Rime

SKRIVAJ

Ni zelo lepa in seksi soseda,

s špičaki ne trka v jutranji zrak.

Njene superge le s hitrim korakom

lovijo minute na jutranji vlak.

Torba ohlapno visi ji čez ramo,

kazalka iz knjige tišči se v vogal.

Sanje se stapljajo z jutranjo zarjo,

besede iz zgodbe prekriva rokav.

Grejejo roke ji, boke, ramena,

na vlaku poišče osamljeni kot.

Knjigo prebira na svojih kolenih

in drugič v sekundi odhaja na pot.

Ni zelo lepa in seksi soseda,

pod rebri prekrasen se skriva njen svet.

Na jutranjem vlaku petkrat na teden

skrivaj opisuje ga potnik - poet.

Prve pesmi sem napisala že v osnovni šoli. Enostavne, klišejske, obvezno rimanke, brez pravil. Čeprav sem se o poeziji in pisanju le-te učila v osnovni in srednji šoli, se šele zdaj, ko se s pisanjem ukvarjam bolj poglobljeno, zavedam, da to ni tako enostavno. Rimo najdeš hitro - baje obstaja celo stran na spletu o tem, toda za kaj več, pa potrebuješ čas. Vsaj jaz. Tu je štetje zlogov, posluh za ritem, iskanje besed, ki niso klišejske, a veliko povedo in mir, celo tišino. Nekateri lažje ustvarjajo, ko se jim veliko dogaja, ko so v stresu, jaz pa potrebujem "prazno" glavo, da jo lahko napolnim. Ugotovila pa sem tudi to: več kot sem na računalniku, na spletu, na fb, manj ustvarjalnosti je v meni. Več kot berem knjige, zgodbe, ki so nekoliko bolj zahtevne, bolj si želim ustvarjati tudi sama.

Mislim, da je branje in razumevanje poezije zelo subjektivna stvar, bolj kot branje in razumevanje proze. Rada imam poezijo, zelo in občudujem predvsem tiste pesnike, ki pišejo v rimah, sonete. Tiste, katerih pesem razumem, pa čeprav po svoje, v katerih se najdem in se mi odprejo nova obzorja (kako klišejsko :). Rada imam Minattija, Menarta, Pavčka, Koviča, Lainščka.

Objavila nisem še ničesar, razen v zbornikih pesniškega portala pesem.si. Zakaj? Ker sem premalo pogumna, tudi lena in ker, ko berem podčrtanke, najbolje ocenjene pesmi na tem portalu, ugotavljam, da večino tistih pesmi preprosto ne razumem, ter sklepam, da sem s svojimi preveč enostavna, nezrela. Toda ... mogoče pa obstaja več vrst poezije, tista bolj filozofska in tista bolj enostavna. Sama si želim, da bi moje pesmi razumelo čim več ljudi, tudi tisti najbolj preprosti.  Všeč so mi rimane pesmi, ki so kot glasba tekoče - na vsako tako, ki jo napišem, sem še posebej ponosna. Želim si, da bi jih znala napisati čim več.

Elizabeth Gilbert, Jej, moli, ljubi:

"Dano ti je bilo življenje, dolžan si (in kot človeško bitje tudi upravičen do tega), da najdeš nekaj lepega v življenju, ni pomembno, kako majhno je."

Ljubezen ...

... je krč užitka in bolečine,

zaključni krog v maternici

zmagovalnega bičkarja.

Požirek iz prsne bradavice,

ki utiša prvo lakoto 

po hrani in dotiku.

Je odgovor 

na še neizgovorjena vprašanja,

hojca s krvožilnim sistemom,

ko osteoporoza liže kalcij,

ko spomin daje odpoved delovnega razmerja

in krade še zadnje slike s podstrešja.

Lahko se spremeni v vodo,

ki jo spustiš

k izsušeni sluznici zemlje,

predenje,

ki masira in greje noge.

Včasih pa jo pohabijo

v udarce z dobrim namenom,

besedovanje,

božanje,

ki iznakazi portrete prihodnosti

izdelane mojstrovine.

To so le zmote,

ki so obiskovale napačen tečaj plesa

in podoknica, ki jo igrajo,

ni temu namenjena.

Ljubezen na oknu

ima drugačen obraz.

Moj otrok je star 13 let in ko se skregava, ko sem jezna nanj še vedno potrebuje potrditev in me vpraša: "Me imaš še vedno rada?" Ja, še vedno ga imam in vedno ga bom imela! Vprašujem pa se, kaj je tisto v mojih besedah, dejanjih, mojem izrazu, ki mu povzroča dvom v mojo ljubezen? Tudi sama sem dolgo časa mislila, da jeza izključuje ljubezen, pa to ni res. Bo on to prerasel prej?

