nedelja, 22. marec 2015

Spajanja

Zven ukaza in povišan utrip.
Cev kot roka,
ki objema,
spojka kot beseda,
ki spne in poveže.
In življenje steče naprej.
Včasih do konca,
včasih razpade,
da se lahko ponovno najde
nekje drugje,
ko je pravi čas.




Včeraj smo imeli zadnjo pokalno tekmo v hitrostnem spajanju sesalnega voda (upam, da sem prav napisala). Toda treningov in vaj še ni konec. Čakata nas še dve tekmi, ki spadata v druga kategorijo. Relativno malo časa sem članica ženske ekipe PGD Medno, od novembra 2014. Mama me je enkrat vprašala, če mi je bilo kdaj žal, da sem se včlanila in odgovorila sem ji, da ni bilo trenutka, ko bi obžalovala.
Čeprav sem v Ljubljani že več kot 23 let, sem se vedno počutila kot priseljenka, zdaj pa se je to nekako spremenilo. In ne gre le za punce iz moje ekipe, gre za vse, mlajše, starejše, z manj in več čini, vsi so me sprejeli brez zadržkov. Vsi smo na ti. Vedno sem imela le službo in dom, zdaj imam nekaj več in imam namen vztrajati. V ekipi nas je 6, nekatere so se zamenjale, a ostajajo prisotne. 
Bistvo tekmovanja je čim hitreje spojiti 4 cevi in koš, zložiti ter povezati z vrvico, spojiti z motorko in odložiti v navidezni bazen z vodo. Najboljše za to potrebujejo okoli 17 sekund ali celo manj, nam je na vajah uspelo sestaviti v 19-ih. Potem so lahko prisotne še kazenske točke - prehiter štart, odpeta spojka, premik koša pred vezanjem ... A vendar tu ni zamer, je konstruktivna kritika, spodbujanje, tolažba in gledanje naprej. Je veliko smeha, pogovorov. Je preprosto nekaj več, ko ti ni težko objeti, sprejeti objem, povedati in slišati. Rada vas imam, punce!

Paulo Coelho, Alef:
"Življenje je nenehna vadba. Ko vadimo, se hkrati pripravljamo na to, kar je pred nami. Življenje in smrt sta brez pomena, obstajajo zgolj še izzivi, ki jih sprejemamo z veseljem in jih rešujemo z mirnostjo."

3 komentarji: