nedelja, 07. december 2014

Ko se stvari končujejo ...


Groblje

Je sedla med nagrobnike
prižgala svečo med očmi,
da bi lažje videla
imena in fotografije
oblizane z mahom in plesnijo.

Družila se bo z razgledom sonca,
ki se spušča počasi,
kot rakev na vrvi pogrebcev.
Ne bo se izogibala rokovanju z duhovi,
segla bo v mrzlo tišino
in si pustila živeti.



Dve knjigi, ki sem ju nazadnje prebrala, sta govorili o umiranju, smrti. Temi, ki sem se je zelo bala. Spomnim se, kako me je kot otroka neko noč v postelji popadla panika, ko sem si prestavljala svet, Kanal brez mene, kako bo življenje še naprej teklo naprej, tudi če mene ne bo več. No, zdaj te panike ni več :) Še vedno mi ni prijetno preveč, ko razmišljam o tem, vendar me ni več strah. Še preden sem se lotila prve knjige, sem razmišljala o umiranju, smrti in nenadoma začutila, da se nimam česa bati, ker sem večna, ker smo večni. Marsikomu se bo to zdelo smešno a nimam namena nikogar prepričevati. Bil je le  moj občutek in zame je to dovolj. Vendar je o tem veliko lažje govoriti in razmišljati, ko nisi vpleten v nobeno takšno preizkušnjo. Moji starši se starajo, vedno več zdravstvenih težav imajo, zaenkrat še rešljivih, toda ali sem pripravljena na to, da jih enkrat ne bo več? Ali sta ona dva? Kako gledaš na življenje, ko veš, da se ti izteka? Se zavedaš, kaj si delal narobe? Ali veš, kako bi moral ravnati? Predvsem pa ali si se imel dovolj rad in znal tudi uživati, neobremenjeno in ne na račun drugih? Koliko si se naučil? Koliko sem se to leto naučila, sem boljša, kot sem bila lani?
Mislim, da se premalo govori o tem. Dvomim, da bi vedeli kaj več, prepričana pa sem, da bi nas bilo manj strah.

Andres Neuman, Samogovori:
"Kupiti krsto in narekovati osmrtnice. Takšnih stvari te nihče ne nauči. Zboleti, negovati, izseliti, posloviti se, bedeti, pokopati, upepeliti. Sprašujem se, česa hudiča, nas naučijo?!"

Ni komentarjev:

Objavite komentar