Koliko obrazov ima ljubezen? Ljudje imamo radi drug drugega, radi imamo rastline - rože, drevesa, zelenjavo ... radi imamo živali in one nas, radi imamo avtomobile, čeprav oni nas nimajo :) radi imamo glasbo, knjige, poezijo, lepo vreme, filme, tišino ... 

A vendar je naše dojemanje ljubezni pogosto tudi napačno. Prepogosto jo pogojujemo ali vsaj tako pokažemo. Otroka imamo raje, ko je "priden". Partnerja imamo raje, ko nam nekaj daje za našo srečo. Prijatelje imamo raje, ko si vzamejo čas za nas. Sebe imamo raje, ko ...

Kje je ljubezen, ko se iztreblja živali, gozdove, ko se obrne stran pred nasiljem, ko se dela krivica v vrtcih, šolah, zdravstvenih domovih? Kje je ljubezen, ko smo grobi drug do drugega, ko žalimo? Kje je starševska ljubezen takrat, ko je prisotna spolna, fizična in psihična zloraba? Zakaj do tega prihaja? Pretekle izkušnje? Je odsotnost ljubezni res sovraštvo, zloba ali je to ne-zavedanje, neumnost, omejenost ...? Koliko in kakšno ljubezen nam uspe vračati našim staršem, ko ostarijo in so daleč? Nam uspe, da smo mi njihova hojca in koliko je to povezano s tistim, kar so oni dajali nam? Sama še vedno preveč pogojujem, predolgo ostajam jezna. 

Ta teden sva se s sinom skregala. Nekaj minut po pogovoru - beri pridigi - me vpraša, če se lahko objameva. Najprej sem pomislila, da se ne moreva, ker sem jezna in bom še jezna, ker bo le tako dojel, da ni naredil prav. Potem pa preblisk: pa saj je to že dojel, tega mi ni treba VEČ! Ni mi treba gojiti jeze celo popoldne, ampak pustiti, da gre. Če so drugi to delali meni, MENI tega NI TREBA! Kakšno olajšanje! Zame! in posredno tudi za njega. Objela sem ga. Močno, iskreno, ljubeznivo. In tokrat me ni več vprašal: "Ali me imaš še vedno rada?"

Richard Bach, Most preko večnosti:

"Starši, ki pretepajo svoje otroke, vpijoč, da jih ljubijo, žene in možje, ki se morijo z besedami, v prepirih na ostrini noža, ljubeč se, nenehno zatiranje, menjavanje ene osebe za drugo, ki trdi, da te ljubi. Take ljubezni, prosim, naj bo svet rešen. Zakaj so tako obetajočo besedo križali na križu obveznosti, prebodli z dolžnostmi, obesili s hinavščino, zadušili z navado? Ob "Bogu" je beseda "Ljubezen" najbolj izmaličena beseda v vseh jezikih.

Ko se stvari končujejo ...

Groblje

Je sedla med nagrobnike

prižgala svečo med očmi,

da bi lažje videla

imena in fotografije

oblizane z mahom in plesnijo.

Družila se bo z razgledom sonca,

ki se spušča počasi,

kot rakev na vrvi pogrebcev.

Ne bo se izogibala rokovanju z duhovi,

segla bo v mrzlo tišino

in si pustila živeti.

Dve knjigi, ki sem ju nazadnje prebrala, sta govorili o umiranju, smrti. Temi, ki sem se je zelo bala. Spomnim se, kako me je kot otroka neko noč v postelji popadla panika, ko sem si prestavljala svet, Kanal brez mene, kako bo življenje še naprej teklo naprej, tudi če mene ne bo več. No, zdaj te panike ni več :) Še vedno mi ni prijetno preveč, ko razmišljam o tem, vendar me ni več strah. Še preden sem se lotila prve knjige, sem razmišljala o umiranju, smrti in nenadoma začutila, da se nimam česa bati, ker sem večna, ker smo večni. Marsikomu se bo to zdelo smešno a nimam namena nikogar prepričevati. Bil je le  moj občutek in zame je to dovolj. Vendar je o tem veliko lažje govoriti in razmišljati, ko nisi vpleten v nobeno takšno preizkušnjo. Moji starši se starajo, vedno več zdravstvenih težav imajo, zaenkrat še rešljivih, toda ali sem pripravljena na to, da jih enkrat ne bo več? Ali sta ona dva? Kako gledaš na življenje, ko veš, da se ti izteka? Se zavedaš, kaj si delal narobe? Ali veš, kako bi moral ravnati? Predvsem pa ali si se imel dovolj rad in znal tudi uživati, neobremenjeno in ne na račun drugih? Koliko si se naučil? Koliko sem se to leto naučila, sem boljša, kot sem bila lani?

