrekla priznanje. In gospa se mi je zahvalila, ker sem jo pohvalila.

Nisem ji dala nič otipljivega, le opazila sem dobro delo, ki ga je opravljala in mislim, da sva se obe razšli za spoznanje bogatejši.  Mogoče bom zdaj tudi sama, ko bom šla hodit v naravo, vzela s seboj vrečko in pobrala kakšno smet, čeprav ne bo moja ...

Daniel Quinn, Izmael:

"Svetu ni treba pripadati človeku, potrebuje pa, da človek pripada njemu.

Bitja, ki se obnašajo, kot da pripadajo svetu, sledijo zakonu ohranjanja miru, in ker mu sledijo, dajejo bitjem okoli sebe možnost, da se razvijejo in segajo proti tistemu, kar lahko postanejo. Bitja okoli avstralopitka si niso predstavljala, da svet pripada njim, zato so mu pustila živeti in se razvijati. Kakšno zvezo ima to s civilizacijo? Ali biti civiliziran pomeni, da moraš uničiti svet?"