?

Še vedno v fazi selitve in še BREZ interneta :(

Rojstvo

Ljubljana obula je 

tople copate,

umila zobe

in odšla spat.

Zvezdice hišne 

so uspavanke pele,

grad je dvoriščem 

šel pravljice brat.

Jaz pa sem tebe 

v naročju držala, 

se tiho smejala:

"Hvala, ker k nama

prišel si se igrat."

Ko je bil Jakob star 6 let, mi je med tuširanjem rekel:

"Mami, hvala, ker sta mi dovolila, da sem ostal!"

"Kako to misliš, ostal?" sem ga vprašala.

"Tako," je rekel,"da sem se rodil."

"Ja, ampak jaz mislim, da si se tudi ti odločil, da prideš k nama," odvrnem.

"Že, že, toda vidva bi se lahko odločila drugače," mi je z odgovorom vzel sapo.

Vse najboljše Jakob. Pred 10. leti je bil najposebnejši dan v mojem življenju. Upam, da sem ti in ti še bom znala dati prave stvari, predvsem pa ti stati ob strani na pravi način.

Arhitekt

Danes je dan

za veselje in ples.

Je duša prižgala 

radostni kres.

So angeli dvignili

me na svoja ramena.

Je meglo premagala

žareče rumena

največjega sonca,

lune in zvezd,

da je zavriskal

ves moj svet:

arhtekta je našel

za most do nebes.

Toliko megle je v teh dneh tu v Ljubljani. Včeraj sem šla na primorsko, v Žagolič, v naravo in na sonce.Je pasalo. Vendar sem ugotovila, da me tudi ta megla ne moti toliko. Zakaj? Danes sem spoznala, da zato, ker je v mojem svetu ni! Trenutno :) Kako radosten občutek. Vem, da ne bo trajalo večno, toda upam, da čim dlje.

Elizabeth Gilbert: Jej, moli, ljubi:

"... potem je najboljše, kar lahko naredimo v odgovor na naš nerazumljeni in nevarni svet, da vadimo ravnotežje znotraj - ne glede na to, koliko norosti izpareva zunaj."

Napačna ozimnica

Jesen je pozdravila veter,

ko se listje podi za menoj,

v teh temnih jutrih na kolesu

in mi v nosnicah pleše njen vonj.

V toplih barvah življenja

rumene, rdeče in rjave,

ponuja mi svoje drevesne roke

za pretekle dogodke slabe zabave:

"Položi jih v moje šušteče naročje,

njim ni namenjen tvoj čas!

Ozimnica moja je prostor zanje,

naj s sabo jih vzameme, naj izginejo v mraz!"

Še vedno grem zjutraj v vrtec s kolesom. Ob 6.00 zjutraj je kolesarska steza bolj ali manj le moja. In od kakšne lužice. In od jesenskih listov, ki sodelujejo v plesni predstavi z vetrom. Rada imam ta jutra in njihovo samoto. Ne zebe me, misli se zbistrijo in v službo pridem popolnoma budna :)
Nekega jutra sem sprejela povabilo jesenskih listov in v službo prišla še bolj budna in ... lažja.

Paulo Coelho, ALEF
"Da bi se osvobodili spominov, je potreben velik napor. A ko vam bo to uspelo, boste odkrili, da ste veliko sposobnejši, kot ste mislili. Živite v ogromnem telesu, ki se imenuje Svet in vsebuje vse rešitve in vse težave. Namesto, da se vračate v preteklost, poglejte v svojo dušo, svet se ves čas spreminja in vas vleče s seboj." 

Dan za ljubezen

Danes je dan za ljubezen,

odšla sem s poljubom,

ko si še spal.

Je seksi perilo mi božalo kožo,

le vonj je parfuma 

za mano ostal.

Danes je dan 

za 100 sms-ov,

tiha vabila za najino noč.

Danes je dan,

ko odpišeš z nasmehom, 

še veter zapoje,

gre dalje plesoč.

Pravijo, da je 11.11.2011 dan za ljubezen. Pa naj bo. Danes še posebno.

Lastovice...

Na mlečno cesto

najinih pogovorov

so sedle lastovice,

obložene s šolskimi torbami,

odrgnjenimi koleni,

zvitimi zapestji,

skrivalnicami

in partizanskimi borbami.

Te nostalgične ptice,

ta nenadomestljiv zaklad:

midve kot otroka,

plezajoč po največjih kamnih

domačega potoka...

Nedelja je danes. Trenutno sem sama, otrok nekje zunaj, Tomaž v službi... Jaz doma, počutim se dobro, umirjeno. A vendar .... "Priseljeniški" občutek je v takih dnevih zelo prisoten. Rada imam Ljubljano, rada imam moj ljubi Kanal. Imam prijatelje tu, dobre prijatelja s katerimi lahko veliko delim, brez strahu obsojanja, toda... nihče ne pozna mojih otroških iger, gradov v oblakih, strahov. Ne vejo, da sem oboževala avtomobilčke in vojačke. Ne vejo, kako sem se naučila voziti kolo, kolikokrat sem padla. Ne vejo za moje konflikte s sestro, za plezanja čez skale ob reki Soči in hudourniškem potoku, za partizanske igre, ko sem vedno bila najpogumnejši in najboljši vojak. Pa rabutanje jagod, zvonenje po hišah, skrivanje med sosedovo koruzo ...

