Moji "vrtičkarji"

Danes je dan

za kavo, klepet

s tistimi ljudmi,

ki podpirajo 

duše moje zlat skelet.

Le s pogledi,

gubami od smeha

zaradi grešnih vicev,

glasnega heheta.

Me dvignejo,

da plavam v vonju

iskrenosti, sodelovanja,

med igračami,

brez želja dokazovanja.

Smo si enaki,

drug drugemu botri,

ne glede,

koliko sveč je na naši torti.

In delovni dan

ni več sivina,

postane kot mavrica,

ki riše jo, 

vsak dan sproti,

moja vrtčevska družina.

Jutri spet v službo. Včasih zelo težko vstanem, toda res je lažje, ko pomislim na ljudi, s katerimi bom delala. Pravijo, da nam leto 2012 ne bo naklonjeno, vendar je meni prvi mesec prinesel lepo spoznanje: kar naenkrat se v Ljubljani počutim manj priseljenka, kot sem se še nekaj mesecev nazaj. Mogoče je to povezano tudi s selitvijo v nov dom, saj sem ravno ob tem dogodku spoznala, kako veseli so zame ljudje s katerimi delam. Spoznala sem, da imam med njimi vedno nekoga, ki si bo z veseljem vzel čas zame, ko bom to potrebovala.

V vrtcu teseneje sodelujem z devetimi ljudmi, pa še ena študentka paše zraven, ki vedno vskoči, ko kdo zboli.  No, tudi drugače je pogosto tam :) Skupaj načrtujemo večje dogodke in jih tudi izvedemo, najdemo kompromise, menjamo si urnike brez kompliciranja, kadar kdo to potrebuje, razveselimo drug drugega s pozornostmi, ki jih imamo radi, pa ne le za rojstni dan, poslušamo se in si pomagamo.

Marlo Morgan je v knjigi Imenovali so jo dvoje srce zapisala:

" Delfin je mojster igre. Nauči nas lahko, da ni tekmovanja, poražencev in zmagovalcev, ampak samo zabava za vse."

Če se držimo tega je tudi naše delo lažje in uspešnejše. Ja, rada hodim v službo, mogoče ravno zaradi tega, ker je to vrtec :)