Mislim, da se premalo govori o tem. Dvomim, da bi vedeli kaj več, prepričana pa sem, da bi nas bilo manj strah.

Andres Neuman, Samogovori:

"Kupiti krsto in narekovati osmrtnice. Takšnih stvari te nihče ne nauči. Zboleti, negovati, izseliti, posloviti se, bedeti, pokopati, upepeliti. Sprašujem se, česa hudiča, nas naučijo?!"

Tišina

Drega

na različne konce lobanjskega zemljevida.

Pušča podplutbe, dela vrtine,

čaka na vrelce.

Ječi,

vztrajno skače skozi poglede,

vzbuja pozornost,

da bi dosegla prekinitev.

Kriči in tolče,

da bi preglasila

plazenje dezerterjev v bojnih jarkih.

Je srbečica,

bolj kot nastavljaš trdo kožo,

močnejša je.

Je megla,

ki skriva bistvo obrisov,

ledena toča,

ki uniči imetje.

Včasih pa le sede,

na kresničkast tobogan sončne preje,

nežno masira polža v ušesu,

da našpiči rožičke,

dovoli pokukati sebi iz lupine,

s svojo mehko bit premaže vse

in je le

tišina.

Tišina ... že nekaj časa je ne slišim več, tiste prave, saj mi v ušesih, še posebno v desnem, vedno šumi, občasno piska :). Svojo tišino bi lažje opisala kot odsotnost zvokov iz okolice.

Ko sem bila majhna in sem se zbujala ponoči, tišine nisem marala. Prisluškovala sem, kdaj bo končno spet kak avto pripeljal po cesti in prekinil tišino, saj če ne, bi lahko slišala kaj nadnaravnega. Še celo tatovo smrčanje, ki se je slišalo skozi steno, je bilo dobrodošlo. Takrat sem namreč oboževala grozljivke in noč s tišino je bil idealen čas za podoživljanje :) Pogosto me je motila tišina med mamo in tatom, sploh če je bila posledica prepira, motila me je tišina, ki je bila namenjena meni, zaradi neodobravanja mojih dejanj. V tistem času sem tudi redko sama bila tiho. Na govorilnih urah v osnovni in celo v srednji šoli, je mama pogosto slišala, da med poukom klepetam. 

Zdaj pa je pogosto vse tako glasno: 

• jok najmlajših v vrtcu - neverjetno, kako glasen in vztrajen je lahko in včasih ne pomaga ne tolažba, ne pestovanje, ne pregovarjanje. Tako glasen je, da še sodelavke, ki je zraven mene ne slišim.
• igra in klepetanje nekoliko starejših otrok - stojijo drug poleg drugega in ko govorijo, jim včasih kar žile na vratu izstopijo, pa se sploh ne prepirajo. Ko so nekoč prišli merit hrup v igralnici so rekli, naj najprej rečemo otrokom, naj bodo tiho :)
• radio ali televizija doma - če poslušam sama je vse bolj potihem
• napa nad štedilnikom, ko kuham - kako blagodejno je, ko jo ugasnem
•  ...

Včasih me je motilo, ker moj dragi ni ravno gostobeseden, zdaj sem za to njegovo lastnost hvaležna :) Molk med dvema, ki sta si blizu, je lahko zelo ljubezniv.
Ja, še vedno rada klepetam, toda zdaj ljubim tudi tišino.

Elizabeth Gilbert, Pečat stvarjenja:
"Rad bi preživel vse svoje dni, kolikor mi jih je ostalo, na kraju, ki bi bil tako tih - moje delo pa bi teklo tako počasi -, da bi lahko sam sebe zaslišal živeti."

Vbodi

Na različne dele telesne karte

zabada svoje zastavice.

Eno za drugo

ali več hkrati.

Ko ti zdrsne na spolzkih tleh naivnosti

ali mokrih stopnicah v termah.

Ko  zarežeš mimo

na kuhinjski deski

ali ko drugi pri streljanju ne zgreši.

Rojeva modrikaste osamelce,

globje ali plitvejše rane

z rdečimi izviri,

ki se skorjasto sušijo

- scefrane boksarske vreče dušnega podzemlja.

Je vračajoča hudobna kraljica

z glavničkom,

s pasom

in z rdečim jabolkom.

Reši te kemijska enačba,

ki se ob soteskanju spušča

do želodčnega tolmuna.

Ali prostor med rokama,

pihanje,

mehkoba obliža.

Ali le embrionalni položaj.

In čakaš,

da te puščavski pesek presiplje

iz zgornjega v spodnji prostor

galerije ranjenega tkiva.

In potem oddide.

Včasih le za vogal ...

