sreda, 02. november 2016

Slike izgubljajo barvo ...

Noben satelit
ne ujame več njihovih glasov,
ki vrtijo hulahop obroče
okoli planetov.
Iz slik, 
ki jih držijo skupaj
le še okvirji spomina,
počasi mezijo barve.
Vonj krizanteme je vse,
kar ostaja od obiskov
in pekoča bolečina ob prižiganju sveče.



Pa je mimo, dan spomina na mrtve, ko se po časovnem traku sprehodijo stopinje vseh tistih, ki sem jih imela rada, so mi bili blizu in jih v tem svetu ni več. Prva najbolj boleča izguba, kar se spomnim, je bila smrt moje none, 30 let nazaj. Pred devetnajstimi leti  je pod plazom umrl Tomažev brat, umrla sta moja teta in stric. 
Ko je bil Jakob  dojenček, malček, me je bilo neizmerno strah svoje smrti: le kako bi ta majhen otrok preživel brez mene. V prvem razredu je njegovemu sošolcu umrla mama in to ga je tako prizadelo, da je v šoli preprosto zablokiral. Ustrašil se je, da bom umrla tudi jaz. Doma tisti dan ni jedel, samo stiskal se je k meni. Sem svoj strah prenesla nanj? Prav mogoče. 
Zdaj tega strahu ni več, je pač že velik in zdaj vem, da bi zagotovo preživel :). Strah sem predelala, prerasla.
Ko sem brala knjigo O smrti in življenju po njej (vsaj zdi se mi, da je tak naslov), me je spreletelo, da smo ljudje v bistvu večni, ne v fizičnem, temveč v duševnem smislu. S smrtjo se konča le določeno obdobje na TEM svetu. Sama verjamem, da nam je čas na tem svetu odmerjen. Ko pridemo do konca, se  zaključi na tak ali drugačen način.  Mislim tudi, da si sami izberemo starše, da je to osmišljeno z nekim ciljem, ki je povezan z nami ali z drugimi. Na to nas spominja intuicija, nas spominjajo naključja, če jim sledimo. Tu smo, da se učimo, da najdemo svoje poslanstvo, ki je pri enih večje, pri drugih manjše.
Jakob me je pri starosti šestih let presenetil z besedami: "Mami, hvala, ker sta mi dovolila, da sem ostal!" 
"Kako to misliš, ostal?" sem ga vprašala. 
"Ja, da sem se rodil." mi je odvrnil.
"Ampak jaz mislim, da si se tudi ti odločil, da prideš k nama", sem  odgovorila. 
"Že že", je nadaljeval, "toda vidva bi se lahko odločila drugače!"
Vem, da sem se takrat kar naježila. Vem, da mu do takrat še nikoli nisem govorila o tem, kako jaz gledam na rojstvo, življenje in smrt. Presenetila pa me je predvsem izbira  besede ostal. Zame je bila to neka potrditev, da je moje razmišljanje obrnjeno v pravo smer. Vsaj zame :) In ko se tu stvari zaključijo, se nadaljujejo nekje, kjer nam je lepo, mogoče še lepše, kot na tem svetu :).
Vem, da je o tem najlažje govoriti takrat, ko smrti ni blizu. V naši kulturi je to še vedno nekaj zelo zelo žalostnega, bolečega in ne slepim se, da sem jaz pri tem izvzeta. To je le moj način, da grem lažje naprej.

Andrés Neuman, Samogovori:
"Med živimi in mrtvimi je zavesa. Včasih se zavesa dvigne, recimo, kadar izgubiš ljubljenega človeka. Takrat za trenutek uzreš smrt zelo jasno. Potem se zavesa spet spusti. Živiš naprej. In mine."

Ni komentarjev:

Objavite komentar