Zadnjič sem šla v knjižnico. Po nekaj lahkotnega, sproščujočega, za ležanje in branje v off stanju. "Romantični splet ljubezni in bolečine." Ja, nekaj takega rabim in vzela sem knjigo Cecelie Aherin: Če bi me videla. Zgodba govori o namišljenem prijatelju petletnega otroka, ki pa ga, začuda, vidi tudi njegova skrbnica, teta. Zaplet, razplet, vmes pa so me presenetili lepi stavki, misli:
- Sonce je počasi zahajalo in zlagoma je iz svojega skrivališča lezel mraz, da bi ga zamenjal!
- Na drugi strani je polna luna čakala na zadnji klic na oder.
- Veter mu je ukradel konce besed in jih ponesel proti severu.
- Plevel se je dvignil iz svojih domov v razpokah, da bi si ogledal tujko, ki je vdrla na njihovo ozemlje.
- Povezovala jih je stara in obrabljena vrv, ki so jo na koncu vsi vlekli vsak na svojo stran.
- Prižgal je svečo in gledal, kako plamen pleše v vetru, kot pes, ki teka po vrtu, vendar je privezan na svojo pasjo uto.
- Nebo je bilo modro in se je začelo temniti, na njem pa je viselo še nekaj najstniških oblakov, ki so zaostajali za starejšimi izpred več ur.
- Kaplje so se kot kamenčki odbijali od okna, veter je začel ogrevati glasilke za noč...
Najbolj pa se me je dotaknil odstavek:
"Nikoli naj se vam ne zdi samo po sebi umevno, ko vam ljudje pogledajo v oči - ne zavedate se, kakšno srečo imate. Pravzaprav ne srečo, pojma nimate, kako pomembno je, da vas prepoznajo, pa čeprav se jezno zasrepijo v vas. Če se ne zmenijo za vas, če pogledajo skozi vas, takrat naj vas pa zaskrbi."
In zakaj se me je tako dotaknil. Ker je zelo resničen. Kdo se mogoče ne strinja z mano, ampak že za otroke rečejo, da nagajajo zato, ker takrat dobijo pozornost, pa čeprav je to kreganje, kazen, tepež. Vse je bolje, kot ignoranca, občutek, da si neopažen, da si nepomemben, da si neviden.... Največkrat pa se tisti, ki to počnejo tega sploh ne zavedajo. Ampak boli, mene tudi! Že od majhnega....