četrtek, 02. maj 2013

Prebujanje


Na tla je stopila najprej z desno nogo,
škripanje vzmeti je skočilo pod strop.
Svoj nos vraževerje moli pod preprogo,
pod rebri praznina, v njej čuden topot.

Nešteto je vragov skakalo čez jarke,
so angeli zlivali smolo čez zid.
Noč je pobirala njih le ostanke,
zdaj kelih je prazen, do konca izpit.

Jutro naslanja čelo na okno,
na šipi poljublja slane sledi.
Hrbet nastavlja soncu v masažo,
glazura skrivnosti se v zraku vrti.






Po dolgem času mi je uspelo napisati rimano pesem. Ponosna sem nanjo, pravzaprav nase, saj mislim, da mi je dobro uspela. Ena od urednic pesniškega portala Pesem.si jo je pohvalila in označila kot podčrtanko (podčrtanke so po mnenju urednikov boljše pesmi): " Pesem, ki govori o prebujanju po neki težki noči, kaj bo prinesel dan pa nihče ne ve."
Koliko neprespanih noči je za mano?! No, zadnje čase jih pravzaprav ni več, saj sem ugotovila, da noč sploh ni primeren čas za reševanje težav. Vse, kar ti tuhtanje prinese je neprespanost naslednji dan. V obdobju, ko sem imela napade panike, tesnobe, pa se je ponoči včasih res odvijal pravi boj v meni. In vse sem preživela :) V takih trenutkih sem se pogosto spraševala, kaj mi hoče življenje s tem povedati, kaj delam narobe, kaj lahko spremenim? In vedno sem nekje v sebi slišala odgovor: "Poskrbi za svoje potrebe, želje. Imej se rada tako, da postaviš kdaj sebe na prvo mesto." Priznam, ne postavljam vedno sebe na prvo mesto, kajti mislim, da če imaš otroka, je to včasih res nemogoče. Sem se pa naučila še nekaj: biti iskrena s sabo in prepoznavati svoje prave občutke. Ne bojim se jih več, predvsem pa se ne bojim več jeze. Moram jo izraziti, ni pa potrebno, da jo izrazim s kričanjem, užaljenostjo, ampak preprosto povem, kaj me jezi. Pri tem se trudim govoriti v prvi osebi, uprabljam JAZ sporočila: "Jezi me ..., počutim se tako pa tako ... občutek imam, kot da ..., hudo mi je zaradi tega ... Pogovor tudi želim vedno pripeljati do konca, se ne obrnem in kar odkorakam in ne kar odložim slušalke. Pri tem pa je včasih tudi težko poslušati sogovornika, pravzaprav ga res slišati, saj je lahko v stiski tudi on. Ja, komunikacija je veščina, ki se jo moramo preprosto naučiti in za to sta vedno potrebna vsaj dva :)
Ko se zdaj kdaj zjutraj zbudim in imam pred seboj problem, ki ga moram rešiti tekom dneva, si pomagam z besedo: ZMOREM! Včasih prosim še Življenje (ali Boga, ali stvarstvo, ali vesolje ...) za pomoč in vodstvo, pa je vse lažje. In glazura skrivnosti se vrti naprej.

V knjigi Susanne Tamaro Pojdi kamor te vodi srce piše:
"Že iz preprostega razloga, ker imamo telo, smo nujno tudi tema. Smo kot žabe, dvoživke, en del nas živi spodaj, drugi pa sili kvišku. Živeti pomeni, da se tega zavedaš in se boriš za svetlobo, da je ne bo premagala tema. Človekovo srce je kot zemlja: polovico ga obseva sonce, druga polovica pa je v temi. Niti svetniki nimajo svetlobe po celem."

4 komentarji:

  1. Čestitam ti za podčrtanko in za tvoj novi pogled na življenje. Seveda zmoreš :)
    Susanne Tamaro tudi sama zelo rada berem :)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, Lea. VSE, prav vse ima svoj sisel :)
    Lepo se imej, do sobote 11. maja, ko se vidimo pri Trubarju.

    Evelina

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Evelina,

      Res čudovita pesem, takoj mi je bila všeč. Nisem pozabila nate, te prideva z Blažem obiskat. Ampak te praznike pa sva imela za čiščenje hiše in vrta.
      Lp
      Barbara

      Izbriši
  3. Hvala, Barbara za kompliment. Kar pridita z Blažem, v večini smo kar doma, le v soboto enajstega mene ne bo. Tečem na teku trojk, popoldan pa grem na srečanje Pesem.si. Pokliči prej.

    Lep pozdrav.

    OdgovoriIzbriši