Bralec

V meni bije tisoč src

in vedno znova in znova

hlastam za novimi vdihi.

Teža platnic in listov

se spreminja v alkimijo

ki lega med posamezne utripe,

med gube sivih celic,

jih bogati, polni

z novimi vsebinami,

najboljšo govejo juho.

Srkam jo počasi,

prebavljam še počasneje

in na njenih vročih hlapih

se dvigujem

čez tisoče pokrajin,

čez tisoče življenj,

zjočem na tisoče solza,

dokler ne pridem

do konca

in z novo zajemalko

ne začnem znova

in znova

in znova ...

Med temi počitnicami sem prebrala 5 knjig. Vse so mi bile všeč. Za vse sem komaj čakala, da jih vzamem v roke in berem, berem ... Zadnja je bila  knjiga Margaret Mazzantini Novorojen, zgodba o vojni v Sarajevu, ljubezni, usodi, bolestnemu hrepenenju po materinstvu. Ko sem jo odložila sem čutila vibracije po vsem telesu, metuljčke v trebuhu. Počutila sem se kot kalup, ki ga napolniš z vsebino. Dobro vsebino.

Tako name delujejo knjige. Obisk knjižnice je čas samo zame. In moja največja želja je, da bi nekoč imela doma poseben knjižni kotiček - ali bolje kar VELIK KOT - naponjen s knjigami, tistimi posebnimi zame, ki so mi dale več kot le zgodbo. Takšna so moja nebesa ...

Susan Delattre, Susan O¨Halloran: Ženska, ki je našla svoj glas:

"Zgodbe nas kličejo na raven, na katero smo pripravljeni stopiti, in puščajo odprta vrata, če si bomo kdaj zaželeli, da bi vstopili na drugo."

Adijo

Spustila sem jih ven -

zdaj lahko grejo.

Vsa ukrivljena usta

z zavitimi besedami.

Vse so le dim,

ki se obeša na trepalnice,

njihov odsev -

konveksna  ogledala.

Kavo vedno pretirano sladkajo,

njena grenkoba udari v žličko ponoči.

To jutro sama pletem

kito iz sončeve preje,

le moji so nihljaji v viseči mreži

in le ena skodelica kave na mizi.

Velikokrat sedim pred hišo, v viseči mreži, občudujem bonsaje, poslušam ... nič določenega in uživam v tem, da sem sama. Sama.

Včasih pa sem bila zelo težko sama. Bežala sem v množice, po telefonskem imeniku iskala številke ljudi, ki bi jih lahko poklicala za družbo. Največkrat se je zgodilo, da ravno takrat, ko sem si najbolj želela nekoga, nisem dobila nikogar :) niti tistih, ki mi niso bili blizu. Zdaj tistih nimam več v imeniku. Lansko šolsko leto sem namreč delala z enkratno ekipo osmih ljudi -  podobna energija, medsebojno poslušanje, razumevanje, ustvarjanje. V službi sem neverjetno uživala in prišla do spoznanja, da se z nekaterimi ljudmi, iz privatnega življenja, ne želim več družiti. In kaj je bilo odločilno? Iskrenost. Ne maram ljudi, ki prikrivajo stvari, ki vidijo le svojo plat medalje in jo predstavljajo kot edino pravilno. Ne maram ljudi, ki so preračunljivi, ki lažejo, ki so površinski. Včasih sem jih obsojala, danes grem preprosto stran. Mogoče je sebično, toda škoda je moje energije za odnos, ki ni enakovreden.

Zanimivo je, da sem od takrat veliko srečnejša in manj sama. Spoznavam nove ljudi, ki so topli, prijazni. Mogoče se srečamo le enkrat, le nekajkrat, a sledi ostanejo. To mi daje upanje in krepi optimizem. 

Margaret Mazzantini, Novorojen:

"Bila je ena tistih dobrodejnih ljudi, ki ti naključno pridejo na pot in bi jih najraje objel, ker se ti znajo nasmehniti iz globine svojega človeškega spoznanja in ti v trenutku odtehtajo drugo polovico človeštva, ljudi, ki se zapirajo v svoje temno brezno in kradejo moč."

Brezplačna tržnica

A jo vidiš, luno, 

kako vleče na ušesa,

lovi šepetke.

Obešajo se na trepalnice

ulične svetilke,

ki špega skozi okno.

