nedelja, 06. november 2011

Lastovice...


Na mlečno cesto
najinih pogovorov
so sedle lastovice,
obložene s šolskimi torbami,
odrgnjenimi koleni,
zvitimi zapestji,
skrivalnicami
in partizanskimi borbami.

Te nostalgične ptice,
ta nenadomestljiv zaklad:
midve kot otroka,
plezajoč po največjih kamnih
domačega potoka...


Nedelja je danes. Trenutno sem sama, otrok nekje zunaj, Tomaž v službi... Jaz doma, počutim se dobro, umirjeno. A vendar .... "Priseljeniški" občutek je v takih dnevih zelo prisoten. Rada imam Ljubljano, rada imam moj ljubi Kanal. Imam prijatelje tu, dobre prijatelja s katerimi lahko veliko delim, brez strahu obsojanja, toda... nihče ne pozna mojih otroških iger, gradov v oblakih, strahov. Ne vejo, da sem oboževala avtomobilčke in vojačke. Ne vejo, kako sem se naučila voziti kolo, kolikokrat sem padla. Ne vejo za moje konflikte s sestro, za plezanja čez skale ob reki Soči in hudourniškem potoku, za partizanske igre, ko sem vedno bila najpogumnejši in najboljši vojak. Pa rabutanje jagod, zvonenje po hišah, skrivanje med sosedovo koruzo ...
Za te stvari ostaja le eden, le Marjana. Najini telefonski pogovori trajajo do izpraznjene baterije, najine misli so telepatske, njena kritika ne boli. In zaradi nje se v Ljubljani še vedno občasno počutim le priseljenec. Pogrešam jo na tak dan in si želim, da bi bila bližje...

Ni komentarjev:

Objavite komentar