nedelja, 08. april 2012

Videti ...

Razširi pljuča zemlja,
zadihaj mladoletni zrak,
pošlji ga v mešičke semenom,
naj zajokajo v prvem joku,
naj iztegnejo roke
proti očetu soncu,
sprejmejo goste panjskih končnic,
pošljejo pozdrave
mlinskim kamnom,
solnim kristalom
in ogrejejo glasilke
za spremljavo žabji svatbi
oddaljene mlake.









Zdaj lahko rečem, da živim na deželi. V naravi. Okrog našega doma so polja ( kar včasih tudi voham ), reka, gozd, gora ( čeprav je le Šmarna :) Ko hodim do železniške postaje, poslušam jutranje zvoke, ko se vračam, opazujem koliko je zraslo žito, kje vse je regrat, ki ga bom lahko nabrala tudi za našega pujsa (morskega, obožuje ga ). V tem času vse rase, spremembe so očitne.

Kot je napisal Paulo Coelho v Alkimistu :
"Ljudem se zdijo vsi dnevi enaki takrat, kadar ne opažajo več lepih stvari, ki jim z vsakim sončnim vzhodom prihajajo naproti!"



P.S. Blagoslovljene praznike!

2 komentarja:

  1. Lepo mi je tu pri tebi, čeprav ne zahjam pogosto sem:)

    in Paulo Coelho mi je všeč:)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala Lea! Žal se premalo zadržujem v tem kotičku. Več časa posvetim pesem.si, saj veš :)

    Lep vikend!

    OdgovoriIzbriši