Te dni sem se veliko ukvarjala z bolečino, pravzaprav me je ona imela v rokah ali če sem bolj natančna v nogah :). Pridružila sem se PGD Medno, kjer smo se začeli pripravljati na zimsko ligo v hitrostnem spenjanju voda (nekaj takega). Prvo srečanje smo imeli v torek, nato pa sem se pridružila kondicijskemu treningu. "Mala malca zame, ki sem v formi", sem si mislila. Izkazalo pa se je, da je bil  VEEEELIK zalogaj. Delale so čisto druge mišice kot na kolesu, pri teku in telovadbi doma. In rezultat? Tak "musklfiber", da sem se komaj premikala 3 dni in se hudo bala stopnic oz hoje navzgor in še bolj navzdol. Vzela sem celo nekaj aspirinov ampak bolečina je ostajala. Tolažilo me je le dejstvo, da bo prej ali slej minila in danes res lahko spet hodim po stopnicah, ne da bi stiskala zobe. Ob tem sem se spominjala, kdaj in kaj me je še  tako zelo bolelo. Huda fizična bolečina so bila še obtolčena rebra - eno zlomljeno in občasne migrene. V spominu nimam zobobola in "ušesobola" za katera pravijo, da sta tudi grozna.

Potem pa so tu še tiste druge bolečine, za katere analgetiki res niso primerni, prej kakšna pomirjevala ali poživila. Ko sploh ne moreš pokazati, kje natančno te boli, saj razočaranja, prevare, osamljenosti, strahovi ipd. nimajo določenega žarišča, ampak se premikajo od glave, do želodca, črevesja, desnih in levih prekatov ... Katere so hujše, katere prej minejo? Katere pustijo večje rane, večje brazgotine?

Če jih dobimo kot otroci jih moramo sami ponovno odpreti, očistiti in potem so sledi manjše. Treba jih je! Delati se, da nas ni nič ranilo, da smo jih že zdavnaj pozabili, brazgotin ne manjša, ampak ravno nasprotno. Enkrat je potrebno dvigniti obliž. Več časa kot je prilepljen, bolj boli, ko ga odtrgamo. Enako velja za kasnejše izkušnje. Saj ni treba pozabiti, dovolj je, da odpustiš ...

Jan - Philipp Sendeker, Prisluhni srcu:

"Obstajajo rane, ki jih čas ne zaceli, jih pa toliko zmanjša, da lahko človek z njimi živi."

M. L. Stedman, Luč sredi morja:

"Odpustiti je treba le enkrat. Če hočeš zameriti, pa moraš to početi ves dan, vsak dan. Moraš se spominjati vseh slabih stvari. 

Vedno imamo izbiro. Vsi jo imamo."

Kufer

Kufer

V tem kufru so pospravljene, zaprte

besede vse, brez kančka kolagena

je hrbtenica kriva od bremena,

oči  kot okna na stežaj odprte.

Med plevami, olupki iz predala,

kjer šiv popustil je od silne teže

in med stranicami zijajo reže,

je švignil prst, smrdeč kot iz kanala.

Zavrtal luknjo v prsnico je mehko,

da posadil utrip bi poln plevela,

a glej, vzkalila misel je vesela,

pregriznila meso je pusto, plehko.

V laseh bleščita siva se pramena,

odmevi vseh besed so v klet zaprti,

s tramovi stropi niso več podprti,

zakrpana je streha do slemena.