Za te stvari ostaja le eden, le Marjana. Najini telefonski pogovori trajajo do izpraznjene baterije, najine misli so telepatske, njena kritika ne boli. In zaradi nje se v Ljubljani še vedno občasno počutim le priseljenec. Pogrešam jo na tak dan in si želim, da bi bila bližje...

Navijanje...

Sem sedela v naročju življenja

in skušala prisluhniti

njegovemu šepetanju, razkrivanju skrivnosti,

petju veselja.

Sem sedela v njegovem naročju

in čakala, čakala,

da iztegne roko,

obriše solze, podari spoznanja.

Sem sedla za njegovo mizo

in pričakovala,

da mi odreže pogačo,

položi jo na krožnik,

me prestavi v palačo.

Toda moja ušesa ne slišijo vedno.

Toda moje oči ne gledajo trezno.

Moje roke ne segajo po žlici,

zaman duša hrepeni

po že pečeni potici.

Imam svoje ideje,

imam svoje recepte

in roke, da gnetejo za življenske neveste.

So sestavine še velikokrat neznane,

a življenje je z naročjem vedno tu

in verjamem,

da navija zame!

Elizabeth Gilbert: JEJ, MOLI, LJUBI

"Seveda, Bog že ve, kaj potrebujem. Vprašanje je, ali to vem jaz? Vreči se pred božje noge v nemočnem obupu je vse lepo in prav, a na koncu je veliko bolj verjetno, da boš iz svoje izkušnje dobil več, če na koncu sam ukrepaš."

Všeč mi je bila ta knjiga. Zelo všeč ....

Novi recepti

Strmeti v prazno.

Iskati ostre obrise v megli.

Sedeti pod obokom mavrice

z novimi koordinatami

za lonec na drugi strani ...

Krepiti noge

za bojni pohod nad strah.

Napeti vrv

za vratolomno hojo nad prepadom

v katerem se sušijo kosti

upanja, zaupanja in vere vate.

Hoditi s polnim nahrbtnikom

novih receptov 

za najokusnejšo mineštro

mojega življenja.

Predstava

V krčih so se premikale

tektonske plošče moje duše.

Spreminjale popkrajino potovanja.

Nastajale so nove gore,

nastajala so nova brezna 

in v ugaslih ognjenikih

kristalno čista jezera.

Lovila sem roke angelov,

da so me dvignili do zvezde repatice.

Za mano so ostajale

zdrobljene skale

zgrešenih spoznanj.

Vzela sem jih v roke.

Žonglirala.

In uživala v predstavi upanja!

Sprašujem se: je res ves problem le v organizaciji, pravzaprav neorganizaciji? Organiziranost dneva. Načrtovanje vseh dejavnosti. Načrtovanje globjih v(z)dihov, tako za premor in stik s sabo. Sem prav izbrala prioritete za to obdobje? 

Mitch Albom: PET LJUDI, KI JIH SREČAŠ V NEBESIH

"Vsi se kdaj žrtvujemo. Žrtvovanje je del življenja. To mora biti. To ni nekaj, kar bi obžaloval. To je nekaj po čemer naj bi hrepenel. Majhne žrtve, velike žrtve. Mama dela, da gre lahko njen sin v šolo, hčerka se preseli domov, da bi skrbela za svojega bolnega očeta...

Včasih, ko žrtvuješ nekaj dragocenega, nikoli čisto zares ne izgubiš. Samo podaš naprej nekomu drugemu."

Ja, prav sem izbrala. Še vedno je prav!

Brnenje...

Arayind Adiga, Beli tiger:

"Ko postavaš okrog knjig, celo okrog knjig v tujem jeziku, čutiš, kako proti tebi zabrenči nekakšna elektrika. Kar zgodi se, tako kot od deklet v tesnih kavbojkah dobiš erekcijo.

Samo da ti zabrnijo možgani"

V tem poletju sem do sedaj prebrala 7 knjig. Ene kar tako, za sprostitev, ene so mi dale veliko več. Obožujem knjižnice in knjigarne. Res ne vem, kako je, če imaš erekcijo, vem pa kako je, ko zabrnijo možgani.

Upanja...

Hladi me zima

v gubah moje duše.

Na njenih stenah

veter ivje riše.

Je na rokah

že pretanka koža,

je obrabljena,

nič več ne boža.

Je zeleni travnik

sklonil glavo pisano,

glasno zajokal.

Spomin,

na nikoli doživeto,

je v prašnem kotu

tiho stokal.

Je želja, 

da pogrela sapo bi,

kričala

in kot v zgodbi Andersenovi

se prva je prižgala.

Potem še druga, tretja

in naslikala privide, 

dokler izza ovinka

nekaj Svetega ne pride.

Je samo zame, 

je tisto pravo

in novo pot

mi s cvetjem je postlalo.

Otroci...

