Prizemljitev

Nekaj sem pozabila vzeti,

ko sem skočila.

Pri tebi sta ostala

zemljevid in navodila.

Zato se izgubljam

in preveč razmišljam,

pozabljam gledati,

premalo se učim

in premalo uživam.

Mi lahko pošlješ priporočeno,

ali pa, dobri Bog,

vsaj številko tvojega mobitela.

Prebrala sem knjigo Jej, moli, ljubi. Iz nje je tale odlomek:

Vrač Ketut mi je pokazal skico, ki jo je nekoč narisal med meditacijo. Bila je podoba androgenega človeka, ki je stal in imel roke sklenjene v molitvi. Bitje je imelo štiri noge in bilo je brez glave. Kjer bi morala biti glava, je bilo le divje zelenje praproti in rož. Čez srce je bil narisan majhen smehljajoč obraz. "Da bi našla ravnovesje, ki si ga želiš," je Ketut odgovoril s pomočjo prevajalca, "moraš postati to bitje. Z nogami moraš tako trdno stati na tleh, kot da bi imela štiri noge namesto dveh. Tako lahko ostaneš v tem svetu. Ampak moraš prenehati gledati na svet z glavo. Namesto tega moraš gledati s srcem. Tako boš spoznala Boga."

Jaz sem bila brez ravnovesja. Pri gledanju na svet sem uporabljala le srce. Sledila so številna razočaranja. Veliko sem jokala, se spraševala, kaj delam narobe. Nato sem na svet začela gledati le z glavo. Sem manj jokala, bilo je manj razočaranj, toda nisem bila zadovoljna. To nisem bila jaz!

Zdaj vem, kaj sem delala narobe. Nisem uporabljala nog. Ne s štirimi, še z dvema sem bila bolj malo na tleh. Manjkala mi je prizemljitev.

Že nekaj časa uspešno delujem. Postavila sem se na noge in ponovno začela uporabljati srce. In stvari tečejo, bolj ali manj tekoče. Še vedno sem kdaj razočarana, toda to ne boli več. Ne ustavljam se pri tem. Mojima dvema nogama se vedno pogosteje pridružita še dve, so bolj trdne, srce pa vedno bolj nasmejano. Ja s štirimi nogami se res lažje pobereš:)

Mogoče so pa knjige tisti zemljevid, ki mi ga Bog pošilja:)