Še vedno se učim, kako jih uporabljat - besede. Še bolj pa se moram naučiti, kako jih sprejemati.
Tu so besede, ki jih res nosimo s seboj - kot v kufru - še iz otroštva. Kritike, osebnostne nalepke, laži, za katere so nas prosili, naj jih povemo, če nas bodo vprašali. In nas vprašajo. In se zlažeš. Ker si otrok. Naiven. Prepričan, da je tako prav. Komu sem bolj zamerila, tistemu, ki me je prosil, naj povem laž, ali tistemu, ki me je potem zasliševal in me tako nekako prisili, da sem se zlagala??? Uh, kako ne maram ljudi, ki lažejo, me imajo za norca. Težko jih je spoštovati.
Včasih se zgodi, da greš k osebi, ki naj bi bila duhovno zelo razvita, izkušena , z občutkom za človeka, pa se sipajo besede iz nje brez občutka, z nestrpnostjo. Konča pa kot "šlogarca" - z napovedovanjem prihodnosti, za kar je sploh nisi vprašal!!! Od kje njeno prepričanje, da si TO hotel? Toda besede so že zletele iz nje, se za trenutek ustavile na uhlju, zbezljale do polža in se pririnile v možgane. In tu sem nastopila jaz - vse vzela z veeeeliko rezervo in se spet nekaj novega naučila o teh, tako imenovanih duhovnih ljudeh. Ni mi žal za to izkušnjo.
Potem je tu vsakodnevna komunikacija, doma, v službi, med prijatelji, v trgovini, na vlaku .... Jaz rada pogledam v oči, ko se zahvalim, ko se poslovim, pa čeprav grem iz vlaka, od blagajne, od pulta v knjižnici. Neverjetno, koliko lahko povejo oči! V vrtcu se spustim v višino otrok, da smo  na istem nivoju. To imajo otroci radi.
Potem so tu konflikti in njihovo reševanje. To je pa že večja umetnost. Če sogovornik noče sodelovati, koliko sem sama odgovorna? Koliko lahko vplivam nanj, da pove svoje mnenje, misli, nestrinjanje z mano? Kako naj spremenim svoj pogled na določeno zadevo, ki je lahko napačen, če mi sogovornik ne pove druge plati? Ali imam prav jaz, ki bi rada razjasnila stvari, našla nek kompromis, ali sogovornik, ki je povezan z mano poklicno ali privat in pravi, da je to samo moj problem, če se ob tem ne počutim v redu?
Še vedno mislim, da je najhuje od vsega molk! Najbolj boli! Ko sediš ali stojiš ali delaš zraven človeka, čutiš njegovo nestrinjanje, zamero, jezo in on nič ne reče, čeprav ga vprašaš. Kaj narediš takrat?
Prisiliti druge k pogovoru ne morem. Lahko grem stran ali pa se preprosto ne pustim zvleči na njegov oder, v njegovo igro na ta način, da me sesuje. Sama povem, kaj mislim, potem pa stvari predam v Božje roke.
Tako je v teoriji. V praksi pa je še vedno težko, če naletim na ta molk, na ta zid, ki ga ne morem prebiti. Kaj neki takrat misli moj sogovornik, me hoče kaznovati, se mi maščevati, povzročati bolečino, ker je prepričan, da si jo zaslužim?
Kaj pa misli sogovornik takrat, ko "strelja" ostre besede, žali in ponižuje? Se v njegovi glavi plete enako prepričanje, da si to zaslužim, ker sem enkrat prej jaz njega prizadela ali pa pa mu grem preprosto na živce?

Ob vsem tem je videti, kot, da sem vedno žrtev jaz sama. Pa ni tako! Tudi sama znam molčati takrat, ko to ni potrebno, odgovarjati z enozložnicami, tudi sama znam prizadeti z besedami. In najbolj žalostno je, da se najpogosteje tega deležni tisti, ki so mi najbližji in jih imam najraje. Besede so že zletele, so že ranile, nazaj jih ne morem več vzeti. Kaj narediti takrat? Takrat se jaz opravičim. Če se nekdo opraviči meni in vidim, da je iskreno, pozabim. Neverjetno, kako močna je ta beseda: OPROSTI!

Umetnost komunikacije! Mislim, da bi ta predmet moral postati obvezen. Že v osnovni šoli!

Karl Hotakainen, Kar nam je usojeno:
"Ni treba veliko govoriti, malo pa vendarle, sicer se pretrga vez in samo še dihanje je tista nitka, s katero se držiš drugih."

Markus Zusak, Kradljivka knjig:
"Vprašanje se je vrnilo k njej in še enkrat vzelo zalet pri vhodnih vratih. Prišlo je le do polovice in pristalo na debelih talnih ploščicah.!

Obrat

Zadnje zrno peska

je skozi ozko grlo

spustil na regratovo lučko.

Portrete obrazov

na drobnih semenih

je odneslo v več smeri.

Ostale so utripajoče stene

porisane s podobami

otroškega poligona.

Pogajam se z njim,

naj ne širi razpok spomina,

prehitro.

Naj jim ne,

kot otrok sladoled,

prehitro poliže barvo.

Le peščeno uro je obrnil

in med odtekanjem zrn peska

razkril

mehko rumeno pahljačo.

Uh, koliko časa je minilo, kar sem nazadnje pisala. Tako je, če delaš v vrtcu in imaš otroke, ki se od vrtca poslavljajo ( no, tudi organizacija je šepala, pa malo manj bi tudi lahko visela na fb :)

Ja, v šolo sem oddala že tretjo generacijo otrok, ki sem jih dobila v jaslih. Še vedno se spomnim večine imen otrok, ki so bili moji prvi in so zdaj stari 23 let. Moji Mravljinčki: štiri Maje - Maja M., Maja B., Maja S., Maja Ž., dve Patriciji - Patrička in Patricija, Luka, Maks, Ana, Ula, Jurij, Žan, Rea, Tea, Anja, Katja, Tereza, Andrej, Lana, Aleksandra, Ajda. Kako zelo sem jih imela rada! Dobro sem se razumela tudi s starši in z nekaterimi smo še vedno na vezi in če se slučajno srečamo, se objamemo. Dober občutek. Potem so bili Čmrlji in zdaj odhajajo še Krtki. In TO je slaba stran mojega poklica, ta slovesa in pogrešanje ... Ne vem, če vsi vzgojitelji ali učitelji čutijo tako, niti me ne zanima, saj moram te stvari predelati sama. 