Na blogu ženske, ki jo zelo občudujem, sem prebrala komentar. Napisala ge je oseba, ki je občudovala fotografije petletne deklice, ki si pripravlja sadni sok s pomočjo sokovnika. Napisala je: "V današnjih časih je redkost in blagoslov hkrati, če imaš takšnega otroka. Sicer pa kar sejemo, to žanjemo."

Komentar mi je dal misliti. Punčka je bila videti res prijetna, zatopljena v svoje delo in pri tem je bilo videti, da tudi uživa. Toda pri meni v skupini, v vrtcu, so otroci stari 2-3 leta in mislim, da bi prav VSI otroci to delali z velikim navdušenjem, čeprav ga ne bi vsi pili. Mislim, da bi sok z navdušenjem pripravil tudi Jakob, ki je star 9,5 let ampak poskusil ga ne bi, pije le vodo! Kaj je gospa videla kot redkost?

Začutila pa sem tudi krivico, ki se dela tistim otrokom, ki so drugačni, ki niso tako "pridni", ki stalno tekajo naokrog, se težko umirijo, vedno nekaj govorijo, skratka štrlijo iz povprečja in  z njimi imamo veliko dela. In še nekaj, niso vsi starši to sejali. Otroci so tako unikatni in na svet prinesejo veliko več, kot si mi mislimo.In prav vse ima svoj namen!

V knjigi Tek za zmajem mi je bil všeč stavek: "Otroci niso pobarvanke. Ne dobiš jih, da bi jih okrasil s SVOJIMI najljubšimi barvami."

Mislim, da si mora barve izbrat vsak sam in mogoče "takšni" otroci le niso taka redkost. Blagoslov pa so vsekakor in to ne le "takšni", ampak vsi!

Spustiti...

Sem spletala nitke,

tanke, debele,

puhaste, gladke,

da bi vanje se ujele,

vse tvoje težave,

velike krivice,

krvava kolena,

zašite arkade,

mokro in slano lice,

nočne more

in grenki sirupi,

obkladki na buškah,

pokopani upi.

Zdaj je čas:

začenjam razpletat,

naj zaplavajo v sapi

od tvojega teka

čez vse te ovire

in glasnega smeha,

ko zidaš svoj svet.

Včasih sem preveč zaščitniška. Včasih mislim, da moram vse vedeti, imeti nadzor. Včasih mislim, da mora biti vse po moje.( Pri slednjem bolj malo mislim, ker če bi mislila, bi vedela, da ne more biti vse vedno po moje.)

Dobro je, da imam oči in ušesa odprte, tudi za Jakobove pripombe in komentarje. In rada se učim!

Nekega dne je prišel iz šole in takoj začel z igranjem igric. Jaz menjujem posteljnino. In rečem: "Daj no, namesto da se igraš raje meni pomagaj. Odnesi v koš za umazano perilo in obleči en "poušter". In moj otrok odvrne: "Ne mami, ne bom. In veš zakaj ne bom? Ker hočem, da to sama nardiš, da se navadiš, ker je to zate dobro!"  In čisto mirno vse naredi.

Kako butasto se sliši, ko ti to reče nekdo drug!!

Dopustniško....

Paulo Coelho, VALKIRE

..."Naše napake, grozeča brezna nevarnosti, v dno duše potisnjeno sovraštvo ter dolgi trenutki šibkosti in obupa niso poglavitnega pomena: če se želimo najprej osvoboditi bolečine in se šele potem podati v iskanje naših sanj, ne bomo nikoli prispeli do raja. Če pa smo, nasprotno, zmožni sprejeti vse svoje napake - in kljub vsemu verjeti, da si zaslužimo življenje polno veselja in sreče -, bomo na ta način odprli široka vrata, skozi katera lahko vstopa ljubezen. Počasi bodo napake same od sebe izginile, saj zna srečni človek na svet gledati le z ljubeznijo - močjo, ki obnavlja vse, kar obstaja znotraj vesolja."

Pri rosnih 26-ih letih sem se prvič srečala z napadi panike in tesnobe. Tako slabo sem se poznala. da sploh nisem vedela, za katera čustva gre, le tako zelo težko mi je bilo. Zelo, zelo težko. Bilo je poletje, imela sem dopust, ko naj bi uživala v brezskrbnosti in veselju, bila pa sem polna strahu, nesprejemanja svojega stanja, nerazumevanja sebe...

Takrat sem se začela vrtati vase, iskati vzroke, se spoznavati tudi z druge strani. Preživela sem poletje in jesen je bila lažja. Iz tega boja sem prišla močnejša in nekoliko modrejša. A naslednje poletje...

Vse se ponovi v nekoliko, le nekoliko, milejši obliki. Odločila sem se, da tako nočem živeti in poiskala pomoč. Štiri leta sem hodila na terapijo k psihologu in psihoanalitiku in bilo je vedno lažje. In postajalo je dobro, vedno boljše. 

Toda včasih se občutki ponovijo. Zakaj? Ker možgane zmede asociacija, podobnost dnevov tistega poletja. To se je zgodilo med letošnjim dopustom. Še zdaleč ni tako hudo kot takrat, a mene moti! Je to tisti del mene, ki ga preprosto moram sprejeti? Bo potem ta napaka res izginila? Mislim, da je včasih res najbolje prepustiti se. Strah, tesnoba sta tu, to je pa tudi vse, jaz grem lahko vseeno naprej. In tudi grem in celo z nasmehom....

