torek, 14. februar 2012

Nekaj več ...

26 let se bolj intimno poznava, 20 let živiva skupaj, 10 let nama dela družbo Jakob. 26 let ... Bili so vzponi, padci, borbe in radosti. Vedno pa občutek, da tako preprosto mora biti, da je to to. Zanimivo je, da se občutek neke topline, bližine velikokrat poglobi, ko ga ni doma, npr takrat, ko so razne večje športne prireditve :), bonsajistične zadeve :) In tako se redkokdaj takrat počutim osamljena ...


Si bil mogoče res ti,
ki me je požgečkal za ušesom?
Mogoče si pa že tu.
Mogoče to ni le občutek ugodja,
ki ga čutim tam spodaj,
kjer je mehko, gladko, čakajoč nate.
Ali je to le prisluh?
Vse tiste nežne besede, ki sem jih slišala.
So to tvoje misli?
So to tudi tvoje želje?
Zagotovo je nekaj res:
to ni le senca, ki je švignila mimi mene.
To ni le privid, ki se pojavlja in izginja.

Ali tudi ti čutiš?
Nekaj plava nad tabo,
te čuva, objema, ko ti je hudo,
hladi, ko ti je prevroče.
Nekaj se tudi tam smeje s tabo,
odmika kamne, da se ne bi preveč spotikal.
Odpira oči za vse lepo,
odpira ušesa za vse melodije.

To ni privid.
To ni fatamorgana
s simfoničnim orkestrom nad oblaki.
To je nekaj več.

Mogoče mi bo uspelo poleteti,
te med sanjami objeti,
te požgečkati za ušesom.
Takrat boš tudi ti začutil,
nekaj mehkega, gladkega, ki utripa zate.
To bo najina otvoritev iger življenja.
Vse himne bodo najine.
Vsi rekordi potolčeni.
Na odru le midva
in veličasten ognjemet.


Valentinovo mi nič ne pomeni, (sem že prestara :), verjamem pa v ljubezen, kompromise, dialog. V knjigi psi je Eros nesrečnemu človeku predstavil tri zakone življenja:

  • SPOŠTUJ SVOJ SVET IN ENAKO SVETOVE DRUGIH
  • NE SODI SVETOV DRUGIH PO SVOJEM SVETU
  • RAZMIŠLJAJ, KAJ BOŠ NAREDIL ZA ŽIVLJENJE IN NE, KAJ BO ŽIVLJENJE NAREDILO ZATE.

In to je to ... takrat, ko zaljubljenost mine ...

nedelja, 5. februar 2012

Moji "vrtičkarji"





Danes je dan
za kavo, klepet
s tistimi ljudmi,
ki podpirajo 
duše moje zlat skelet.
Le s pogledi,
gubami od smeha
zaradi grešnih vicev,
glasnega heheta.
Me dvignejo,
da plavam v vonju
iskrenosti, sodelovanja,
med igračami,
brez želja dokazovanja.
Smo si enaki,
drug drugemu botri,
ne glede,
koliko sveč je na naši torti.
In delovni dan
ni več sivina,
postane kot mavrica,
ki riše jo, 
vsak dan sproti,
moja vrtčevska družina.




Jutri spet v službo. Včasih zelo težko vstanem, toda res je lažje, ko pomislim na ljudi, s katerimi bom delala. Pravijo, da nam leto 2012 ne bo naklonjeno, vendar je meni prvi mesec prinesel lepo spoznanje: kar naenkrat se v Ljubljani počutim manj priseljenka, kot sem se še nekaj mesecev nazaj. Mogoče je to povezano tudi s selitvijo v nov dom, saj sem ravno ob tem dogodku spoznala, kako veseli so zame ljudje s katerimi delam. Spoznala sem, da imam med njimi vedno nekoga, ki si bo z veseljem vzel čas zame, ko bom to potrebovala.
V vrtcu teseneje sodelujem z devetimi ljudmi, pa še ena študentka paše zraven, ki vedno vskoči, ko kdo zboli.  No, tudi drugače je pogosto tam :) Skupaj načrtujemo večje dogodke in jih tudi izvedemo, najdemo kompromise, menjamo si urnike brez kompliciranja, kadar kdo to potrebuje, razveselimo drug drugega s pozornostmi, ki jih imamo radi, pa ne le za rojstni dan, poslušamo se in si pomagamo.

Marlo Morgan je v knjigi Imenovali so jo dvoje srce zapisala:
" Delfin je mojster igre. Nauči nas lahko, da ni tekmovanja, poražencev in zmagovalcev, ampak samo zabava za vse."

Če se držimo tega je tudi naše delo lažje in uspešnejše. Ja, rada hodim v službo, mogoče ravno zaradi tega, ker je to vrtec :)