Septembra začnem znova. Z najmlajšimi, dojenčki. Nekateri ne bodo stari niti eno leto! Način dela bo drugačen. Že zdaj sem začela s krepitvijo trebušnih in hrbtnih mišic, saj jih bom še kako rabila. Se veselim? Ja se! Veselim se spet crkljanja, prijetnega občutka, ko te te majhne ročice objamejo. Veselim se spoznavanja novih staršev. Na začetku moje poklicne poti sem pogosto ugotavljala, koliko mi otroci dajo, zdaj pogosto razmišljam, kaj jaz lahko dam njim.

Moj Jakob je že velik, najstnik, pubertetnik in odnos z njim se precej razlikuje od odnosa z najmlajšimi. Ponovno se porajajo ideje, energija in volja za delo v vrtcu, z razliko od takrat, ko sem imela na delovnem mestu in doma isto starost otrok :) Kako sem bila takrat utrujena in na trenutke naveličana!

Čas pa gre naprej. Regratove rože zrasejo vsako pomlad, se spremenijo v lučke in odletijo na vse strani, da lahko naslednje leto ponovno občudujemo rumeno čudo ...

Cecilija Aherin, Če bi me videla:

"Življenje sestavljajo srečanja in slovesi. Vsak dan pridejo ljudje v tvoje življenje. Pozdraviš jih z "Dobro jutro" ali "Dober večer". Nekateri ostanejo nekaj minut, nekateri nekaj mesecev, nekateri eno leto, drugi vse življenje. Naj gre za kogarkoli; srečaš ga in potem se razideta.

Cirkus

 

Sem direktor

v pisarni cirkuške arene,

s polnimi predali delovnih viz virtuozov.

Sem klovnesa

v prevelikih čevljih za telo

a ravno pravšnjih za ego,

čeprav se kar naprej spotika.

Sem akrobatka

na fosilih besed razpetih nad temo spodaj,

brez varovalne mreže.

In sem divja mačka,

ki vedno pristane na nogah.

Pokanje lastnega biča

me poriva skozi ognjeni obroč.

Sem konj, ki dirja v krogu,

z lastno senco na hrbtu,

ki dela prevale.

 

Sem polna tribuna cirkuške arene

in ploskam klovnesi

in zadržujem sapo za akrobatko

in sočustvujem z divjo mačko

in dirjam s konjem

in lovim lastno senco.

 

V rokah držim šopek cvetja

za direktorja.

 

 

 

 

 

Enkrat mi je starš v vrtcu rekel: "Vedno ste dobre volje, nasmejani." Odgovorila sem mu, da če bi vprašal mojega moža, dvomim, da bi se strinjal z njim. O tem sem se potem pogovarjala ravno s svojim možem doma, ko sva ugotavljala, da sta to pač le dve vlogi, ki jih vsi igramo. Vendar to ne pomeni, da se kje pretvarjam. To so le števila, ki se na koncu koncev seštejejo v celoto.

Toda kje in kdaj sem lahko največ sebe? In zakaj le doma pokažem tudi tiste svoje neprijetne plati? Zato, ker si tam največ upam, hvala bogu, in ker vem, kakšna je moja služba in kaj se TAM pričakuje od MENE ( ali kaj JAZ tam pričakujem od SEBE ). Osebnostne lastnosti sodelavcev me ne motijo, ker ne živim z njimi, itak pa iščem pogostejši stik s tistimi, ki mi bolj ustrezajo, ob katerih se počutim dobro, ob katerih sem opažena in so opažene moje dobre lastnosti. Doma sem več časa, doma sem preprosto doma, jaz več pričakujem od drugih, gre za sobivanje na globjem nivoju. V službi se ljudje menjujejo, doma si z enim človekoma ( ali dvemi, tremi ... ) več let, mnogo let in prepogosto se zgodi, da postanejo stvari rutina, da postanejo ljudje nekaj samoumevnega, kar pa je narobe. Vsak človek se spreminja, raste in tudi odnos mora rasti. Če se to dogaja le pri enem, stvari ne gredo naprej ... zato moraš biti pozoren, moraš videti partnerja, moraš slišati partnerja in potem ni nikoli dolgčas :)