Sanje...

V časopisni papir

zavijam svoje sanje,

da ne bi se zdrobile.

Pošiljam jih na potovanje,

kjer domujejo prijazne vile.

Tu in zdaj ostajam jaz,

nasmeh prekriva mi obraz.

Na licih so le solz sledi

in vse bledi in vse bledi.

Ni važen ritem, ni važen dih

in moj zavetnik je prepih.

Odstrani staro pajčevino,

se na zahodu je zdanilo.

P. Coelho, VALKIRE, je knjiga, ki jo berem. Knjiga, ki me dviga do nebes in spusti v pekel in spet gor...vse je tako hitro...

"Bodite pogumni. Odprite srce in poslušajte, kaj vam govori. Sledite svojim sanjam, ker je le človek, ki se ne sramuje samega sebe, zmožen po svetu širiti svojo milost!"

In sanje so najbolj individualna stvar. In prave sanje so tiste sanje, ki niso pogojene z drugimi ljudmi za uresničitev. In nihče, res nihče, nima pravice preprečevati drugim, da jih uresničijo... in ne očitati njihove pripadnosti...

In ni potrebno, da so to tudi naše sanje. Lahko pa smo počaščeni, da jih delijo z nami... lahko pa se ob tem učimo in tako najdemo svoje....

Res videti

Zadnjič sem šla v knjižnico. Po nekaj lahkotnega, sproščujočega, za ležanje in branje v off stanju. "Romantični splet ljubezni in bolečine." Ja, nekaj takega rabim in vzela sem knjigo Cecelie Aherin: Če bi me videla. Zgodba govori o namišljenem prijatelju petletnega otroka, ki pa ga, začuda, vidi tudi njegova skrbnica, teta. Zaplet, razplet, vmes pa so me presenetili lepi stavki, misli:

- Sonce je počasi zahajalo in zlagoma je iz svojega skrivališča lezel mraz, da bi ga zamenjal!

- Na drugi strani je polna luna čakala na zadnji klic na oder.

- Veter mu je ukradel konce besed in jih ponesel proti severu.

- Plevel se je dvignil iz svojih domov v razpokah, da bi si ogledal tujko, ki je vdrla na njihovo ozemlje.

- Povezovala jih je stara in obrabljena vrv, ki so jo na koncu vsi vlekli vsak na svojo stran.

- Prižgal je svečo in gledal, kako plamen pleše v vetru, kot pes, ki teka po vrtu, vendar je privezan na svojo pasjo uto.

- Nebo je bilo modro in se je začelo temniti, na njem pa je viselo še nekaj najstniških oblakov, ki so zaostajali za starejšimi izpred več ur.

- Kaplje so se kot kamenčki odbijali od okna, veter je začel ogrevati glasilke za noč...

Najbolj pa se me je dotaknil odstavek:

"Nikoli naj se vam ne zdi samo po sebi umevno, ko vam ljudje pogledajo v oči - ne zavedate se, kakšno srečo imate. Pravzaprav ne srečo, pojma nimate, kako pomembno je, da vas prepoznajo, pa čeprav se jezno zasrepijo v vas. Če se ne zmenijo za vas, če pogledajo skozi vas, takrat naj vas pa zaskrbi."

In zakaj se me je tako dotaknil. Ker je zelo resničen. Kdo se mogoče ne strinja z mano, ampak že za otroke rečejo, da nagajajo zato, ker takrat dobijo pozornost, pa čeprav je to kreganje, kazen, tepež. Vse je bolje, kot ignoranca, občutek, da si neopažen, da si nepomemben, da si neviden.... Največkrat pa se tisti, ki to počnejo tega sploh ne zavedajo. Ampak boli, mene tudi! Že od majhnega....

Kot jastreb...

Sem jastreb leteči,

nad plenom prežeči, 

vse nižje letim.

Naravnost v globine

brezmejne črnine

tam molim, krivim,

se pod krivdo brezvezno

in padam v brezno

in padam v dim.

In prosim te Bog

in prosim te vila

zamenjajta krila,

frekvenco letenja

in pot bo brezmejna,

naj gor poletim.

Naj angele srečam,

s smehom se spečam,

kot golob zaživim.

Ja, takšni so ti dnevi. Ko gredo hormoni na vlakec smrti, ko vpliv vremena ni najboljši, ko teži luna na nebu, ko....iščem, kar iščem nekaj, nad čimer bi se pritoževala. Včasih res  upravičeno. Utrujena sem od šole, čeprav hodim v vrtec.

Ko sva bila z Jakobom pri specialni pedagoginji, mi je nudila tolažbo. Razumela je mojo nepotrpežljivost, napetost, utrujenost in me je vprašala, kaj si bom jaz podarila za konec šolskega leta.