In zdaj, glej,

njena usta do ušes,

ko je čez Mlečno cesto

obesila transparent:

ZVEZDE BREZPLAČNO,

tudi zate.

 

Včeraj sem prebrala knjigo, življenjsko zgodbo Li Cunxina Zadnji Maov plesalec. Zelo lepo napisana, tekoče berljiva in zadane te ... Za tiste trenutke, ko misliš, kako zelo težko ti je, ko misliš, da se ti godijo ali so se ti zgodile velike krivice. S tem ne mislim, da se nam krivice ne morejo zgoditi, da nam ne more biti težko. Res je, lahko nam je tudi še huje. Toda kar hočem povedati je to, da je ta otrok, ki je pri enajstih! letih šel od doma, ker ga je komunistična oblast izbrala, da bo plesal za ga. Mao, vztrajal, se pobiral, lizal rane in uspel. Ko ga je župnik pred poroko vprašal, če veruje v Boga, je najprej odgovoril, da je edina vera, ki jo je imel, bila vera v komunizem. Toda potem se je zamislil, kolikokrat je pošiljal želje v nebo, kolikokrat je v mislih prosil "nekoga" za pomoč in to ni bil predsednik Mao, je odgovoril: "Ja, verjamem v Boga."

Uh, sem jokala na koncu, od ganjenosti, od sreče. Spoznala sem, da je potrebno imeti v življenu pravi pristop, da se ti na koncu vse lepo poklopi.

Ko gledam nazaj na svojo pot ugotavljam, koliko sem se JAZ spremenila! Zdaj, pri 44 -ih letih znam uživati, znam videti in biti hvaležna. Kaj je bilo odločilno? Na prvem mestu predvsem to, da sem ugotovila, da sem JAZ tista, ki lahko pri SEBI kaj spreminjam. Izgovarjanje na slabe izkušnje v preteklosti so me samo "bremzale". Oh, koliko zamer sem kuhala! Koga pa sem s tem najbolj prizadela? Sebe. Težko je odpustiti, toda če si pripravljen, če si to želiš, se sčasoma  zgodi ... Ko nam je težko lahko namreč izberemo strah ali zaupanje, vztrajamo in gremo naprej ...

Kot je Li v svoji knjigi zapisal:

"Dve izbiri imaš. To si predstavljaj kot igro s kartami: lahko preprosto odnehaš in ne sodeluješ več ali pa igraš naprej in vidiš, kaj se bo zgodilo. Čaka te mnogo zmag, pa tudi preprek, toda če odnehaš zdaj, ne boš nikoli okusil zmage."

Premik

Krakajoče vibriranje glasilk,

ki so pozabile zveneti,

ko so z mrežo za metulje

mahale po zraku za sekundami praznine.

Zarjaveli tečaji vrat, 

mimo katerih se mukoma rinejo

osamelci besed.

Na drugi strani ona,

muzajoča, nasmejana

na veličastni gugalnici.

Noče povleči za kljuko,

odpreti.

Ne.

Jaz sama moram do nje.

Za ustvarjanje potrebujem prazno glavo! Še med  tem pisanjem sem odgovarjala na vprašanja glede ploščic v kopalnici, šla v Merkur, naredila zajtrk otroku - čeprav bi si ga lahko sam :) Potem se mi ustvarjalna nitka pretrga, da o kakšnem obisku pesniške muze niti ne govorim. Na trenutke se mi utrne kakšna misel, včasih mi jo uspe celo napisati, da jo enkrat v prihodnosti mogoče celo vključim v novo pesem.

V takih dneh čutim napetost, celo razočaranje, ker izgubim stik sama s sabo. Težko se osredotočim, misli mi kar begajo, se dvigajo, spuščajo ...

Vem, da je težava v meni. Velikokrat se ne odločim za dejavnosti, ki bi mi pomagale, ampak igram igrico na računalnik (igram le  Zuma Delux), nadziram facebook, gledam TV. Tu pa res lahko nekaj spremenim in to vsak trenutek. Če se le odločim ...

Elizabeth Gilbert: Jej, moli, ljubi:

"Če počistiš ves ta prostor v glavi, boš tam imela vakuum, odprt prostor - vrata. In ugani, kaj naredi vesolje z vrati? Pohitelo bo noter - Bog bo pohitel noter - in te napolnil z več ljubezni, kot si kdaj sanjala.