V duetu

Greva v duetu

lepit tapete v spalnico.

Mimobežni dotiki

spet dvigajo kocine

in ne veš več,

ali je nebo tisto,

ki se je priklonilo nižje.

Greva v duetu

štet kapljice v kopalnico.

Drsijo po telesu,

vabijo te s sabo

in ne veš več,

ali je žeja tista,

ki jih je posrkala s kože.

Greva v duetu

hopsat korake,

preganjat praznino med rebri.

Saj ne veš več,

ali je res potrebno,

da balerina v glasbeni skrinjici,

vedno pleše le solo.

Pogosto se zgodi, (tako vsaj pravijo), da gradnja doma prinese odtujitev med dvema, prepire, kako in kaj bo narejeno in odsotnost zaradi iskanja vedno novih virov prihodka. Midva res ne zidava od temeljev, vendar je potrebno znova in znova kaj obnoviti. (Kako že rečejo: "Nova hiša ni nikoli do konca narejena, stara hiša ni nikoli do konca popravljena":). V letu in pol, kolikor smo v novem domu, pa pri nama vse nekako bolje teče. Tomaž je res veliko odsoten, vendar so ure, ki jih preživimo skupaj polne. Meni pa dober pogovor odtehta tudi več ur odsotnosti. Včasih me tudi prepriča, da se mu pridružim pri delu z bonsaji, sicer samo opazujem in kakšno rečem, toda občutek je dober. Nekaj njegovih kolegov bonsajistov mi je izreklo priznanje, ker mu nič ne težim, zaradi predanosti tem malim drevesom. Sama pa odvrnem: "Kdo sem jaz, da bi mu branila početi nekaj, kar je mogoče njegovo poslanstvo? Nimam te pravice."

Imava skupna veselja in imava vsak svoje veselje. Nekatere dolžnosti si pač razlagava tudi različno, toda pomembno je, da iščeš kompromis in pot, ki je dobra za vse. Toda do teh spoznanj mora človek priti sam. S kritiziranjem in preprečevanjem nečesa, kar samo nam ni všeč, pa ni prava pot.

V knjigi Richarda Bacha, Polet v globine, sem našla veliko lepih misli na to temo, naj napišem le eno:

"Po mojem mnenju smo tu zato, da izražamo ljubezen. Miljon različnih preizkusov, da jo pokažemo, še miljon, ko nam ne uspe. In nikjer ni več preizkusov, sleherno minuto slehernega dne, kot v dolgoletnem intimnem vsakodnevnem življenju z drugo dušo."