Spustiti...

Sem spletala nitke,

tanke, debele,

puhaste, gladke,

da bi vanje se ujele,

vse tvoje težave,

velike krivice,

krvava kolena,

zašite arkade,

mokro in slano lice,

nočne more

in grenki sirupi,

obkladki na buškah,

pokopani upi.

Zdaj je čas:

začenjam razpletat,

naj zaplavajo v sapi

od tvojega teka

čez vse te ovire

in glasnega smeha,

ko zidaš svoj svet.

Včasih sem preveč zaščitniška. Včasih mislim, da moram vse vedeti, imeti nadzor. Včasih mislim, da mora biti vse po moje.( Pri slednjem bolj malo mislim, ker če bi mislila, bi vedela, da ne more biti vse vedno po moje.)

Dobro je, da imam oči in ušesa odprte, tudi za Jakobove pripombe in komentarje. In rada se učim!

Nekega dne je prišel iz šole in takoj začel z igranjem igric. Jaz menjujem posteljnino. In rečem: "Daj no, namesto da se igraš raje meni pomagaj. Odnesi v koš za umazano perilo in obleči en "poušter". In moj otrok odvrne: "Ne mami, ne bom. In veš zakaj ne bom? Ker hočem, da to sama nardiš, da se navadiš, ker je to zate dobro!"  In čisto mirno vse naredi.

Kako butasto se sliši, ko ti to reče nekdo drug!!