Tak je ta moj otrok, zelo živahen, zelo klepetav, neorganiziran a vendar tako zelo moj. Ne mara nalakiranih nohtov in jaz sem se danes "pocrkljala" pri frizerki Mateji in njena Jerneja mi je na nohte narisala rožice. Zelo mi je všeč, Jakobu pa čisto nič. Niti pri domačai nalogi ni hotel moje pomoči, je klicala Tomaža, ni hotel, da mu preberem za lahko noč, bo to tati naredil. Mislim, da si bom to "crkljanje še kdaj privoščila, bo dobro za vse :)

Zabava

Besede so priredile ples,

ozaljšale v papir

spremenjeni žlahtni les.

So me lovile, 

tekle z mano,

se smejale,

me suvale v ramo:

"Me smo tu!

Kje imaš srce in glavo?

Kje so prsti?

Pridi na zabavo!"

Take zabave so dobre. Me naredijo srečno. Je to moj talent?

Sem dala sodelavki nekaj svojih pesmi v branje in jo prosila za mnenje. Je slavistka, za seboj ima kar nekaj kilometrine prebrane poezije. Bile so ji všeč. Toliko, da hoče več časa za pogovor z mano, da mi pove mnenje. Komaj čakam.

Res pa je, da so pesmi zelo subjektivna zadeva, mogoče še bolj kot proza.

Pa naj bo mnenje takšno ali drugačno, še vedno me bodo besede polnile z energijo. Tiste, ki jih napišejo drugi in tiste, ki jih napišem sama.

...

Pridi,

pripleši k meni.

Nežno, z mislimi,

kot ples sence na steni.

Objemi moje besede,

vrži jih v veter,

da našel jih boš spet,

ko trkal boš

kot v gozdu detel.

Za spomini,

za dotiki,

globoko v deblu skritimi.

Iz korenin potegnil,

davno zakopane

sokove

in z njimi

zacelil vse rane.

Strah

Prvovrsten strah

dajem na razprodajo.

V neomejenih količinah.

Idealen je 

kot hišni prah,

ki izvrstno 

prekrije police

brezmejnega smeha

in iskric v očeh.

Ime mi je Evelina in sem "ANKSIOZNEŽ".

Ja, nagnjena sem k anksioznosti. Že kot otrok sem se spopadala s strahovi in nekateri me spremljajo še danes.Toda danes živijo z mano brez večje škode. Sprejela sem jih. Včasih me še presenetijo, toda potem jim rečem: "Aha, spet ste tu. Zdaj vas že dobro poznam in ne morete me več podreti na tla."

Postavljala sem si vprašanje, zakaj se pojavljajo, berem knjigo Dušne zgodbe in preberem:

"...ker nisem imel občutka o lastni vrednosti, nisem verjel, da imam pravico biti živ. Ker nisem verjel, da imam pravico biti živ, sem se vsega na smrt bal. Ker sem se vsega na smrt bal, sem moral vse nadzirati - in potreba je bila silovita, kajti v čustvenem pogledu je šlo za vprašanje življenja in smrti."

In res, tudi s potrebo po nadziranju moram opraviti, predvsem  pa si še naprej dvigovati lastno vrednost.

V globinah...

Danes je čas

za kopanje rudarskih rovov.

Globoko v podzemlje,

z golimi rokami,

nohti urejenimi,

da lažje zagrabiš,

da lažje odrineš

vso težo pradavnega hriba,

ki ramena krivi.

Danes je čas 

za ranjene dlani,

za praske na obrazu,

za kri,

ki v ušesih šumi, šumi.

Danes je čas 

za najglobje hodnike,

nepodprte in nizke,

temne, črne,

brez svetilke.

Le duh naj te vodi,

plazi ne,

hodi,

do srebrne, zlate žile.

Zadne čase bolj tečem, kot hodim skozi dneve in vem, če se ne bom vsaj malo upočasnila, se bom na koncu res lahko le še plazila. Na trenutke me zmanjkuje. Nimam stika s sabo kaj šele z drugimi. Vrtim se v krogu obtoževanja in samoobtoževanja in vrtanja vase. Včasih me razsvetli, vendar le takrat, ko se vsaj za trenutek vstavim in globoko vdihnem nekajkrat. Dihanje pomaga.

Elizabeth Gilbert v knjigi Jej, moli, ljubi, pravi:

"Iskanje zadovoljstva je, potemtakem, ne le samoohranitveno in sebi blagodejno dejanje, temveč tudi velikodušno darilo svetu. Ko počistiš svojo mizerijo, nisi več breme. Prenehaš biti ovira, ne le sebi, ampak tudi vsem drugim. Šele takrat si svoboden, da služiš in uživaš z drugimi ljudmi"

No, dihati sem se naučila,  čiščenje moram pa še malo izpiliti, mogoče se bom potem znala pogosteje tudi ustaviti.

Fosili

Samo fosil je ostal

od bosopetih sanj,

ki so po dvorišču

dvigale prah.

In doma obute v copate,

zaradi mrzlih tal,

v stoletnem dvorcu

preganjale strah.

Samo fosil.

Neprecenljiv spomin

na porezane podplate,

obtolčene palce

in lahno pernico za lahko noč.

Ko so duhovi se lovili,

v stoletnem dvorcu,

zaprepadeni nad vso resnico,

jo podili,

kot lajajočo lisico

bežečo jokajoč.

Samo fosil.

