sobota, 02. junij 2012

Želja



Tiho in mirno
je stala v bohkovem kotu.
Opazovala dviganje in spuščanje sonca.
Dež, ki je spiral prah in pajčevine z okna,
sneg, ki je oblačil ledene rože.
Poslušala veter,
ki je ogreval glasilke  za piano in forte.
Gostila se je.
Z nasmehom, žalostjo, jezo,
hrepenenjem,
se je umikala klicanju: "Mami!"
Tolažila moj ego in jok,
ki je pogosto ranil tišino noči
z besedami:
"Še imaš čas!"






Za tiste dneve, ko mislim, da nikoli ne bom prišla na vrsto, ko mislim, da kaj izgubljam, zamujam. In vse se začne in konča pri odločitvah in sprejemanju.

Všeč mi je bila misel v knjigi Koliba, ki jo je napisal William Paul Young:

"Z otrokom se ne igraš ali barvaš zato, da bi pokazal svojo večvrednost, temveč se odločiš samega sebe omejiti, da bi omogočil in počastil ta odnos. Ne gre za zmago ali poraz, temveč za ljubezen in spoštovanje."

Ni komentarjev:

Objavite komentar