Kaj vse bom torej danes? Prijazna mama, tečna mama, ki hoče, da se pospravlja za sabo, igriva mama, ki se igra vislice, človek ne jezi se, prijazna, skrbna partnerka, nadležna partnerka, ki hoče, da se jo opazi, pohvali, razvaja, poljubi, kar tako, mimogrede, zapeljiva partnerka z veliko gole kože :)

Prijazna soseda, dobra prijateljica, ki skuha kavo, nezahtevna stranka v trgovini, zahtevna stranka v trgovini, ki hoče uveljaviti kupon ugodnosti. Ljubiteljica živali, ki se igra s vojo Maco, ji redno ponudi hrano, jo poboža, ko ji paše, jo pusti pri miru, ko pokaže kremplje. Bom le Evelina, ki ne kuha preveč rada, še manj rada pomiva, ki si bo vzela čas za branje, poezijo, risanje na majčko, ki  jo je popackala, ki bo pospravila hišo in zahtevala pri tem pomoč. Bom Evelina, ki bo razmišljala o svojih strahovih in koliko so ti sploh potrebni, iskala v sebi zaupanje v Življenje in prepričanje, da je vse tako kot mora biti!

 

Kot je rekel H. Hesse:

"Življenje je vendar prav to, če je lepo in srečno: igra!

Seveda človek lahko naredi iz njega tudi kaj drugega. Vse mogoče, dolžnost ali vojsko ali ječo. Zaradi tega pa ne postane nič lepše."

 



Dan žena - dela prost dan :)

Končno vikend!

Že včeraj je izklopila budilko,

toda navada je na to pozabila.

Veke ji je dvignila v krmežljavo jutro,

ki se je še pretegovalo

v posteljnini noči.

 

Danes je vikend!

Služba za plačilo se je pokrila s tišino.

Ona pa si je nataknila gumijaste rokavice,

delala vrtince v vodi

z naravnimi dodatki za parket in ploščice

Prestavljala je noge stolov,

preganjala madeže ostankov

hitrih podplatov celega tedna.

 

Tudi postelja ima vikend!

Čas je za novo preobleko,

osvežen parfum odprtih oken

na golih vzmetnicah.

S polic je obrisala podpise sivine

in prepodila stranske učinke centralnega ogrevanja

s pozabljenih kotov delovnih dni.

 

Končno spet vikend!

Lahko si bo oddahnila potem,

ko se bo ohladila goveja juha,

ko se bo poln hladilnik potrepljal po trebuhu,

ko bodo vrv pred hišo krasili

barvni vzorci mode preteklega tedna,

ko bodo zalite vse rože

in se bo,

končno,

vsedla na zofo za ogled

krasnega sobotnega filma!

 

Navada je tudi na to pozabila.

Zaspala je ...

 

Ja, vikend, sobota, dela prost dan in še Dan žena. Otroka sem oddala na trening v Ajdovščino in uživam v trenutkih tišine. V kuhinji so še ostanki zajtrka, v pralnem stroju perilo za obesit, pod posteljo se leno pretegujejo stranski učinki centralnega ogrevanja, nočnega obračanja, dihanja sveta ... v veži se poznajo odtisi različnih podplatov in trdota vode se neusmiljeno razkazuje v kopalnici. Še kaj? Prav gotovo, toda vzela sem si čas. Moram.
Včasih gospodinjska dela opravim z velikim odporom, Sizifovo delo, ki se nikoli ne konča, ki vzame ogromno časa in ni dolgotrajnega učinka. Še posebno, če živi v gospodinjstvu več ljudi, ki na samo delo in njegove rezultate gledajo z različnih zornih kotov in raličnimi vrednotami.
Jaz sama obožujem urejeno in čisto stanovanje. Včasih se mi res zdi, da pretiravam, toda tisti občutek, ko spravljaš stvari v red in vidiš razliko med prej in potem, tako dobro sede. Veliko manj tega dela pa je, če vsak pospravi za sabo. Tu pa se včasih zatakne, saj nimamo vsi ljudje enaka merila, kdaj so stvari pospravljene, na "svojem" mestu. Ne vidimo vsi enako reda v prostoru, na polici, v omari in TO jaz včasih tako težko sprejmem in težim svojim bližjim doma, pa tudi na delovnem mestu. Želim imeti urejene vsaj police v vrtcu, omare in prostore, v katerih bivam, saj je včasih v MENI en velik nered :) Tu pa je potem še tisti občutek manjvrednega dela, čiščenje za DRUGIMI, ki pa je le nek predsodek, saj mislim, da še vedno prepogosto to delo pripisujemo le ženskam.
V preteklosti je bilo drugače, saj so bile ženske večino doma in je to res bila njihova služba. Toda danes jaz že imam svojo službo, ob kateri zelo uživam. In ko pridem domov opravljam še eno in to me včasih zeloooo jezi, saj mi zmanjka čas za stvari, ki jih počnem nadvse rada in me napolnijo z dobro energijo in občutkom sreče. Čutim, da moram pri sebi nekaj spremeniti, kako pa še ne vem dobro. Mogoče vztrajati? zahtevati? prositi? plačati? drugim?
Vem, da danes zvečer jaz ne bom zaspala pred televizijo. Hočem gledati Emo :)