Skrbno očiščen in

pospravljen v vitrino

moje hiše,

nove, prenovljene,

kjer stojijo

tisočere niše

za vse fosile pozlačene.

Misliš, da je vse breme, pa ni. Le očistiti je treba navidezno slabe izkušnje. Fajn zdrgniti. Včasih to pošteno boli. Ne vem več, v kateri knjigi sem prebrala: "Obžalovati pomeni ne videti priložnosti, ki ti jo je dalo življenje." (mislim, da sem prav napisala).  Marsikdo se ne strinja s to mislijo, meni pa je všeč.

Angeli

Na nos so mi padla

rožnata očala,

ko sem tekla.

V sončnem zahodu

so se kosti pomladile,

dobra misel

naprej me je vlekla.

Miljone angelov

je teklo z mano

in njihove solze sreče

so kapljale na mojo ramo.

Pridejo dnevi, kot je bil današnji: polni smeha, igre, joka, nagajanja, miritve, tolažbe, štetja do 10, da ne popeniš. Vse to se je našlo v naši igralnici. Vse to se dogaja pet dni v tednu. Razmerja so različna in različno me utrudijo. 

V knigi Jamesa Redfielda Celestinska prerokba piše: "Zgodovina ni le razvoj tehnologije, ampak tudi razvoj misli. Šele ko dojamemo resničnost ljudi, ki so živeli pred nami, lahko uvidimo, zakaj gledamo na svet tako, kakor gledamo, in kaj bi morali prispevati za nadaljni prispevek. Tako lahko vidimo, kje natanko v razvoju civilizacije se nahajamo, kar nam daje občutek, kam gremo."

19 let že delam v vrtcu in opažam, kako se otroci spreminjajo. Že pri enem letu so otroci, ki točno vedo kaj hočejo in vztrajajo in hočejo danes več kot včeraj in jutri bodo hoteli še več. In znajo to povedati! Takšnih otrok je vedno več. Če bi jih bilo manj v skupini in ne 14 (v starosti1-3), bi lahko videl in slišal posameznika in z njim sodeloval in otrok bi lažje sodeloval s tabo. To pa ne uspe vedno, kar me žalosti in tako prisili, da iščem rešitve in možnosti za naprej, velikokrat pa mi jemlje energijo.

In zato tudi tečem. Med tekom se izpraznim IN napolnim in danes mi je to dobro uspelo.

Dober dan

Tone Pavček

ROMANCA

Cesta je sama zavila čez plan

in se znebila asfalta med hojo.

Naj zdaj pride sem ciciban

delat preval ali stojo.

Naj skače po tepihu trav

kot Marko v narodni pesmi.

Zrak je zdrav in poln vonjav

in mak rdeč od ljubezni.

In je zavil ciciban

s pločnikov v mladoletje

in sta pljusknila vanj

sončna prha in cvetje.

Precej utrujena sem od prepolnega dneva. Toda dan je bil dober. Prošnje slišane, usluge izpolnjene, hvaležnost prisotna. Tudi v obliki čokolade. Podarila sem jo mehaniku, ki mi je kljub obilici dela spravil v red zavore na kolesu. Peljala sem ga na servis med dopoldansko pavzo, ki je ne bi smela izkoristiti izven vrtca, vendar mi je ravnateljica dovolila. Uspelo mi je preteči 3.5 km, narediti vaje za hrbet, pomagati Jakobu pri izdelavi plakata Družinskega drevesa za govorni nastop v angleščini in ostati potrpežljiva in dobre volje.

Ja, bil je res dober dan. Čaka me le še postelja in v njej dobra družba. Dvojna: knjiga in Tomaž!

Danes je en tak dan

Nebo joče zame,

mojih solz ni več,

nad oblaki je le luna,

samo sonce je preveč.

Obula sem si tople škornje,

stopila ven v novo noč,

zagazila v težko blato,

zavita v palerino, tesno objemajoč.

Iskala novo sled in naju,

sem risala nov zemljevid,

ki pelje mimo, mimo brezna,

nočem več za pokopališki zid.

Zagazila sem ven iz blata,

pustila dežju prosto pot,

naj izmije žalost, jezo, sodbo,

vse zbeži naj stran kot kak kojot.

Sezula sem si težke škornje

in bosa stekla spet domov.

Čakale so me stare sanje,

magisterij življenja - moj blagoslov.

Ja, včasih se težko zvlečem iz postelje. Misel na nov dan me ne razveseli preveč. Tako je bilo danes. Stopila  sem ven, naredila nekaj vaj, ko sem popila v vodi raztopljen cvetni prah. Kar stoje sem pojedla dva kivija, domača, neškropljena, iz Kanala. Zakaj bi se že zjutraj obremenjevala s celim dnevom, ko je jutro čisto dovolj. Ko sem se umila in pogledala v ogledalo sem se spomnila besed iz knjige Jej, moli, ljubi: "Celo v največjih tragedijah in krizi ni nobenega razloga, da bi še dodatno prispevali k mizeriji s tem, da bi bili še sami videti mizerno."

 

Pa sem se uredila in šla...

