Na blogu ženske, ki jo zelo občudujem, sem prebrala komentar. Napisala ge je oseba, ki je občudovala fotografije petletne deklice, ki si pripravlja sadni sok s pomočjo sokovnika. Napisala je: "V današnjih časih je redkost in blagoslov hkrati, če imaš takšnega otroka. Sicer pa kar sejemo, to žanjemo."
Komentar mi je dal misliti. Punčka je bila videti res prijetna, zatopljena v svoje delo in pri tem je bilo videti, da tudi uživa. Toda pri meni v skupini, v vrtcu, so otroci stari 2-3 leta in mislim, da bi prav VSI otroci to delali z velikim navdušenjem, čeprav ga ne bi vsi pili. Mislim, da bi sok z navdušenjem pripravil tudi Jakob, ki je star 9,5 let ampak poskusil ga ne bi, pije le vodo! Kaj je gospa videla kot redkost?
Začutila pa sem tudi krivico, ki se dela tistim otrokom, ki so drugačni, ki niso tako "pridni", ki stalno tekajo naokrog, se težko umirijo, vedno nekaj govorijo, skratka štrlijo iz povprečja in z njimi imamo veliko dela. In še nekaj, niso vsi starši to sejali. Otroci so tako unikatni in na svet prinesejo veliko več, kot si mi mislimo.In prav vse ima svoj namen!
V knjigi Tek za zmajem mi je bil všeč stavek: "Otroci niso pobarvanke. Ne dobiš jih, da bi jih okrasil s SVOJIMI najljubšimi barvami."
Mislim, da si mora barve izbrat vsak sam in mogoče "takšni" otroci le niso taka redkost. Blagoslov pa so vsekakor in to ne le "takšni", ampak vsi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar