petek, 13. januar 2017

Veliki mali ljudje

Zjutraj tiskajo gravure v moj dan,
veliki objemi malih dlani,
brezmadežna ogledala
radovednih pogledov,
v katerih se odsevi šele začenjajo.

Okorne besede njihovih partitur 
se spotikajo ob različne nianse glasov.
Zemljevide njihovih pomenov
razumem brez navigacije in Googla.

Zvečer ležem spat.
Na drugi frekvenci odkrivam
velike sledi malih dejanj.


Letos bo 24 let, kar delam v vrtcu. 24 let kar opravljam enak poklic. Spomnim se, kako sem šla s prvo generacijo "mojih" otrok - Mravljinčkov - na letovanje na morje. Zvečer smo se  večino zadrževali v skupnih prostorih,  sprehajali so se tudi od sobe do sobe, se igrali z vrstniki iz drugih skupin. Takrat sem že po korakih prepoznala, kdaj gredo po hodniku, stopnicah, moji otroci. Kako zelo sem jih imela rada! Starejša sodelavka mi je rekla, da se bo to zagotovo spremenilo z leti, da navdušenje, ljubezen  splahni. Želela sem, da  ne bi. 
Ko sem se vrnila po porodniški, je bilo obdobje, ko sem se spraševala, če nisem mogoče zgrešila poklic. Takrat sem izgubila stik z njimi, s sabo, z Bogom. Bila sem tako zelo utrujena od dela, ki je bilo enako doma in v službi. 24 ur tolaženja, prepričevanja, hranjenja, previjanja, vzgajanja. Na trenutke sem mislila, da ne bom zdržala. Bilo je hudo zame, za Jakoba in za otroke v vrtcu. Takrat sem porabila največ energije za službo, in  najverjetneje naredila največ napak. Sem pač le človek. 
Potem je Jakob zrasel, šel v šolo in način dela oz. vzgoje doma in v vrtcu se je začel razlikovati. Ponovno sem zadihala, dobila energijo, ideje, ponovno sem jih lahko videla in začutila.
Nove otroke sem dobila v jaslih, pri 11 mesecih in malo več, ter jih pripeljala do šole. Z njimi sem bila pet let, se veselila uspehov, se trudila za pomoč staršem in njim samim pri raznih razvojnih ali vedenjskih težavah. Za vsako skupino mi je bilo hudo, ko so odšli, vendar sem se veselila tudi vsake nove, ki sem jo dobila septembra. 24 let "igranja" z njimi. Najprej 14 dojenčkov, nazadnje 24 predšolskih. 
Je naporno? Ja je! Predvsem, ko so glasni, razigrani, ko ne slišijo navodil, ko moraš 19-im triletnikom namazati palačinke za zajtrk, namazati maslo z medom na kruh, vmes še komu obrisati ritko, poskrbeti, da se potem umijejo, poskrbeti, da so pozimi ustrezno oblečeni z vsemi kapami, rokavicami, šali, z zavezanimi čevlji in nato ponoviti vajo v obratnem vrstnem redu, ko se vrnemo na kosilo. In popoldne, ko je pomočnica sama z njimi, ko se zbudijo, ko je treba pospraviti ležalnike, jim dati malico in pospraviti po malici. 19 triletnikov ki niso nikoli tiho in nikoli pri miru :) Si predstavljate? To je le fizično delo. Potem je tu še vzgojni program in nežnost in tolaženje in  reševanje konfliktov in ... itak pa se z njimi le igramo. 
Je delo lepo? JA, JE! JE ČUDOVITO! Ko te zjutraj otroci z navdušenjem pozdravijo, objamejo, ko parlamentirajo s tabo, kaj je to maraton ( a ne Vesna), Ko vidiš, da premaga strah pred višino in samostojno skoči, ko vidiš, da razume kaj je to krog, kvadrat, ko prepozna barve, ko zna šteti, ko prepeva, likovno ustvarja in prvič nariše glavonožca, ko je prvič cel dan brez plenčke, se sam obleče, pa čeprav je zadrga na hlačah zadaj, ko se sam obuje, pospravi za sabo Ko reče, da te je pogrešal. In ko starš  na govorilni uri zaključi z: "Veseli smo, da vaju imamo. Kaj bi brez vaju? Najboljš sta!" je vse tako kot mora biti. Ne samo s pomočnico, skupaj s starši sestavljamo tim in delamo za "naše "otroke. Vsi smo na isti strani. 
Včasih me je motilo, ker veliko ljudi misli, kako lahko in enostavno je to delo. In predvsem kako dobre so plače in koliko dopusta oz. počitnic imamo (nekateri namreč mislijo, da smo vse počitnice doma). Včasih sem jih še prepričevala, zdaj pa samo rečem: ne sodi nobenega dela, dokler ga ne poskusiš! In čisto dovolj je, pravzaprav več kot dovolj, da naše delo cenijo starši!
Sodelavka se je motila. Vsaj do sedaj lahko rečem tako. Ljubezen do dela, navdušenje nad otroki še ni splahnelo in upam, da tudi ne bo!

Robin Sharma, Skrivna pisma meniha, ki je prodal svojega ferarija:
"Da bi živel kar najbolje, kar najbolje opravljaj svoje delo. Nobeno delo ni nepomembno. Pri vsakem opravilu lahko izrazimo svoje osebne talente, ustvarjamo svojo umetnost in udejanjamo genialnost, s katero smo obdarjeni. Delati moramo tako, kot je Picasso slikal: predano, strastno, energično in z odločnostjo. Tako naša dejavnost ne bo le vir navdiha za druge, temveč bo vplivala tudi na življenje okoli nas. Ena od največjih skrivnosti odličnega življenja je, da svojemu delu damo pomen in da dosežemo takšno stopnjo dovršenosti, da nas ne morejo nehati gledati."



Ni komentarjev:

Objava komentarja