Bila sem doma

Ura premakne kazalce nazaj

z veliko brzino,

ko grem v kraj dvorišča

otroškega smeha in joka.

In iščem copate s cofi

in iščem mleko in kruh

v pikasti skodelici

in najlepše kamne domačega potoka.

In iščem njen rokav

in v njem robec

za moje solze in smrkav nos

in iščem noge njegove,

da se jih oklenem

in zaplešem z njim,

kot v pesmi Črni kos.

Takrat me zeblo je preveč,

bilo preveč samote,

takrat borilo se preveč,

bilo preveč gluhote.

Zdaj zgubana roka

 ponudi objem.

Zdaj počeni glas

 nič več ni nem.

In njuna kava,

tako lepo, lepo diši,

globoko vame,

vse razume,

vse oprosti.

Besede v glasbi

Tak dan je bil danes, zelo akcijski. Začel se je ob 5.50 in prvič sem se v miru vsedla zdaj. Ura kaže 19.50 (sedenje na kolesu na poti iz službe ne štejem). 

Opazuješ ljudi, spoznavaš nove z dobro energijo in humorjem... Postavljaš vprašanja in prisluškuješ za odgovori in včasih jih res slišiš. Neverjetno, kako se mi instinkt izboljšuje in kako rada mu prisluhnem. Pogoj za dober sluh pa je umirjenost duše. In na koncu ugotoviš, da je vse tako kot mora biti. 

Berem knjigo: Gary Zukav, Domovanje duše in rada jo berem. Tudi v njej najdem odgovore na svoja vprašanja.

Ja, rada imam besede, rada imam glasbo, ta jim da večji odmev.....

Klik!

Ne bi smel biti moja senca,

ne moje sonce.

Moral bi stati sam zase,

s koraki v svojo smer.

Brez besed,

ki padajo na dušo,

najti in uživati svoj mir,

hoditi in iskati svojo sled.

Tako pa vodim,

ker mislim,

da voditi moram,

puščati v tebi svojo sled,

ki je brezpredmetna in odvečna,

kot na stenah hladilnika je led.

In porabiš preveč te energije,

da se očistiš

in se najdeš spet,

da lahko postaneš svoje sonce

in zasiješ na svoj otroški svet.

Naredilo mi je klik v glavi.

Pogosto sem obsojala Tomaža, da mi premalo ali pa nič ne pomaga glede Jakoba, šole, njegovih težavah s koncentracijo in osredotočenostjo. Ima razpršeno pozornost, Jakob namreč. Vse ga zmoti, za določene stvari potrebuje več časa, predvsem pri matematiki. Ocene  ima lepe, le od pouka bi lahko več odnesel, pravi učiteljica.

Toda...če bi mi pomagal, ne bi ugotovila, da imam JAZ težave s potrpežljivostjo, vztrajnostjo. Tako pa sem ugotavljala, da hočem pri sebi nekaj spremeniti. Motila me je moja vzkiplivost, jeza, ki sta bili v bistvu posledici strahu in občutka krivde, da jaz sama še dodatno povzročam njegovo vznemirjenost in da se bodo težave v višjih razredih šele pokazale.In ko sprejmem jezo in strah, ki je za njo, se mi ni treba več boriti, lahko mu le še pomagam In potem ostaneta le še zadovoljstvo in ljubezen in njegove besede:" Hvala mami! Tako rad te imam!"

Tak lep dan!

Zaplešite trave

svoj kristalni ples,

ujemite glasbo bližnjih smrek.

Naj zadoni vaš smeh,

se združi z vriskom

bližnjih brez.

Vsaka veja svojo pesem gode,

tja v mrak, v noč,

vse do nove zlate zore.

Včeraj sem bila v najbližji trgovini s hrano in napolnila voziček. Ob končnem znesku 52e sem bila zadovoljna, saj sem pričakovala več. Potem pa udarec po glavi, kjer sem imela najnovejšo, najlepšejšo, belo, volneno kapo z velikim cofom. Blagajničarka me je vprašala: "Ste mogoče upokojeni, danes so popusti za upokojence!"

Rasti!

Svojemu devetletnemu sinu Jakobu sem kupila album Jungle mania. Podoben je albumu, ki sem ga jaz polnila, Kraljestvo živali. Za vsak nakup za devet evrov ti podarijo pokec petih nalepk. Končne nagrade ni, ko ga zapolniš ga le zapolniš. Toda to Jakoba sploh ne moti. Ker je ob vsaki slikici živali tudi razlaga, je ugotovil, da je nagrada to, da se naučiš nekaj novega. Všeč mi je bilo njegovo razmišljanje.