Robin Sharma, Skrivnostna pisma menih, ki je prodal svojega ferarija:

"Nobeno delo ni nepomembno. Pri vsakem opravilu lahko izrazimo svoje osebne talente, ustvarjamo svojo umetnost in udejanjamo genialnost, s katero smo obdarjeni. Delati moramo tako, kot je Picasso slikal: predano, strastno, energično in z odličnostjo. Tako naša dejavnost ne bo le vir navdiha za druge, temveč bo vplivala na življenje okoli nas. Ena od največjih skrivnosti odličnega življenja je, da svojemu delu damo pomen in da dosežemo takšno stopnjo dovršenosti, da nas ne morejo nehati gledat." 

 

Človek z napako

Nebo bedi,

ko se v svoji svetlosti vzpenja

po pokajoči spirali.

Za sabo vleče scefrane galaktične sinapse,

ki povezujejo

naravo rdečih zob in krempljev

s kapljicami sivih celic

desnega in levega prekata.

In človek bedi,

ko se v svoji temi spušča

po strohnjenih letnicah drevesa spoznanja

in pod razvejanimi koreninami išče

arheološke ostanke

šestih dni stvarjenja,

da bi ponovno restavriral besede:

"In glej, bilo je zelo dobro!"

Bo potem znal le počivati?

 

 

V tem letu sem prebrala že tri knjige. Prva je bila Izmael, pisatelja Daniela Quinn. ( Vzela sem si več časa za branje kot za pisanje na blogu :)

"Kako so stvari postale, kakršne so?" je stavek, ki se pogosto pojavlja v zgodbi. Stavek, ki sem si ga sama, v teh dnevih, ko se v Sloveniji dogajajo tako zelo žalostne stvari, pogosto zastavljala tudi sama. V knjigi to vprašanje zastavi moškemu gorila z imenom Izmael in ga tekom zgodbe pripelje do odgovora.

Kdaj je šlo vse tako narobe? Kje se je zalomilo? Ali lahko rečemo, da se narava, naša Zemlja, maščuje, ali je to le njen klic na pomoč?

Sama se strinjam z avtorjem te knjige, ki pravi, da se je vse sfižilo takrat, ko je človek, ki se ima za zmagovalca, začel razmišljati, da je bil svet ustvarjen za njega in ne on za svet. S takim načinom razmišljanja je prevzel vlogo boga in prenehal sodelovati z Zemljo. Začel si je lastiti stvari, ki pripadajo vsem in postal prepričan, da je v Božjih očeh več vreden od živali, rastlin ... postal je grabežljiv, sebičen in tako prekleto pameten.

Sprašujem se tudi, koliko je v mojih rokah, da kaj spremenim, kje začeti? Mislim, da je za začetek čisto dovolj, da se neham primerjati z drugimi, da ne kopičim stvari, res ne morem vzpostavljati električnega omrežja, lahko pa ostarelim sosedom skidam pred hišo, podarim odvečna oblačila, ki jih zagotovo ne bom več nosila, sprejemam najbližje take kot so, v vseh pogledih, kajti z najbližjimi je to najtežje in marsikaj bi še lahko dodala. Ha, prav razmislila bom v tej smeri in stvari napisala, zase in potem prešla od besed k dejanjem.

Tokrat bom za konec napisala več misli iz te knjige, je vredno!

 

"Človek se je rodil, da bi spremenil svet v raj, ampak žal se je rodil z napako, zato je s svojo neumnostjo, pohlepom, razdiralnostjo in kratkovidnostjo uničeval svoj raj."

 

"Človek ne more nikoli imeti modrosti, s katero vladajo bogovi svetu, in če si jo skuša prisvojiti, ne bo dosegel razsvetljenja, marveč ga čaka smrt."

 

"Bitja, ki se obnašajo, kot da pripadajo svetu, sledijo zakonu ohranjanja miru, in ker mu sledijo, dajejo bitjem okoli sebe možnost, da se razvijajo in segajo proti tistemu, kar lahko postanejo. Bitja okoli avstralopiteka si niso predstavljala, da svet pripada njim, zato so mu pustila živeti in se razvijati. Kakšno zvezo ima to s civilizacijo? Ali biti civiliziran pomeni, da moraš uničiti svet?"