Tudi on, tako kot jaz obožuje knjige. Doma jih ima že lepo zbirko. Med njimi je tudi knjiga Brigitte Weninger in Eve Tharlet ANGELČEK, MEDVED IN OKROGLA LUNA.( No, to sem v bistvu kupila zase:). Ima tudi čudovite ilustracije. Knjiga govori o angelčku, ki je na polno luno, ne najbolj spretno, pristal na zemlji in prestrašil prijaznega medveda. Predstavil se je kot vajenec zelo lepega, a težkega poklica Angela varuha. Za končni izpit se mora naučiti letenja, pristajanja in angelščine. Poleg tega mora do naslednje polne lune vsako noč stražiti in svojemu varovančku vedno znova šepetati v uho tisto vEliko besedo. To je res malo dolgočasno, a beseda je zelo pomembna. Medved pa mu je predlagal, da bi mu povedal še kakšno lepo zgodbo, tako za lahko noč, pa kakšno smešno, pa še kar kakšno. Ideja je bila angelčku všeč. Medveda je zanimala tudi tista vElika beseda, vendar angelček ni bil prepričan, če mu jo lahko zaupa. In sledi 28 lepih, poučnih, smešnih in še kakšnih zgodb. In konec?

 

Angelček je objel starega medveda okrog vratu in mu zašepetal v mehko, kosmato uho: "Zdajle ti bom izdal tisto vEliko besedo, ki je vse življenje ne smemo pozabiti. To je RASTI! Si razumel, kaj to pomeni?" "Jasno!" je zabrundal medved. "Vse kar je majhno naj raste navzven, vse veliko pa navznoter. Tako ostaneš vedno živ ter vsak dan večji in pametnejši."

Prizemljitev

Nekaj sem pozabila vzeti,

ko sem skočila.

Pri tebi sta ostala

zemljevid in navodila.

Zato se izgubljam

in preveč razmišljam,

pozabljam gledati,

premalo se učim

in premalo uživam.

Mi lahko pošlješ priporočeno,

ali pa, dobri Bog,

vsaj številko tvojega mobitela.

Prebrala sem knjigo Jej, moli, ljubi. Iz nje je tale odlomek:

Vrač Ketut mi je pokazal skico, ki jo je nekoč narisal med meditacijo. Bila je podoba androgenega človeka, ki je stal in imel roke sklenjene v molitvi. Bitje je imelo štiri noge in bilo je brez glave. Kjer bi morala biti glava, je bilo le divje zelenje praproti in rož. Čez srce je bil narisan majhen smehljajoč obraz. "Da bi našla ravnovesje, ki si ga želiš," je Ketut odgovoril s pomočjo prevajalca, "moraš postati to bitje. Z nogami moraš tako trdno stati na tleh, kot da bi imela štiri noge namesto dveh. Tako lahko ostaneš v tem svetu. Ampak moraš prenehati gledati na svet z glavo. Namesto tega moraš gledati s srcem. Tako boš spoznala Boga."

Jaz sem bila brez ravnovesja. Pri gledanju na svet sem uporabljala le srce. Sledila so številna razočaranja. Veliko sem jokala, se spraševala, kaj delam narobe. Nato sem na svet začela gledati le z glavo. Sem manj jokala, bilo je manj razočaranj, toda nisem bila zadovoljna. To nisem bila jaz!

Zdaj vem, kaj sem delala narobe. Nisem uporabljala nog. Ne s štirimi, še z dvema sem bila bolj malo na tleh. Manjkala mi je prizemljitev.

Že nekaj časa uspešno delujem. Postavila sem se na noge in ponovno začela uporabljati srce. In stvari tečejo, bolj ali manj tekoče. Še vedno sem kdaj razočarana, toda to ne boli več. Ne ustavljam se pri tem. Mojima dvema nogama se vedno pogosteje pridružita še dve, so bolj trdne, srce pa vedno bolj nasmejano. Ja s štirimi nogami se res lažje pobereš:)

Optimizem

Odletite moje slabe misli

k vragu,

kajti od tam prihajate

in tja spadate.

Priletite dobre misli

na metuljevih krilih

zvončkljajočega smeha,

bleščečega optimizma.

Naj prevzamejo moje roke,

da me bodo objele,

naj prevzamejo moje noge,

da bodo letele

čez travnike veselja in radosti.

Naj prevzamejo moje misli,

da se bodo smejale

in srce,

da se bo razširilo zame.

Naj bo danes

dan za optimizem

in jutri in potem

in še naprej!

Optimizem ne spreminja dejanskega stanja. Težava je še vedno težava, vendar optimist se ob njej počuti veliko bolje kot pesimist. Stvar je v počutju! Samo zaradi tega se splača biti optimist. Težavo lahko rešita oba, vendar z različno energijo zase in za druge.

Srbenje

Ko besede zasrbijo,

spraskam jih 

iz glave na papir.

Ko besede zasrbijo,

spraskam jih

s papirja v spomin.

Odločila sem se. Pisala bom blog. Obožujem besede. Take, ki so le v glavi in jih včasih lažje, včasih težje spravim na papir. Včasih pa sploh ne, ker podležem lenobi.

Obožujem tudi tiste besede, ki jih zelo rada prebiram v knjigah drugih besedoljubov in mi dajo energijo, ko sem brez nje, ki me spravijo v smeh na avtobusu, čakalnici in padam v nemilost ogorčenih ljudi ali le prizanesljivih pogledov, mogoče zavisti, tudi radovednosti: "Le kaj je tako smešno?"

Ja, ljubim knjige in nebesa si predstavljam kot ogromno knjižnjico, s priročno kuhinjo za kuhanje dišeče turške kave. V nebesih mi zaradi nje zagotovo ne bi bolel želodec:)